Eden, delo kiparja Jakova Brdarja, stoji nasproti železniškega kolodvora, drugega, delo kiparja Boštjana Putriha, pa so postavili pred poslopje ministrstva za obrambo. Pred tem sta v naši prestolnici že stali dve podobni upodobitvi. Sploh prvi spomenik s konjeniškim kipom na tleh Slovenije so pred poslopjem magistrata odkrili septembra 1931. Predstavljal je prvega vladarja države južnih Slovanov, kralja Petra I. Karađorđevića, ki je umrl leta 1921. Da je moralo od kraljeve smrti do postavitve spomenika preteči 10 let, obstaja več razlogov, eden od njih je bil gotovo denar. Ko niso našli zadosti drugih virov, so ljubljanski občinski možje sprožili veliko zbiralno akcijo, ki jim je na koncu omogočila postavitev zares monumentalnega spomenika kralju Zedinitelju, kot so ga tudi imenovali. Spomenik je bil skupaj s podstavkom visok skoraj štiri metre, pri umestitvi na stopnišče pred vhodom v magistrat pa je imel glavno besedo arhitekt Jože Plečnik. Na drugem konjeniškem spomeniku je bil upodobljen Petrov naslednik kralj Aleksander, odkrili pa so ga na Kongresnem trgu leta 1940. Veljal je za najlepšega v tedanji kraljevini Jugoslaviji. Avtor obeh spomenikov je bil kipar Lojze Dolinar in oba je italijanski okupator poleti leta 1941 uničil. Po nekem naključju je glava kipa kralja Petra po razstrelitvi ostala praktično nepoškodovana in jo danes hranijo v ljubljanskem muzeju novejše zgodovine. Na mestu, kjer je stal spomenik kralju Aleksandru, Italijani so ga razžagali, danes leži veliko ladijsko sidro, ki spominja na priključitev Primorske matični domovini.

Spomenik kralja Petra v Ljubljani

Uspeh zbiralne akcije za spomenik je naslednji: Čista imovina po stanju 31. decembra 1929 znaša 272.326 Din 78 p. Od tega je naloženih: v Mestni hranilnici ljubljanski 253.370 Din; v podružnici Prve hrvatske štedionice 12.005 Din 26 p; v vrednostnih papirjih (darovanih) po nom. vrednosti 6250 Din; na čekovnem računu Poštne hranilnice 701 Din 52 p. Ako k temu prištejemo še od raznih strani obljubljene in z gotovostjo pričakovane prispevke, moremo ugotoviti, da je uspeh v toliko povoljen, da se bo mogla zbiralna akcija v kratkem zaključiti, nakar se bo pristopilo k izvršitvi spomenika. Glede na to vabi podpisani odbor vse, ki so svoječasno prejeli prošnje za prispevke, dalje one, ki so prispevke že obljubili, da pošljejo namenjene darove odboru na čekovni račun Poštne hranilnice št 14.673 najkasneje do 1. maja t. l. (…) Imena darovalcev in zbiralcev se niso še priobčevala zato, da se zmanjšajo stroški. Pač pa bo odbor po zaključku akcije ukrenil potrebno, da bodo imena darovalcev priobčena v primerni obliki, tako da bodo računi tudi javno kontrolirani. (…)

Jutro, 2. februarja 1930

Lojze Dolinar in njegovo delo

Stvaritelj spomenika kralju Petru, mojster, ki je kamnu vlil življenje, je naš akademski kipar Lojze Dolinar. Izmed številnih njegovih del je to njegovo neoporečno najboljše in največje delo. Že mavčni model je razodeval vse odlike Dolinarjevega velikega talenta, toda spomenik je šele sedaj, postavljen na svojem pravem mestu in izdelan v plemenitem materijalu, uveljavil svojo sijajno monumentalnost. Kralj Peter je vpodobljen kot zmagovalec in vladar, zamišljen v srečno bodočnost svojega naroda. Poteze na njegovem obrazu so mirne in resne, kakršen je bil kralj Osvoboditelj v miru in vojni, vedno neomajen na svojem mestu, stremeč k visokim smotrom jugoslovenske svobode in zedinjenja. Njegova leva roka drži vajeti težkega mišičastega konja. Posebno mojstrsko in markantno je oblikovana glava in poprsje z učinkovito draperijo v ovratni partiji.

Kip je izgotovljen iz temnega podpeškega kamna, ki se da zelo težko oblikovati. Cele tri mesece so pela kladiva v Vodnikovi kamnoseški delavnici, enajst kamnosekov je bilo pri delu, ki ga je nadzoroval kipar Lojze Dolinar sam. Kraljeva figura s konjem je visoka 3.30 in stoji na poldrug decimeter debeli plošči, ta pa leži na podstavku v isti višini s tlakom pod arkadami magistrata. Primerno je bilo pred postavitvijo urejeno tudi okolje spomenika pred magistratom. Pred vhod v mestno hišo so bile položene nove kamnite stopnjice in na vzhodni terasi so vložene kamnite plošče. Postavljanje spomenika je bilo izvršeno v enem samem tednu najtočneje, brez vsake nezgode. (…)

Jutro, 6. septembra 1931

Slovenija kralju Osvoboditelju

Ljubljana, 6. septembra. Mogočno je danes odjeknila Ljubljana, ko je v njej do stotisoč slovenskih src manifestiralo svojo neomajno ljubezen do svobodne države Jugoslavije in udanosti kraljevski rodbini, mogočno je odjeknilo glavno mesto Slovencev danes, ko se je v imenu vseh Slovencev z grandiozno manifestacijo oddolžilo velikemu osvoboditelju vseh Jugoslovanov kralju Petru I. za svobodo, ki jo je priboril tudi nam najzapadnejšim bratom. (…)

Od sobote naprej so neprestano romale množice v Ljubljano, od vseh strani so dovažali vlaki neprestano nove tisoče, z vseh strani, s krajnih slovenskih jezikovnih mej na severu in jugu. Tudi iz drugih banovin, zlasti iz Hrvatske, so prihajali zastopniki in domoljubi v Ljubljano. Ni še napočila davi zarja, ko so bile ljubljanske ulice že polne množic. Razni lokali, kakor kavarne in zajtrkovalnice, so se v trenutku napolnile. (…)

Ob 9 je policija izpraznila prostor pred magistratom, tako da so mogli dobiti prostor vabljeni zastopniki in posamezne korporacije. Občinstvo se je radevolje pokorilo navodilom, saj je vedelo, da le disciplina more kaj doseči pri tako ogromnih množicah. (…)

Spomenik je bil zakrit z veliko ponjavo v drž. barvah. Tribuna za povabljene goste pred spomenikom je bila slavnostno okrašena. Vse hiše okoli in okoli Mestnega trga so prepletali venci zelenja. Kakor vse mesto, je bil seveda tudi Mestni trg bogato okrašen z narodnimi zastavami. (…)

Po zadnjih besedah predsednika Odbora za postavitev spomenika ing. Ladislava Bevca jo dal arh. Spinčič osebju znamenje in težka modro-belo-rdeča zavesa se je pričela dvigati raz spomenik. Pred zbranimi se je pojavila prelepa, vzvišena umetnina, spomenik kralju Petru I. Velikemu Osvoboditelju. Vsi zbrani so dobili takoj globok vtis pred tem sijajnim delom iz domačega marmorja, delom domačega umetnika Lojzeta Dolinarja. (…)

Slovenski list, 7. septembra 1931

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si