Državna oblast je vzbujala vtis mogočne zgradbe, ki je nič ne more omajati in je nikoli tudi ne bo. To je moralo biti večno. Dan potem so se ljudje samo še vpraševali, kako je to skrpucalo stalo pokonci in se ni že davno prej sesulo v prah in pepel. Enako so se ljudje vpraševali, ko so čez noč izginile avstrijska monarhija, Jugoslavija, Sovjetska zveza, Vzhodna Nemčija in so se vdali njihovi aparati moči, ki so se še noč pred propadom zdeli nepremagljivi. Na enak način so iz Afganistana izginili Američani in njihovi zavezniki, od oblasti, ki so jo vzdrževali dvajset let, pa ni ostalo nič. En dan vsemogočni, naslednji dan – kot da jih nikoli ni bilo. Da zavezniki niso pobegnili, je mit, ki ga lahko vzdržujejo samo zato, ker si talibani stike z javnostjo predstavljajo drugače kot njihovi kolegi v zahodnih vojskah.

Prizori so vedno enaki. Na vstopnih točkah v mesta še stojijo klančine, vreče s peskom, barake z računalnikom in kuhalnikom za kavo. Vrata pa so na stežaj odprta in nikjer ni nobenega uniformiranega predstavnika oblasti. Prazna je predsedniška palača, luči gorijo na obrambnem ministrstvu, vendar nikomur ne svetijo. Izginili so tudi zaporniški pazniki. Zares izginili, saj se zares ne bi hoteli znajti v celicah, ki so jih prejšnji večer varovali. Nikomur se še ni nič zgodilo. Na mesto ni nihče streljal, na stražarje še nihče ni usmeril cevi dolgega orožja. Pa so že odvrgli puško in zgornje dele uniforme skrivali za živo mejo na poti domov.