Ne preseneča, da želita premier in njegov svetovalec za nacionalno varnost izkoristiti trenutek globalne pozornosti, da pokažeta svoj osebni prispevek, ki sta ga morala, zaradi tajnosti operacije, skrbno skrivati. Preostali deležniki (zunanje, obrambno in notranje ministrstvo, Sova, organi pregona, tožilstvo, sodišče) so tiho, kot da ne bi bili tudi oni pomembni akterji te operacije.
Manj dober občutek je spoznanje, da je Rusija vgradila spečo obveščevalno celico v Slovenjo, ker je ocenila, da smo najbolj ranljiva, najmanj »zavezniška« članica Nata, kjer bo imela najidealnejše pogoje za delo. Njen cilj v Sloveniji je bil sila ambiciozen – nič manj kot spreminjanje javnega mnenja v antagonističnega Natu. Na začetku naše poti v Nato so se nam Rusi posmehovali, češ da nimajo nič proti, če Slovenija postane edina, sedemnajsta članica Nata. Slišati je bilo kot obešenjaška šala, v resnici pa je bil cinizem, skrajno podcenjevanje mlade slovanske državice na skrajnem zahodnem robu ruske bližnje soseščine, za katero so bili tako takrat kot tudi danes prepričani, da pripada njihovemu vplivnemu območju. Družini Dulcev moramo prišteti še vohuna Ivana Popova, ki je deloval kot akreditirani dopisnik tiskovne agencije Tass. Razkrili pa so ga Avstrijci na Dunaju, kamor je bil premeščen iz Ljubljane. Pomočnik ruskega vojaškega atašeja, podpolkovnik Sergej Lemešev, pa je bil zaradi sovražnega delovanja izgnan po hitrem postopku kot persona non grata. To je to, kar vemo. Za obveščevalne službe velja podobno kot za ledeno goro: vidi se samo njen vrh, največji del ostaja skrit pod površjem. Sprijazniti se moramo z dejstvom, da Slovenija ni nikakršna dolina miru, temveč pomembno obveščevalno bojišče, na katerem Ruska federacija že vsaj desetletje in več izvaja svojo specialno operacijo, drugačno, vendar ne kaj dosti manj nevarno kot tisto v Ukrajini.
Podrobnosti ostajajo skrite
Sestavni del intenzivne ruske obveščevalne dejavnosti je Ruska kapelica. Za nas božja pot za malikovanje slovensko-ruskega prijateljstva. Za Ruse manifestacija za pridobivanje najvišje slovenske politične, gospodarske, medijske in akademske podpore ruski politiki. Slovenski vrh je hodil tja izkazovat svoje bratstvo z velikim ruskim narodom, medtem ko je veliki brat hladnokrvno načrtoval in razvijal svojo sovražno mrežo s ciljem, da nas spreobrne in odvrne od krive vere, ki ji pravi Evropska unija in Nato. To je bil čas popolnoma porušenih ravnovesij v bilateralnih odnosih Slovenije z Rusi in Američani. Zunanji minister Erjavec se je 14-krat srečal z ruskim kolegom Lavrovom, z ameriškim pa zgolj mimogrede, na skupnih zavezniških srečanjih. Taisti minister v pokoju je sedaj ugotovil, da slovenska politika potrebuje izkušene politike, in načrtuje svojo vrnitev. Lavrov je zagotovo že dobil to informacijo in se veseli ponovnih srečanj s starim znancem, ki verjame v politiko slovanskega bratstva.
Sedaj, ko je mednarodna evforija za nami, je čas za drugi del te vohunske sage. Za pogovor s trezno glavo o podrobnostih. Pri obveščevalnih operacijah je pač tako, da podrobnosti niso nikoli do konca razkrite, ker nikoli ni jasno, kdaj še kaj komu prav pride. Kaj bremeni obtožnica oba ruska obveščevalca, kaj je bilo v preiskavi odkrito in kaj na sojenju dokazano? Je končna mila sodba posledica politične kupčije, ki ni odvisna od prava, ali v resnici v Sloveniji nista počela kakšnih posebnih packarij, ampak sta jo samo izkoriščala za varno zatočišče, za širše evropsko in balkansko delovanje? Ali pa jima očitanih kaznivih dejanj niso mogli dokazati? Preiskovalce najbolj zanima, kdo so bili njuni domači pomočniki. Ruski »ilegalci« ne bi bili tukaj desetletje in več, če jim ne bi uspelo zgraditi slovenske infrastrukture informantov in trolov. Kako globoko in kako visoko so segale njihove lovke v državnih institucijah? Kakšne so bile njihove vezi z radikalnimi proruskimi mirovniki in militantnimi antinatovci? Kakšna je bila posredniška vloga Turčije? Za kaj pa smo neposredno barantali z Rusijo? Popoln molk o teh rečeh nas ne rešuje problemov, ki jih očitno imamo z nacionalno varnostjo, čeprav so vse vlade to vztrajno zanikale. Med nami so ruski špijoni, ki iz prepričanja, za denar ali iz kakšnega drugega motiva izdajajo ali blatijo lastno državo in njeno širšo mednarodno družino.
Posebno povedna in ganljiva je zgodba otrok zakoncev Dulcev. Njuna zloraba za zagotavljanje maksimalne verodostojnosti obveščevalne legende (lažne identitete) je skrajno zavržno dejanje, ki nima primere v zgodovini vohunstva. Otroka, po fotografijah sodeč mlajša mladoletnika, sta rasla v prepričanju, da sta Argentinca in njuni starši na začasnem delu v Sloveniji. Rejniki, pri katerih sta živela v Sloveniji v času, ko so bili starši v preiskovalnem zaporu, so jima lagali še naprej, da ne bi še bolj prizadeli mladi duši. In potem na letalu – šok. Izvesta, da sta, tako kot njuni starši, Rusa in da se vračajo domov v Rusijo. Enajstletna hčerka joka, leto mlajši sin molči. Presenečenj pa s tem še ni bilo konec. Na letališču Vnukovo v Moskvi jih pričaka častna četa in sam predsednik Rusije (otrokoma se ne sanja, kdo je ta možic s šopkom rož). Deklico pozdravi po špansko »bienvenidos« (dobrodošla), njena mama pa mu vsa v solzah pade v objem. Putinov govorec Peskov to ponosno komentira, kako požrtvovalni so ruski agenti (ki jim Putin pravi ilegalci) in kaj vse so pripravljeni žrtvovati (lastne otroke) za izpolnitev nalog. Nekaj mora biti hudo narobe s političnim sistemom in politiki, ki so pripravljeni tako nehumano žrtvovati nedolžna mlada življenja za višje cilje matere Rusije. Srhljivi prizor te bizarne predstave bi moral zadostovati, da strezni in ohladi pregrete glave domačih rusofilov.
Sovražno dejanje, nič drugega
Obveščevalna aktivnost, s katero se je Rusija spravila nad Slovenijo, ni nič drugega kot sovražni akt, ki zahteva, da ga imenujemo s pravim imenom. Vse drugo je sprenevedanje, zaradi občutka inferiornosti, servilnosti ali kupčije. Rusija je svojima »ilegalcema« ukazala, da priznata kriminalno početje, in s tem priznala sovražno delovanje zoper našo državo. Za svoje početje se ni niti z besedico opravičila. Nasprotno, ilegalni par, ki se je tako vživel v svojo vlogo, da je pozabil celo materni jezik, javno nastopa v ruskih medijih, kjer razlaga skrb za otroke in kako jima je Putin obljubil, da jih Rusija ne bo pustila na cedilu. Vse to bi morale upoštevati in se do tega opredeliti vse institucije države, predsednica, državni zbor, vladne in opozicijske politične stranke s ciljem, da dosežemo enotni nacionalni politični odgovor Rusiji, da nismo in ne bomo peskovnik, na katerem lahko poljudno igrajo svoje igrice Putinovi ilegalci.
Na zunanjem ministrstvu je vse tiho, kot da je Mladika odšla na kolektivni poletni dopust. Ko se je zgodba z aretacijo obeh vohunov začela, je ministrica Fajonova svojo neaktivnost opravičevala, češ da čaka na pravni epilog. No, ta se je zdaj zgodil. To, kar smo videli na sprejemu izpuščenih ruskih kriminalcev in vohunov (vključno z nič krivima mladoletnima otrokoma), je naravnost grozljivo in kliče po jasni javni obsodbi. Morda je prav na tej točki zares mesto tudi za »žensko politiko« ministrice Fajonove. Skrb za ti dve mladi človeški duši, grobo vrženi v svet laži, nasilja in vsega tistega, kar naj bi jima bilo prizaneseno v teh rosnih formativnih letih, presega politiko in diplomacijo. Življenje, zunanja in varnostna politika ne morejo naprej, kot da se ni nič zgodilo. Ker se je.
Čakamo na epilog na podlagi vsega, kar vedo tisti, ki to morajo vedeti. Predvsem glede tega, kaj so nam Rusi v zadnjem desetletju, ko so nam pihali na našo slovansko dušico, slabega storili. Ponovna ocena stanja slovensko-ruskih bilateralnih odnosov na vseh področjih kliče po ohladitvi odnosov, dokler je v Moskvi na oblasti Putin. To je najmanj, kar lahko stori država, ki da kaj na svoj ponos.
