Na ulicah v središču mesta je bilo v nasprotju s formalno proslavo karnevalsko vzdušje. Okrog so se vozili motoristi na harley-davidsonih, matere z otroki so plezale na razstavljene oklepne transporterje in povsod je odmevala pesem Bojna Čavoglave Marka Perkovića Thompsona. Thompsona ni bilo. Njegovo petje tudi v Plenkovićevi in Milanovićevi Hrvaški zveni nelagodno. Ljudje, ki so prišli na praznik, pa razen Thompsonovih pesmi niso peli nič drugega. Bilo je peklensko vroče, to je bila proslava z najmanj ljudmi v zgodovini kninskih proslav, tisti, ki so prišli, pa so bili res dobre volje.
Brkati veteran Luka Rađa je na eni rami nosil veliko hrvaško zastavo, na drugi pa še večji črn prapor ene prvih hrvaških milic HOS. Prišel je iz vasi Ogorje blizu Splita in je veselo mahal z obema zastavama. »Pet let nismo mogli nikamor. Vse kninsko območje je bilo okupirano. Dalmacija je bila pri Maslenici presekana na pol, ker je bil most porušen. Srbi so prišli do morja. Zadar in Šibenik bombardirana, Dubrovnik obkoljen. Veste, kako smo se počutili?«
Počutili so se, kakor da so izgubili vojno, da bodo vedno živeli v strahu in čakali, da se srbski tanki spustijo po vijugavih cestah, ki iz Knina peljejo v Zadar, Šibenik in Split.
»Takoj sem se prijavil med prostovoljce v HOS. Hrvatske oružane snage. Nastali smo pri stranki prava Dobroslava Parage kot neregularna prostovoljna milica. Potem pa je bila moja enota, 9. bojna HOS Split, vključena v brigado hrvaške vojske. Ostali smo kompaktna enota z našo zastavo, vendar smo bili del redne vojske pod skupnim poveljstvom. Nekaj se govori, da smo bili ustaši. Nobene zveze z ustaši nismo imeli. Bilo je nekaj smešnih prizorov. Naši fantje so spili nekaj žganja, nekaj konjaka in šli v akcijo. S sabo pa so vzeli Titovo sliko in peli partizanske pesmi. Kaj smo mi vedeli o Paveliću in NDH. Bolj ali manj nič. Bil pa je zraven eden, ki je prišel iz inozemstva. 'Kaj pojete o tovarišu Titu?' To so komunjare, to in ono. Izstrelil je cel rafal v sliko. Bili so tudi taki. Ampak naši fantje niso dali nič niti na ustaše niti na NDH.«
Skrbelo ga je, ker se je Nevihte držala podoba sojenj v Haagu. Generali Ante Gotovina, Mladen Markać in Ivan Čermak, ki so vodili operacijo, so bili oproščeni obtožb, vendar je bila podoba vojaške operacije kontaminirana s požigi srbskih hiš in pobijanji civilistov po tem, ko so bile vse bitke že dobljene.
»Potem so govorili, da je to bil vojni zločin,« je rekel Luka Rađa. »Bilo je nekaj zločinov, vendar tega ni naredila hrvaška vojska. Bili so posamezniki, ki so se prišli maščevat, ker so Srbi njim zažgali hiše in ubili koga. Nedvomno se je to dogajalo. Ampak poglejmo, kakšna so razmerja. Poglejte, kaj se dogaja v Palestini. Koliko militantnežev je ubila izraelska vojska? Bral sem, da okoli 10.000. Ob tem so pobili 40.000 civilistov. Vse, moške, ženske, otroke. Nevihta pa je bila veličastna. Ni bilo velikih zločinov, Srbi pa so pobegnili. Najprej njihova vojska, potem vsi drugi.«
Mimo postrojenih vojaških vozil je hodil Petar Strmata z majico, na kateri je pisalo, da je veteran specialne policijske brigade, ki je med vojno opravljala najbolj zapletene naloge z možnostjo visokega odstotka izgub. Rekel je, da je prišel na proslavo, ker se tukaj proslavlja konec vojne. Kot vojak si je ta dan oddahnil.
»Nevihta je bila najpomembnejša operacija cele vojne. Bila je pomembnejša kot Blisk, Medački žep in druge velike bitke. Nevihta je prišla na koncu in je pomenila dokončno osvoboditev hrvaškega ozemlja. Zadali smo nokavt sovražniku in bili končno svoji na svojem. Zdelo se je nemogoče. Vendar smo po korakih zbirali sile. Postajali smo vojaško in fizično močnejši. Ampak najprej smo bili šibki. Sam sem od vsega začetka sodeloval in natančno vem, kako se počutiš, ko veš, da izgubljaš. Vidiš, da ljudje trpijo, izgubljaš ozemlja, kjer si bil rojen in si odraščal. To ni lahko. Pri operaciji Maslenica leta 1993 nam je postalo jasno, da počasi pridobivamo moč in da bo mogoče v vojni zmagati. Ampak vojna je trajala že tretje leto. Do takrat smo samo izgubljali. Potem smo v Blisku in Nevihti dokazali, da znamo tudi zmagati.«
Poletna nevihta
Prevrati, velike katastrofe in vojne se običajno zgodijo poleti, ko si ljudje ne želijo drugega kot oditi na morje. Na začetku julija 1995 je bilo takšno prelepo poletje. Takšno, o kakršnih sanjajo nostalgiki, ko pridejo na najlepšo plažo in so na njej sami. To poletje si na Jadransko morje ni upal skoraj nihče. Na potniški ladji Liburnija, ki je z Reke peljala v Split, je bilo morda dvajset potnikov. Večinoma so bili domačini, ki so se vračali z opravkov. Na plažah v Crikvenici, Šibeniku in Zadru je le tu in tam samevala brisača. Vsa obala je bila prazna, nikjer nikogar. V Splitu je kljub vročini pristanišče dajalo vtis globoke zime. Trajekti za na otoke so bili brez potnikov. Pa je bilo nebo modro in brez oblačka, zrak vroč, morje vabljivo. Vladal je božji mir. Nikoli ne bi pomislil, da se zgoraj za Velebitom pripravlja mati vseh neviht.
V Dalmaciji ni bilo turistov, ker je teklo že peto leto vojne, tretjino hrvaškega ozemlja pa so okupirale srbske vojaške enote. Na planoti v hribih je bilo izgubljeno mestece Knin, ki je postalo prestolnica nove paradržavne tvorbe. Pokrajina okoli mesta je bila eno od območij, kjer je na Hrvaškem živela številna srbska manjšina. Sedemnajstega septembra 1990 so se Srbi uprli nastajajoči hrvaški državi in s hlodi blokirali eno od dveh glavnih prometnic, ki je Zagreb povezovala z južno Dalmacijo. V nekaj mesecih so ustanovili lastno državo pod nazivom Srbska avtonomna oblast Krajina. Uporniki so na nadzornih točkah najprej stali z lovskim orožjem in v uniformah, nabranih z vseh vetrov. Kmalu pa so lovske puške zamenjali z brzostrelkami in strojnicami, uniforme so dobili iz vojaških skladišč, vozili so se v vojaških avtomobilih, tu in tam se je pokazal tank. Hrvaška policija je bila nemočna in je doživela prve žrtve v oboroženih spopadih.
Srbske milice, ki so si nadele imena po pticah roparicah in velikih mačkah, so z območja od Karlovca na meji s Slovenijo do Jadranskega morja pod slapovi Krke pregnale hrvaško prebivalstvo. Bile so hitre in uspešne. Pomagalo jim je dejstvo, da Hrvaška ni imela oboroženih sil, bila je praktično brez orožja in je v kaosu oblikovala novo državo. Vendar to samo po sebi ne bi bilo dovolj. Tudi Hrvati so hitro oblikovali svoje milice s podobnimi imeni zaščitenih živali. Kninski Srbi pa so imeli popolno premoč. Blizu Knina so imeli tajno orožje. Tam je bil nameščen cel armadni korpus vojske Jugoslavije. Deveti korpus Jugoslovanske ljudske armade. Njegov poveljnik je bil generalmajor Ratko Mladić, ki se je najprej proslavil z oboroževanjem kninskih Srbov in njihovo zaščito, potem pa s topniškim obstreljevanjem Zadra in Šibenika ter izpraznitvijo Drniša. Od tam je šel oblegat Sarajevo in končal na sodišču v Haagu, kjer so mu sodili zaradi vojnih zločinov genocida, sodelovanja v genocidu, zločinov proti človečnosti in kršenja vojaškega prava. Srebrenica je njegova dediščina. S tem mestecem v vzhodni Bosni se je vpisal v zgodovino genocidov. Kariero vojnega zločinca pa je začel v Kninu.
Fotograf išče svoje slike
Peto leto vojne je 4. avgusta 1995 v uredništvih odjeknila novica, da se začenja nekaj, kar so hrvaške oborožene sile oklicale za operacijo Nevihta. Le dva dni kasneje je Dnevnikov fotograf Tomaž Skale v Splitu čakal na avtobus, s katerim je hrvaška vojska v Knin odpeljala novinarje. Ker se spopadi še niso popolnoma polegli in je bil zrak v daljavi razgret od strelov, je bilo z avtom težko prodreti kam globlje. »Slovenci so takrat že veljali za tujce, a ker je bila oznaka še sveža, je prišlo do hecne situacije,« se je Skale nasmejal, ko je pripovedoval o časih nejasnih identitet. »Vojak, ki je bral listek, kdo gre na avtobus, kdo ne sme, ni točno vedel, kam naju z mojim urednikom umestiti. 'Ste vi tuji ali domači novinarji?' je bil zmeden.«
Potovanja z vojsko so za novinarje zoprn problem. Če res ni druge, z nekaj slabe volje pristanejo na nadzorovano delo. »Oni te peljejo tja, ti pokažejo, kaj so osvojili, kje so potekali boji, hkrati pa se izognejo stvarem, za katere nočejo, da bi jih videl. Na to so zelo pazili. Vendar drugače tja ni bilo mogoče priti. Boji so še zmeraj potekali, v daljavi si slišal strele, čeprav pravijo, da je bil Knin osvojen 5. avgusta zjutraj. Zanimivo je bilo, ker je bilo vse skupaj zelo hitro. Nihče ni predvideval, da bodo Srbi tako hitro odnehali.« Šele kasneje so izvedeli, da se je vse srbsko prebivalstvo zelo hitro umaknilo, prvi pa naj bi jo popihali ravno tisti, ki naj bi jih vodili.
Kako je videti zmaga
Ko je novinarski avtobus leta 1995 prispel v Knin, so jim po spominu Tomaža Skaleta dali za ogled na voljo ne več kot dve uri. Sicer se ne bi mogli pravočasno vrniti domov, so jim rekli vojaki. Predstavniki medijev so lahko videli samo glavno ulico, ničesar v okolici, nobene trdnjave. »Bilo je neverjetno. Knin je bil popolnoma prazen. Vse, kar je bilo, so bili vojaki, ki so bili zelo mladi. Verjetno so predvidevali, da je to odločilna akcija, s katero bo Hrvaška postala zares samostojna.«
Takrat sicer nihče ne bi dal roke v ogenj, da bo Nevihta res končala vojno, dokler jih v osrčju Knina ni pričakalo nenavadno veselje vojakov. »Ti mladi fantje so se zelo veselili in se naokoli vozili z džipi. Praznovali so. Ali so se zavedali, da so s tem končali dolgoletno vojno, je težko reči, ampak takrat si dobil občutek, da se počutijo kot zmagovalci. Gledal sem svoje fotografije. Vsi vojaki na sliki so veseli, medtem ko so bile ulice popolnoma prazne. Fantje so bili tako dobre volje, kot bi bili na nogometni tekmi, na kateri je zmagala njihova reprezentanca,« se spominja Tomaž Skale.
Nobenih civilistov ni bilo, samo ljudje, ki so sodelovali v vojni operaciji, ki se je v zgodovino zapisala kot zelo učinkovita. Edini civilist, ki je štrlel s te slike, kot regrat iz betona, je v kratkih hlačah in brez majice bos sedel na stopnicah in jedel iz konzerve. »Bil je revež, ki je tam ostal, ne vem, ali je bil Srb, Hrvat ali kaj drugega. Imel je dve plastenki nečesa. Zagotovo ne vode, ker je ni bilo. Mi smo je na avtobusu nekaj imeli, a smo jo seveda popili, ker je bilo zelo vroče. Vojaki so nam rekli, naj po vodo nikamor ne hodimo, v nobene trgovine ali trafike, ki so tam ostale, ker so Srbi povsod položili mine.«
In še vedno traja
V Kninu se je v teh devetindvajsetih letih veliko spremenilo, do te mere, da je moral fotograf, ki se je po točno toliko letih vrnil v ta kraj, ustavljati ljudi, ki so prišli praznovat, v upanju, da bo naletel na kakšnega domačina, ki še ni spil prevelike količine hladnega ožujskega, da bi mu lahko pokazal svoje stare, še črno-bele fotografije in se prepričal, ali res stoji na natančno tisti lokaciji kot takrat, da posname nove, barvne, znova.
Največja fascinacija Tomaža Skaleta nad celotnim ponedeljkovim slavjem je bilo nekaj, kar Slovencem morda ni najbolj znano. Patriotski naboj, kot ga imajo Hrvati, je v Sloveniji neobičajen. »Pri nas so sicer starejše generacije, ki hodijo na podobna obeležja. Tu pa si lahko videl starejše in mlade ljudi. Dedke z vnuki. Fasciniralo me je, da so prišli praktično z vsega sveta, bilo je kot sredi Münchna, same nemške registracije. Tujci, ki niso bili iz Knina, bili pa so Hrvati, in tisti z drugih koncev Hrvaške.« Nekoč mladi fantje, ki so rajali na uničenih delih ulic, ki so dvigali v zrak roke in orožje, so sedaj sedeli na istem mestu pred gostilnico, z zastavami različnih brigad. In se še zmeraj veselili.
V alternativnem scenariju Hrvaška nikoli ne bi bila to, kar je danes. Imela bi veliko srbsko manjšino. Trenja bi bila morda še večja, a tega ne moremo trditi z gotovostjo. Kot ne moremo natančno oceniti, kaj vse je v glorifikaciji zmage resnica in kaj je mitologija, v Kninu, ki je živ približno dva dni, kolikor se zna razvleči slavje. Potem ugasne, se zavije v molk in postane divjina.
Hrvaški pisec Denis Romac je na vprašanje, zakaj si je država izbrala prav Knin, da tam praznuje skoraj vse svoje praznike, odgovoril, da vedno ni bilo tako. »Proslava Nevihte se je razvila iz relativno minorne prireditve. Na začetku se zmaga ni praznovala tako pompozno kot zdaj. Tako se je začelo šele po letu 2000. V devetdesetih je bilo drugače. Mislim, da sem bil na prvi proslavi. Bilo je veliko bolj skromno.«
Pevec Marko Perković Thompson je v času Sanaderja organiziral paralelno praznovanje v svoji rojstni vasi Čavoglave. »Nečete u Čavoglave dok smo živi mi,« je verz še po več kot tridesetih letih njegove najbolj popularne pesmi. Thompson je iz zmage naredil spektakel.
»V Kninu je bila suhoparna svečanost, ki se je zvečer končala z nekakšnim domoljubnim koncertom, ki nikogar ni zanimal. Trideset kilometrov stran je Thompson v Čavoglavi organiziral koncert, ki je bil glasno ustaško slavje. V zelo majhen kraj na koncu sveta je prišlo 100.000 ali 200.000 ljudi. Thompson je zbral desničarsko opozicijo, ki je bila bolj desno od Sanaderjeve HDZ. Namesto ene proslave smo imeli dve, neuradna pa je bila veliko bolj atraktivna od uradne. Tomislav Karamarko je kot podpredsednik vlade to kasneje združil v eno veliko proslavo, katere osrednji dogodek je bil Thompsonov koncert.« Sedanji socialistični predsednik Hrvaške Zoran Milanović je, ko je bil še predsednik vlade, Knin razumel kot nepomemben, nacionalističen. Potem pa je tudi sam odkril, kako močno orodje je v politiki nacionalizem, in navdušeno prihaja proslavljat zmago.
»Knin je pomemben, ker je čisto vojaška zmaga. Osvoboditev Slavonije in Vukovarja je bila v resnici precej večji uspeh, politični in socialni uspeh države. Brez žrtev je bilo tam reintegrirano v hrvaško državo zelo veliko območje. Vendar se na Hrvaškem to ne doživlja kot vojaška zmaga. Približno polovica srbskega prebivalstva je ostala. Desnici je žal, ker je bila tam zamujena priložnost, da se tudi njih prežene. Morda tega ne govorijo tako odprto, vendar je bilo veliko političnih izjav v tej smeri. V desničarski mitologiji je bilo precej obžalovanja, ker je bil Vukovar integriran po mirni poti in ker Srbov niso nagnali. Ta zgodba je zapacana.«
Knin in Nevihta pa sta nekaj drugega. Ko so se Srbi zavedli, da imajo proti sebi naenkrat pravo vojsko, ne pa fragmentiranih milic, so zbežali. Bitke so bile samo okoli Petrinje in Siska. Nevihta je bila taktična zmaga. Srbe so vojaško obkolili in jim prišli za hrbet z Dinare. Ko je grozilo, da jim bodo zaprli še zadnji izhod v smeri Srbije, so sedli v avtomobile, na tovornjake in traktorje ter zbežali. Doletela jih je enaka usoda, kot je pet let prej doletela hrvaško prebivalstvo, ko so srbske enote v spremstvu vojakov generala Mladića prišle pred njihova naselja. V dnevu ali dveh je srbski odpor razpadel. Hrvati to praznujejo kot veliko zmago zato, ker je bila dosežena z vojsko, ne pa z mednarodno diplomacijo.
V vojaškem smislu Nevihta ni bila strašna operacija. Pomembna je zato, ker je pomenila konec vojne, ki se konča z zmago. Kninska proslava pa je rezultat kasnejših političnih okoliščin. Thompsona na proslavo ne vabijo več. Postal je preveč problematičen za državo. Tako kot gospod Rađa tudi država noče biti identificirana z ustaško politično desnico.
Miljanko Momin je stal pred kavarno, kjer so mladi ljudje mahali s hrvaškimi zastavami in glasno zagotavljali, da so za dom spremni. »Aktivno sem sodeloval v vsej vojni. Doma sem iz Čakovca. Sedemdeset mojih kolegov je padlo v Vukovarju. To doživljam tudi čustveno. Izginili so in nikoli več nismo slišali zanje. Prvi mrtvi so leta 1991 obležali na tleh v Borovem naselju pri Vukovarju. In potem je to trajalo do leta 1995. Danes se to pozablja. Trideset ali štirideset odstotkov države je bilo okupirane. Ne vem, katero besedo bi uporabil. Bili smo zapostavljeni. Ceste so bile blokirane. Nikamor nisi mogel. Bilo je jasno, da je to mogoče razrešiti samo z vojaško opcijo. Škoda, ker se to ni dalo rešiti drugače. Mi smo bili srečni, da se je v državi vzpostavil mir. Ampak izgubili smo pet let. To me najbolj iritira. Vsi smo imeli dovolj vsega. V Čakovcu nismo bili okupirani, bili pa smo blizu. Poznali smo veliko ljudi, ki so bili ubiti, in njihove vdove. Zaradi tega smo občutljivi za marsikaj, ampak živimo naprej. Čim bolj se vojna oddaljuje, tem hladnejši postajamo. Razmišljamo s hladno glavo. Tako se počutim in tako živim.«
Bolje bi bilo, če vojne ne bi bilo. Ampak bila je. Praznuje se samo zmage.
