Šport kot dejavnost je odvisen od življenjskih možnosti in priložnosti, ki jih različna okolja različno nudijo. Iz Kenije še ni bilo zmagovalca Kitzbühela, iz Avstrije pa še nobenega omembe vrednega tekača na dolge proge. Kot krajše in najkrajše. Lahko razpredamo naprej. Iz črnskega geta Los Angelesa so izšle teniške prvakinje kot sestri Williams, medtem ko se je Soda kot Maradoni najbližji igralec iz nogometne šole Slovana proti koncu neke odločilne tekme pač protestno usedel, si sezul kopačke in kot mladinec za vedno izšel iz velikonogometnih vod. Športni uspehi so odvisni od marsičesa, a podobno kot vojne in še kaj so izkaz družbeno-ekonomske moči okolja. Standarda, kot bi se reklo po starem. Več ko imaš časa, nujno potrebnih okoliščin in sredstev, več in bolj uspešno se lahko ukvarjaš s športom.
Prvih deset mest med dobitnicami medalj na minulih igrah zasedajo najvišje razvite svetovne države, pri čemer je Nemčija deseta, kar je po 28. mestu v skupnem seštevku iger leta 1952 drugi najslabši nemški nastop na olimpijskih igrah upoštevajoč vse, na katerih so nastopili od leta 1896. Vtis in dejstvo, da po največjih športnih dosežkih uspešneje posegajo najrazvitejši, v prvi dvajseterici dobitnic medalj kazita zgolj Uzbekistan na 13. in Kenija na 17. mestu. Uzbekistanci so osem zlatih, dve srebrni in tri bronaste medalje osvojili predvsem v borilnih športih in v dviganju uteži, Kenijci pa so si štiri zlate, dve srebrni in pet bronastih seveda pritekli.
Ne dogaja se torej, da bi bilo geopolitičnim velesilam vseeno za šport in bi medalje prepuščale šibkejšim, ampak nasprotno. Velesile skozi šport potrjujejo svojo moč, na katero je sicer vezan tudi obilni krogotok denarja, ki ga prek TV-pravic, reklam, sponzorstev, davkov in še česa šport, kot ena najtrdovratnejših vrednot zahodne civilizacije, v imenu svoje zveličavnosti poganja.
Videoposnetki netijo strasti bolj, kot so jih sodniške odločitve nekoč
Specifično vlogo pri vsem tem cirkusu imajo sodniki, ki jim je v mnogokateri disciplini v pomoč videotehnologija ali »challenge« program, v nogometu pa dodatni videosodnik (tehnologija VAR, »video assistant referee«), ki pregleduje posnetke. Na minulem evropskem prvenstvu v nogometu smo se gledalci lahko navadili, da je sodnik, če si je šel na ekran ob igrišču ogledat situacijo tudi sam, praviloma dosodil enajstmetrovko. A bile so tudi osupljive izjeme. Kot na primer roka španskega nogometaša v tekmi proti Nemčiji, državi gostiteljici, ki bi po vseh skozi desetletja uveljavljenih običajih tisto enajstmetrovko morala dobiti. Pa je ni.
Videotehnologija se je na obeh velikih športnih tekmovanjih minevajočega poletja izkazala uporabna in smiselna kot tehnološki sodniški pripomoček, a obenem ni povsem prepričala. Še vedno trajajoča zagata glede gimnastične kolajne, ki je ZDA nočejo vrniti Romuniji, daje misliti, da videoposnetki netijo strasti bolj, kot so jih zgolj svobodne sodniške odločitve nekoč. Vedno se je sodnike tako sumilo kot obtoževalo nepravičnosti, vendar ni bilo posnetkov, ki bi tožnikom služili kot dokazni material, za kar so sicer športno puristični optimisti pričakovali, da se bo z uvedbo sodobnih videomožnosti zgodilo. Da se bo sodilo bolj pošteno. Da bo sistem deloval bolj transparentno. Da ne bo razlogov za ugovore. Marsikatera situacija se je zagotovo razčistila, a obenem se je izkazalo, da različne oči različno vidijo, kot tudi, da se sodnikova naravnanost še vedno lahko prepoznava tudi po tem, ali se za uporabo videopomoči sploh odloči.
V tem primeru gre za situacije, ki premorejo še večji potencial za dvom o pristranskosti kot takrat, ko videoposnetki še niso bili na voljo v tolikšni meri, kot so danes. Ko je preverljivo malodane vse. Vzorčne situacije z evropskega nogometnega prvenstva so na primer bile, ko se sodniki niso odločili za preverbo VAR, čeprav je bilo takšno obče pričakovanje, potem pa so se kot dokaz pravilnosti sodniške odločitve (denimo glede prepovedanega položaja) z nekajminutno zamudo pojavile grafike. Ob katerih si zlahka pomislil, da morda gledaš z »miško« popravljeni konstrukt. Pa še nekaj je lahko gledalec opazil. Da je to, kdaj ali kateri posnetek se bo prikazal, bila usklajena režijska odločitev organizatorjev tekmovanja in prenašalca TV-programa. Prikazovali so se le tisti posnetki, ki so jih gledali tudi v VAR-sobi, in samo takrat, kadar se je določena situacija preverjala po odločitvi sodnikov. Zunaj njih ni bilo ponavljanja situacij. Včasih je o ponovljenih posnetkih vendarle odločal predvsem režiser prenosa, neodvisno od sodniške volje. Tudi to gre šteti v novo realnost, ki ne vzbuja vtisa pravičnosti.
Nadomestni ventil za sproščanje in naslavljanje srda
Če se je tam okoli leta 2016, ko se je v nogometu uvajal VAR in je kdo tehnokratsko idealistično pričakoval, da bo videotehnologija povsem izničila tako imenovani človeški faktor, kdo spraševal, kje bo navijaška srenja našla nadomestni ventil za sproščanje in naslavljanje srda, danes to ni več uganka. Ta je v razlikah, kako in kdaj kdo VAR oziroma videoposnetke uporablja. Ne samo v nogometu. »Češka sodnika, ki sta nam tradicionalno nenaklonjena – zgolj čakal sem, kdaj nam bosta nekaj priredila – sta naredila napako, ker sta si šla pogledat posnetke, saj se je na njih iz vesolja videlo, da sta dva danska igralca stala v kazenskem prostoru in da bi Slovenija morala v polfinalu proti Danski dobiti sedemmetrovko. Danska sodnika, ki sta nam v tekmi za tretje mesto proti Špancem sodila naklonjeno, sta bila pametnejša in sta vztrajala pri svojih odločitvah, ne da bi jih preverjala na počasnem posnetku,« je enostavnost rokometnosodniške kot občesodniške strategije s počasnimi videoposnetki te čase pojasnil rokometni ekspert, ki smo ga poprosili za mnenje. Obenem se zdi precej tipično rokometno, da gledalci v pričujoči tekmi nismo videli posnetka iz ptičje perspektive, kjer bi se nazorno videlo morebitno prestopanje črte, ampak posnetke z bistveno bolj sekundarnih točk gledišča.
Razlaga, zakaj naj bi rokometu kot takemu bolj koristilo napredovanje Dancev kot pa Slovencev, pravi, da zato, ker se na Danskem v rokometu vrti več denarja. Nenazadnje tudi Aleks Vlah, slovenski igralec, nad katerim so Danci storili sporni prekršek, igra za danskega prvaka. Podobno umevanje realnosti se ponuja v primeru košarkarske tekme med Srbijo in ZDA, za katero so igrali največji zvezdniki lige NBA. A Srbi so večji del tekme vodili in Američanom je grozilo, da ne bodo prišli v finale, kar se je vidno poznalo tudi na njihovi samozavesti. Tresle so se jim roke in resno vprašanje je, ali bi se brez sodniške pomoči izvlekli. A očitno je bilo nujno.
Pravila še vedno veljajo, le izvajati jih velja
Enega bolj humornih prizorov na igrah je ponudil Svetislav Pešić, trener srbske moške košarkarske reprezentance, ko je v končnici tekme zakrilil z rokami proti sodnikom, češ da je ameriški center naredil prekršek korakov, česar pa sodniki niso sodili. Deloval je, kot da bi ga v leto 2024 (spet) s klikom miške prenesli iz jugoslovanske lige v 70. letih, kjer so se košarkarski prekrški kot »dvojno vodenje«, »nošena žoga«, »koraki« ali »tri sekunde« sankcionirali puristično strogo. Kontekst olimpijskega košarkarskega dogajanja je dajal misliti, da stara košarkarska pravila ne veljajo več. Da so jih ukinili, čeprav, kot pojasnjuje Sašo Pukl, mednarodni košarkarski sodnik, nikakor ni tako.
Če je nekoč veljalo, da je v ligi NBA dovoljeno, da igralec naredi korak, preden da žogo v tla, medtem ko mora v evropski košarki najprej dati žogo v tla in šele potem narediti korak, so pravila korakov tudi v NBA postala strožja. »Kar se prekrška korakov tiče, so pravila skoraj identična. Pri prehodu v vodenje žoga še vedno mora zapustiti roke, preden igralec dvigne stojno nogo. V zadnji sezoni je bil prekršek korakov eno od posebnih navodil za sodnike NBA (tako imenovani points of emphasis) in na mnogih tekmah sem videl natančno sojenje prekrška korakov. Kar se evrolige in Fibe tiče, so pravila identična. Igralec ne sme dvigniti stojne noge, preden izpusti žogo pri prehodu v preigravanje, stojno nogo pa lahko dvigne pri podaji ali metu. In zanimivo. Ta del košarkarske igre, dvig stojne noge pri metu, ki lahko prinese veliko prednost, uporablja zelo malo igralcev. Tudi dvojno vodenje je še vedno prekršek, vendar se v primeru nerodnosti oziroma izgube žoge (angleško fumble) ne dosoja, zato včasih prihaja do protestov, ampak takšna so pravila. Enako velja za prekršek nošene žoge, ki se dosodi, kadar je roka med vodenjem žoge povsem pod žogo. Kdaj sem dosodil katerega od naštetih prekrškov? Prav vsakega od njih v zadnji sezoni. Največ je bilo zagotovo prekrškov korakov, kar nekajkrat sem zapiskal tri sekunde, najmanj pa je bilo dvojnega vodenja in nošene žoge.«
Pravila torej še vedno veljajo, le izvajati jih velja, kar pa se v posebnih primerih, ki so značilni za velika tekmovanja in velike tekme, ne dogaja nujno. Lahko bi torej rekli: kljub VAR na zahodu nič novega.
