To niso niti Trbovlje niti Jesenice. To je Izola, propadlo industrijsko središče Obale. Večji in manjši kompleksi od Ampelee (pozneje Delamarisa), ladjedelnice 2. oktober, Ribe in Male opreme do Arrigonija (pozneje Arga in Droge) tvorijo obsežen opustošen prostor, ki preprečuje, da bi se novo in staro mesto povezala ter oživila. Kot tisti preliv, ki je nekdaj ločeval staro mesto na otoku od kopnega. Njihovi lastniki dajejo različne pobude, arhitekti jih nazorno prikazujejo, nobena se nikakor ne more ujeti s povsem nasprotnimi željami skupnosti. In obratno, seveda. Tako sčasoma vsi po vrsti obupajo in zemljišča preprodajajo: Heta, bivša avstrijska banka Alpe Adria, proda Delamaris Gorenjski banki, zemljišče Argo prehaja od zasebnika do zasebnika do nekdanje Abanke Vipa v last DUTB, od te v SDH in naprej v DSU, ladjedelnica preide od Kraškega zidarja v DUTB in naprej v last države, za Ribo se ne morejo zmeniti itd.
Javnost vztraja pri neuresničljivih zahtevah, da naj bodo tam parki in javni programi za Izolane, neodločni občini ne uspe niti na svojem narediti nič konkretnega. Center dobrega počutja na Delamarisu ni bil sprejemljiv, da bi bila policija in uprava za pomorstvo v ladjedelnici, je tudi sumljivo, najemna stanovanja na Argu naj bi bila zgolj krinka za turistične apartmaje. Nič se ne premakne, prosti tek se vleče desetletje za desetletjem, župani se menjajo, problemi kopičijo, kljub temu nekako le gre.
Kadar želimo predstaviti kakšen kraj, običajno navedemo, to je bilo narejeno, to urejeno, to se gradi, to je domenjeno, to načrtovano. O Izoli ne moremo nič takšnega našteti, s svetlo izjemo mestu podarjenih projektov države. Lahko naštevamo samo zavrnjene pobude, prezrte načrte, neizpolnjene obljube, zamujene priložnosti, izgubljene iluzije. Sami ne zmorejo zgraditi nobene pomembne javne stavbe niti prenoviti nobene stare, sredi Velikega trga imajo parkirišče, beneško mestno hišo na trgu nameravajo prenoviti za turistične namene, zgraditi ne znajo niti navadne garažne hiše, niti avtobusne postaje, niti dokončati popločenja starega mesta, niti omiliti poplav. Takšna je Izola, kjer se ne znajo o ničemer dogovoriti in se potem tega držati. Pri ljudeh se že čuti vdanost v usodo, češ da se ničesar ne da spremeniti na bolje, kar bi bilo po njihovih željah.
»To že, da zaostajamo, a vsaj ne naredimo nobene napake!« Izolani očitno nimajo jasne predstave o tem, kaj in kakšno naj bo njihovo mesto v prihodnosti. Brez tega se ne da niti smiselno odločati niti ocenjevati uspešnosti občinske politike skozi več mandatov. Občina bi lahko bila, tako kot nekoč, središče prehrambne industrije in oljkarstva, lahko bi bila središče gospodarskih in raziskovalnih dejavnosti, povezanih z morjem (ki niso zgolj turistične), mesto bi lahko postalo zdravstveni in zdraviliški center Istre ali, kot donedavno še aktualno, istrski center kulturnih, posebej uprizoritvenih dejavnosti. Tudi preko obeh meja. Je pa še ena ovira, ki preprečuje, da bi se mesto rešilo mrtvila. Ta je predvsem v glavah. Izolani namreč ničesar ne marajo in o vsem zgolj dvomijo. Vsaj izgleda tako.
Investitorjev ne marajo (gledajo samo na kapital), Ljubljančanov ne marajo (ne nam soliti pameti), industrije ne marajo (Delamaris v Pivko?!), disko klubov ne marajo (izgon slavne ambasade Gavioli), cone za pešce ne marajo (Veliki in Kristanov trg?), novega županstva ne marajo (Podestatova palača za turiste?), najemnih stanovanj ne marajo (nelojalna konkurenca), socialnih stanovanj ne marajo (ker niso izključno za naše), kulturnega centra ne marajo (ker ne bo za našo publiko), natečajev ne marajo (naj gradijo domači arhitekti), kopalcev v mestu ne marajo (naj gredo tja k Rexu), tudi dobronamernih kritikov ne marajo (vedo oni več kot mi?), da ne navajam še drugih sumničenj takšne vrste.
Načelno nasprotovanje ni vedno znamenje demokratičnih navad, če pomislimo na referendum proti prostorskemu načrtu, je pa voda na mlin neodločni politiki. Ta se kar po vrsti odpoveduje izvedbi že dogovorjenih projektov, jih prestavlja za nedoločen čas in na druge lokacije (kot na primer tisti slavni ribiški muzej), vrača postopke na začetek, spodbuja izmišljanje novih predlogov, prikriva lastno neučinkovitost. Ničesar jim ne uspe urediti celovito, nekaj začnejo, potem opustijo, pride en župan z litoželezno ulično opremo, pride drugi, uvede betonsko, lotijo se glavne ulice in jo spet čisto drugače opremijo, a le do prvega krožišča. Največjo škodo pa delajo s tem, ko že dvajset let razpisujejo natečaje, potem pa jim nobene izbrane rešitve ne uspe ali pa je nočejo izvesti, niti tistih, ki ne stanejo veliko.
Prvi je bil za mladinski center pri Arrigoniju, ki je čisto pozabljen, drugi za ureditev plaže ob svetilniku, ki so jo mimo izbrane rešitve prav nemarno uredili, potem nedavno še za Istrski kulturni center, ki so se mu hitro z olajšanjem odrekli, češ da ni po meri Izolanov. Da bodo raje prenovili stari kulturni dom ali pa ga porušili in na novo zgradili!? Vsaj upamo lahko, da se bodo znali vsaj s Koprom lotiti izvedbe natečaja za ureditev priobalnega pasu po izbrani rešitvi. Kot zakleto tudi država v Izoli nima sreče s svojimi natečaji. Od tistega za univerzitetni kampus so po načrtih izbranih arhitektov zgradili le enega od osmih objektov, da ne omenjam zapleta z načrti za gradnjo tistega inštituta za les. Tudi zadnji natečaj za novo fakulteto za zdravstvene vede pri bolnišnici so morali zaradi dvoma o pristranskosti dvakrat razpisati. Kaj se bo od teh ambicioznih načrtov zares uresničilo, ali bo spet šlo vse po zlu in v pozabo, lahko samo ugibamo. Bo pa v vsakem primeru za Izolo usodnega pomena.
