V šestem mesecu in pol se ji je uspelo prebiti do šestnajstine finala, in to po živce parajoči tekmi s kitajsko konkurentko An Qixuan.

Pri šestintridesetih stopinjah ni lahko nastopati nikomur, kaj šele nosečnicam. Toda Ramazanova je zmogla. V zadnjem strelu je zadela čisto desetico, potem ko jo je dojenček v maternici le hip pred strelom brcnil.

»Želela sem dobiti medaljo. Vsak športnik si to želi, a tega ne zmore vsak. A to me ne moti, dokler se trudim po svojih najboljših močeh,« je dejala Ramazanova. Da bi zaradi nosečnosti opustila možnost sodelovati na olimpijskih igrah, ni razmišljala. Prav nasprotno. »Med pripravami na olimpijske igre se nisem počutila neprijetno zaradi nosečnosti. Namesto tega sem čutila, da se ne borim sama, ampak skupaj z otrokom,« razlaga Ramazanova.

Športnica je zaradi svoje vztrajnosti in simpatičnega nosečniškega trebuščka postala ena izmed ljubljenk občinstva na igrah v Parizu. Po olimpijskih igrah se sedaj pozornost šele druge azerbajdžanske lokostrelke, ki se ji je uspelo kvalificirati za olimpijske igre, preusmerja na skorajšnji vesel dogodek rojstva otroka. Že sedaj pa ve, da ga bo nekoč, če ga bo to zanimalo, naučila lokostrelstva.