Nilu Rodgersu si enostavno lahko zaupal vse. Z njim v studiu si »igral« ziheraško, vendar ne hitropotezno. Glasbeniki so lahko bili osredotočeni zgolj in izključno na svoje ustvarjalne namige. V svetu brez vnaprejšnjega zagotovila za uspeh kakovost glasbe namreč nikoli ni bila pod vprašajem. Katalog s podpisom Nila Rodgersa je zato neizmerljiv, obseg strani Objektiva pa premajhen, če bi se ukvarjali samo z naštevanjem. Pred nekaj več kot desetimi leti je NME ocenil, da se »vrednost« pesmi, ki jih je izvedel Nile Rodgers, šteje v več kot dveh milijardah dolarjev, pa v znesek sploh ni všteto sodelovanje z dvojcem Daft Punk in Beyonce.
Chic je šik
Tudi sam sodim med tiste, ki so disko glasbi nekoč delali krivico. Ne brez razloga. Menil sem, da je prazna, brezsporočilna disciplina, prepolna vulgarnih pop refrenov, ki se premika po najbolj predvidljivih tokovih mašinerije šovbiznisa, po tokovih, ki jih ni mogoče povezati z resnejšimi tezami o glasbi kot spremljevalki naših življenjskih zgod in nezgod. Preprosto in monotono sredstvo za zabavo in nič drugega. Nekaj tega negodovanja seveda odpade tudi na šminkersko konfekcijsko kulturo, ki ni sovpadala s pogledi mladega upornika brez razloga. Pomanjkanje domišljije, bolj raznovrstnih tematskih pristopov je pripeljalo do zasičenosti tržišča, da o (ne)okusu niti ne govorimo. Disko kultura je postala utopija, ki je klicala po preobrazbi, neke vrste preporodu.
Ko je upanje nekako že izpuhtelo, se je v ritmu funka ter novih in svežih ustvarjalnih idej na sceni praktično od nikoder pojavila skupina Chic. Časopisi so bili kmalu polni naslovov Chic je šik in Prihodnost disko glasbe, pri čemer niso pozabili poudariti, da gre za enega najbolj pomembnih preporodov na terenu popularne glasbe, saj se je dogajal na področju kakovosti, in ne oblike pesmi kot take. Skupina Chic oziroma njen ustvarjalni dvojec Bernard Edwards in Nile Rodgers je že s prvim, istoimenskim albumom iz leta 1977 dokazal, da se da tudi znotraj najbolj banalne glasbene oblike, kar disko nedvomno je, z novimi glasbenimi pristopi stvaritev privzdigniti na visoko glasbeno raven tako po izvedbeni kot po tehnološki plati. Da je nekaj takšnega izvedljivo, je treba imeti nadzor tudi za mešalno mizo, s čimer se je že takoj oblikovala tudi vzporedna, po svoje celo bolj zveneča Rodgersova kariera, prav tako ne bomo daleč od resnice, če zapišemo, da skupaj z Edwardsom tvorita enega največjih producentskih dvojcev 20. stoletja.
Tovarna uspešnic
Skupina Chic je takoj obračunala z vsemi predsodki v popularni glasbi z disko predznakom. V disko glasbo je vnesla stil in eleganco, povsem novo razumevanje instrumentalizacije in aranžmaja, sestavljenega iz elementov plesnega popa, soula, funka in novega vala. Pojavila se je v pravem času, v pravem trenutku. Šik virus se je preko albumov C'est Chic (1978) in Risque (1979) hitropotezno razlezel naokoli v priročnike, ki so kmalu navdihnili Princea in Ricka Jamesa. Vokalno atraktivna in ritmično elegantna je s punkovskim odnosom rušila nastavljene meje v približevanju k popolni glasbeni svobodi.
Nile Rodgers je v tem začutil dodatno priložnost. Studio je od nekdaj videl in obravnaval kot instrument in se skupaj z njim odpiral proti tehnološkim novotarijam. Uspešnice je skupaj z Edwardsom začel stresati iz rokava. Ko se jih je nabralo dovolj, sta začela z njimi zalagati svoje glasbene kolege, predvsem sestre Sledge, katerih album We Are Family (1979) je »preobtežen« z njimi in je bil kot tak leta 2018 uvrščen v Kongresno knjižnico. Podobno usodo je doživela Diana Ross (Diana, 1980), kasneje Debbie Harry (Koo Koo, 1981). Razočarana z »disco sucks« kampanjo sta skupino razpustila in Rodgers se je takoj posvetil skladateljskemu in producentskemu delu. Postal je studijski inventar, ki je oblikoval zvok na tržno najbolj donosnem albumu Davida Bowieja Let's Dance (1983) in prebojnem Like a Virgin pevke Madonne, v pesmih Wild Boys, The Reflex in Notorious (Duran Duran), Original Sin (INXS). Začel je sodelovati z vzornikom Bryanom Ferryjem, Grace Jones, Mickom Jaggerjem, Stevom Winwoodom, triom Thompson Twins, The B-52s, Ericom Claptonom, Jeffom Beckom. Pojavil se je na Live Aidu, sodeloval je na soundtrackih za filme Gremlini, Mesto abecede, Bele noči in zložil prvo orkestralno filmsko partituro za film Princ odkriva Ameriko (1988) – če za ilustracijo izpostavimo resnično samo manjšinski del njegovih aktivnosti. Nile Rodgers je bil do konca osemdesetih polno zaposlen, kar je močno načelo tudi njegovo zdravje, ki ga je dodatno izzival z redno uporabo kokaina. Nekoč se je zbudil v bolnišnici, potem ko se mu je osemkrat ustavilo srce in je zdravnik že izpolnjeval mrliški list.
Gospodar tantiem
Nile Rodgers je časovno neopredeljiv. Težko, pravzaprav nemogoče je pisati o njem, ker je enostavno treba izpuščati zadeve, ki so pomembne za razvoj popularne glasbene kulture in kulture nasploh. Samo številčno gledano je prisoten na albumih, ki so se prodali v nakladi več kot 500 milijonov, in pri več kot 75 milijonih malih plošč. Odločilno je vplival na številne tokove, njegova skladba Good Times, ki so jo leta 1979 v pesmi Rapper's Delight »semplali« The Sugarhill Gang, velja za eno od izhodišč hiphopa, navdihnila pa je tudi skupini Queen (Another One Bites the Dust) in Blondie (Rapture). Po svoje spominja na Forresta Gumpa, saj je bil prisoten povsod, ko se je v osrednji popularni glasbi v zadnjih petdesetih letih dogajalo kaj pomembnega. Težko da obstaja avtor, izvajalec in producent, ki je vplival na več trendov, smeri in generacij. Neizčrpen džuboks šik idej, ki se vsakič na novo ustvarjalno osmisli. Tako je Nile Rodgers po smrti Bernarda Edwardsa (1996) v spomin nanj ponovno obudil skupino Chic, s katero je leta 2018 izdal album s pomenljivim naslovom It's About Time.
Nile Rodgers prav tako ne stopica na mestu ali da bi udobno živel od preteklega dela – niti pomisliti ne moremo na to, koliko se letno na njegovem računu nabere na podlagi deleža od dohodka za javno izvajano delo – temveč svoje »posodabljanje« dokazuje v sodelovanju z glasbeniki novejših generacij, kot so Lady Gaga, Pharrell Williams, Avicii, David Guetta in Sam Smith. Ko sta robota po imenu Daft Punk pokazala neponarejeno ljubezen do funky disko zvoka Chic, se je sodelovanje spreobrnilo v album Random Access Memories, na čelu z megauspešnico Get Lucky, nesporno enim od največjih hitov v 21. stoletju.
Let's Dance/Zaplešimo
Skupina Chic je svojimi albumi s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let poslušalce dobesedno zastrupila s plesom. Naslovi pesmi Dance, Dance, Dance (Yowsah, Yowsah, Yowsah) in Everybody Dance s prvenca, Freak z naslednika C'est Chic ali My Feet Keep Dancing z morda njenega najboljšega albuma Risque usmerjajo fokus njene glasbe na plesišča po svetu. Nenazadnje je Nile Rodgers s disko funkom okužil tudi pozne ali zadnje Duran Duran (Astronaut, 2004, Paper Gods, 2015, in Danse Macabre, 2023), o svetovni plesni evforiji po izidu albuma Random Access Memories pa ni treba izgubljati besed. Kjerkoli je imel prste vmes, iz vsega je nastalo nekaj zapomljivega in privlačnega, med kar moramo prišteti tudi trenutke, ko so si raperji (Notorious B.I.G., Modjo, Will Smith) samo izposojali sekvence njegovih pesmi za zankanje. Tudi v senci teh hitov je užival. Vse to je okostje džuboksa uspešnic, ki ga preslika na svetovne odre v maniri največjega perfekcionista, seveda obkrožen z izbranimi glasbeniki/izvajalci. Ne preseneča, da medijske hiše (BBC) ali festivali (Glastonbury, Coachella) njegove nastope označujejo za vrhunce prireditev.
Kaj povedati o koncertu? Preveč izjemnega materiala za tako malo časa, zato je morda celo mogoče razumeti, da uspešnice, kot so na primer Like a Virgin in Material Girl (Madonna), I'm Coming Out in Upside Down (Diana Ross) ali He's the Greater Dancer in We Are Family (Sister Sledge), po delih poveže skupaj. Občasno se spove s kakšno anekdoto o tem, v kakšnem vzdušju so izbrane pesmi nastajale, sicer pa je celoten koncert razgiban tour de force čez kariero vrhunskega avtorja in producenta, ki nam je med drugim »podaril« Modern Love (David Bowie), Cuff It (Beyonce), Lose Yourself to Dance (Daft Punk), Notorious (Duran Duran), Spacer (Sheila & B. Devotion), Lost in Music (Sister Sledge). To ostaja del rednega koncertnega repertoarja, ki se standardno zaključi z Let's Dance in Good Times/Rapper's Delight. Pričakovano po koncertu pogovor hitro zavije v smer, zakaj v njegovem programu ni skladb, ki jih je soustvaril z Michaelom Jacksonom, Cyndie Lauper, Petrom Gabrielom, Georgom Michaelom ali Kylie Minogue, kar je popisano tudi v zares vrhunski avtobiografiji brez dlake na jeziku Le Freak: An Upside Down Story of Family, Disco and Destiny, kjer iz prve roke spoznano eno največjih in najbolj raznovrstnih glasbenih avantur našega časa, od skupinskih improvizacij z Jimijem Hendrixom, preko dekadence disko obdobja, do preporoda visokooktanske plesne glasbe v novem stoletju. Če se boste kdaj vprašali, kaj imajo skupnega največje uspešnice popularne glasbe, je odgovor bolj ko ne preprost: velika verjetnost je, da se bo nekje od ideje do izida pesmi pojavilo ime Nila Rodgersa!
