Nekdo je moral ne glede na razprave v preteklosti okoli te termoelektrarne in njenega pomena v slovenski energetiki pred kratkim sprožiti to odločitev. Nekdo, ki je imel interes in ki je bil dovolj pomemben. Vendar slovenska elektroenergetika ne molči samo o tem odgovoru, ki je povezan z usodo 25 odstotkov elektrike, ki smo jo sposobni proizvesti v Sloveniji. V Sloveniji podobno molčimo o številnih drugih dilemah, ker se tisti, ki bi lahko govorili, bojijo, da bi bili proglašeni za heretika slovenske elektrike. Ampak dobro bi bilo, da vsaj pokažemo, o čem se molči, ker tega širša javnost pač ne more vedeti in ji nihče zamolčanega niti s prstom ne nakaže.
Kdo služi z nami?
Vzemimo podatke o stroškovnih cenah proizvodnje električne energije v glavnih slovenskih elektrarnah: denimo, da je ta v NEK okoli 45 evrov za MWh, da je v TEŠ brez emisijskih kuponov okoli 70 evrov za MWh in da Dravske elektrarne Maribor (DEM) znajo proizvajati elektriko po okoli 20 evrov za MWh. Ker to ni niti strokovni in še manj znanstveni tekst, naj bo torej povprečna cena proizvodnje elektrike v slovenskih zmogljivostih okoli 55 evrov za MWh. Dodajmo k temu, da je strošek omrežja, brez katerega seveda ne moremo speljati elektrike do naših domov in tovarn, okoli 600 milijonov evrov oziroma okoli 10 odstotkov te povprečne stroškovne cene proizvodnje elektrike v Sloveniji.
Tako pridemo do sklepa, da bi nas morala doma proizvedena elektrika stati okoli 60 evrov za MWh. Vsaka cena električne energije čez 60 evrov za MWh torej opozarja, da je z elektroenergetskim sektorjem pri nas nekaj narobe. Ker potrošniki plačujemo dvakrat ali celo trikrat višjo ceno za MWh, nas v naši elektroenergetiki nekdo očitno resno skubi.
