Med drugim so ob omenjeni obletnici v Ljubljani odkrili 14 metrov visok Plečnikov spomenik, ki na Trgu francoske revolucije stoji še danes. Ilirske province z Ljubljano kot glavnim mestom je Napoleon ustanovil po vzpostavitvi schönbrunnskega miru, ko je bila poražena Avstrija prisiljena Franciji prepustiti zahodni del Koroške, Kranjsko, Goriško, Trst, Istro ter velik del Hrvaške. Včasih se ta Napoleonova odločitev preveč romantično opeva kot veliko dejanje v prid Slovencev, ki so se odtlej smeli v svojih nižjih in srednjih šolah izobraževati v lastnem jeziku in ki ji je Valentin Vodnik posvetil znamenito pesnitev Ilirija oživljena. V resnici je bil njegov prvi cilj in namen iz strateških in gospodarskih razlogov odrezati Avstrijo od Jadranskega morja, da je lahko nadziral obe njegovi obali ter imel neposredno povezavo z Osmanskim cesarstvom. Tudi odločitev o tako hvaljeni uvedbi slovenščine v šolah na slovenskem območju nove Ilirije ni zrasla v Parizu. Zasluge zanjo gre pripisati prvemu generalnemu guvernerju Ilirskih provinc maršalu Avgustu Marmontu, ki je bil menda tudi zaradi te samovolje kmalu zamenjan in poslan na vojaško operacijo v Španijo, kjer je bil ranjen. Do Marmonta tudi v sodobnejšem času Slovenija ni imela pravega odnosa, saj so po njem imenovani park na Viču in ulico (danes Jamova) po 2. svetovni vojni preimenovali. Marmontovo ulico v Sloveniji danes premore le še Maribor. Omenjeno veliko obletno slovesnost, na katero so bili povabljeni tudi visoki gostje iz Francije in beograjskega političnega in vojaškega vrha, so v Ljubljani torej pripravili ob 120-letnici, ker je ob 100-letnici ustanovitve Ilirskih provinc razumljivo niso mogli. Takrat so o vsem odločali na Dunaju, kjer so na Napoleona seveda gledali povsem drugače kot Slovenci. Smo pa v Ljubljani leta 2009 praznovali 200-letnico. Dodajmo še, da je Napoleon slovenske dežele tudi osebno obiskal in imel s svojo idrijsko ljubico Evo Kravs celo otroka.

Spomini na francosko Ilirijo.

Ob bivanju francosk. generala Franchet d'Esperey v Ljubljani so se obudili tudi spomini starih ljudi na pripovedke že davno umrlih Ljubljančanov, ki so pripovedovali deci o Francozih. Tako je pripovedovala neka stara ženska svoji hčerki o bivanju Francozov v Ljubljani pred več nego 100 leti sledeči dogodek, ki kaže, da so se domačini s Francozi včasi težje sporazumeli. Visok francoski častnik je obiskal v oni dobi ugledno in dobro obiskano ljubljansko gostilno. Nekoč je zahteval jed od natakarice. Ta ga pa ni razumela. Poklicala je gospodinjo in francoski častnik je pokazal na sliko svete trojice nad vrati češ »Quesque celj? – (kaj je to?) in meril na sv. duha – goloba. Babica je odgovorila nemško: »Heliger Geist«. Častnik je hitro naročil: »Bon, aportes moi zwei heilige Geist«. Stara ženica se je smejala in mu potem poslala za željeno jed, pečena goloba. Večkrat je dejala, da so bili to lepi časi, ko so bili Francozi v Ljubljani; dobri ljudje so bili in Ljubljančani so jih radi imeli. Mir je bil v deželi. Francozi so zasadili drevored in vse pošteno plačali.

Slovenski narod, 30. oktobra 1928

Ilirske svečanosti v Ljubljani

Pripravljalni odbor za proslavo 120letnice Ilirije oživljene opozarja cenjeno občinstvo, društva, korporacije itd. na naslednje podrobnosti proslave:

Kakor se je že ponovno povdarjalo, je to manifestacija našega naroda ob obletnici važnega zgodovinskega dogodka naše nacijonalne zgodovine, ki nam je prvi začrtal našo nacijonalno svobodo. Zato vabi odbor k proslavi in k posameznim prireditvam vse člane naše narodne družine, brez ozira na stan, spol in mišljenje. Naj bo to splošna naša prireditev. Zato izrecno povdarjamo, da se ni pošiljalo posebnih vabil, razen načelnikom raznih uradov in naših nacijonalnih in kulturnih organizacij. Če le mogoče, naj bodo društva in korporacije zastopane polnoštevilno, ne le po skromnih deputacijah. To velja za sprevod in za vse prireditve, ki bodo v soboto in nedeljo 12. in 13. t. m. v Ljubljani. (…)

Glavna jutrišnja prireditev bo Napoleonov večer v Unionu. Po slavnostni uverturi, ki jo izvaja muzika dravske divizijske oblasti, spregovori pozdravni nagovor pesnik Oton Župančič. (…)

Slovenski narod, 11. oktobra 1929

Kako je nastalo ime Ilirija

Ilirci so bil narod, ki so prebivali v starih časih po naših današnjih pokrajinah, posebno ob morju tja do Albanije, njih zgodovina je precej temna, izginili so deloma za časa Rimljanov, deloma potem ko so Slovani naselili te pokrajine. Toda ilirsko ime je ostalo in tuji pisatelji so nas smatrali za Ilirce. Tako se je to ime začelo že v srednjem veku uveljavljati tudi pri nas kot nekako skupno ime za Jugoslovane. Celo Trubar se je na svojo prvo knjigo podpisal kot »rodoljub ilirski«. (…)

Ko je Napoleon začel preurejevati Evropo, je dal mnogim deželam bivša latinska ali rimska imena: n. pr. Švico je spremenil v Helvenjsko republiko, Gorenjo Italijo v Cisalpinsko republiko itd. Bilo je torej naravno, da bodo tudi naše pokrajine pod njim dobile bivše latinsko ime Ilirija, posebno ker se je v Dalmaciji vse do njegovega prihoda ohranilo in je v sebi združevalo dežele, ki so imele sicer toliko različnih pokrajinskih imen. Vendar se zdi, da ga je na to ime še posebej navedel grof Cobenzl, o čemer zanimivo poroča dr. Ivan Prijatelj v svoji razpravi »Slovenščina za Napoleona« (»Veda« l. 1911.). Gotovo je, da Napoleon ni vedel, kakšni narodi prebivajo po teh deželah, dasi mu ni bilo neznano, da prebivajo tod Slovani, saj je bil l. 1797 osebno v Ljubljani in od l. 1806 je imel dovolj opravka z dubrovniškimi in dalmatinskimi zadevami. Na vsak način ni bil njegov namen ustvariti kako izrazito narodno jugoslovansko državo, kakor jo je n. pr. obetal Poljakom, ampak je hotel imeti zase predvsem primorske pokrajine, ki jih je potreboval, in prosto pot v notranjosti, saj je rekel, da leži Ilirija pred vrati Dunaja. Vendar se ne more reči, da bi se ne bil zanimal za svoje nove podložnike; bil je v tem oziru mož širokega obzorja, ki si je hitro ustvaril pravo sliko o položaju. In tu vidimo zanimiv slučaj, kako se je bil Napoleon na Dunaju sestal s kranjskim plemičem Kobencljem (Cobenzl) in se z njim razgovarjal o Slovencih itd. (…)

Bila sta torej Napoleon in Kobencelj »dobra stara znanca« in tudi pri kampoformijskem miru sta bila oba podpisana. (…)

Slovenski narod, 11. oktobra 1929

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si