Razlike med posameznimi knjižnimi sejmi so obiskovalcem in tudi pisateljem pogosto skrite, opazijo jih kvečjemu založniki, agenti in drugi delavci v knjižni industriji. Frankfurtski knjižni sejem je tako pregovorno namenjen poslu, leipziški pa avtorjem, a te razlike, ko se prvič sprehodite po njiju, ne boste nujno zaznali.
Sam knjižne sejme delim na neprijetne in na še bolj neprijetne. Kot velik ljubitelj knjig si pač ne morem pomagati, da me ne bi pogled na nepregledno množico knjig, ki mi jih nikdar ne bo dano prebrati, vedno znova navdal z nelagodjem ali kar z žalostjo. In vedno znova pomislim, da je med temi knjigami nemogoče izbrati pravo knjigo zase in da tam zunaj obstaja na stotine velikih pisateljic in pisateljev, katerih veličine ne bomo nikdar odkrili. In sem hvaležen, ker je nekdo v ropotarnicah literarne zgodovine odkril Johna Williamsa in Lucio Berlin; hvaležen, ker je tudi pri nas nekdo naposled prepoznal genij Lászla Krasznahorkaija in Amitava Gosha. In potrpežljivo čakam, da slovenski založniki odkrijejo Sandorja Maraija, Ljudmilo Ulicko ali Tejuja Cola.
Uživam hoditi po knjigarnah, tako tistih majhnih, v katerih se bojite, da vam bodo knjige s prepolnih polic popadale na glavo, kakor tistih največjih, ki zavzemajo večnadstropne stavbe in so kot ustvarjene, da se človek izgubi v njih. A knjižni sejmi, ki jih nekateri vidijo kot malo večje knjigarne, mi nikakor ne ponudijo podobnega užitka. Navdihujoče je videti, kako se v Kairu na stotine tisoč mladih ljudi dobesedno drenja med knjigami, a me to hkrati spomni na taksista, s katerim sva se prebijala skozi množico obiskovalcev beograjskega sejma. »Svi čitaju knjige, a vidi na šta nam država liči,« je rekel in razblinil moje naivno upanje, da lahko knjige spremenijo svet.
Včasih ti knjižni sejmi tudi pomagajo razumeti svet. V Guadalajari sem tako v nekem trenutku dojel, da so obiskovalci sejma za nekaj odtenkov bolj beli, kot so bili ljudje na ulicah tega mehiškega velemesta. Nekomu so pač pripadale knjige in kultura, drugemu pa ulica in boj za preživetje. V Frankfurtu pa sem se vedno znova zavedel, da sem kot pisatelj le en neznaten kolešček v gromozanskem stroju, ki mu pravimo knjižna industrija. In ki povsem enako deluje z menoj ali brez mene. Pravzaprav se nikjer nisem počutil tako majhnega in nepomembnega kot ravno v Frankfurtu, pa četudi sem sedel na odru.
A ta občutek je lahko osvobajajoč. Ko se znajdeš na malem odru na koncu Hale 5 in o svojem delu pripoveduješ sedmim utrujenim obrazom, ki nabirajo moči za dolgo pot do izhoda, preprosto moraš postati skromnejši in ponižnejši. Sploh če si si ob povabilu na sejem domišljal, da je to dokaz tvoje nesporne vrednosti in začetek bleščeče mednarodne kariere.
Manjši knjižni sejmi, kakršen je tudi ljubljanski, so seveda prijetnejši, tako za ljubitelje knjig kot za založnike in pisatelje, a je njihova majhnost tudi zavajajoča, saj prikriva kaotično naravo knjižnega sveta, ki je brez dvoma bližji gromozanski in neobvladljivi frankfurtski knjigotržni norišnici kot pa prikupni sejemski veselici na Gospodarskem razstavišču. Poleg tega je ljubljanski knjižni sejem eden najbolj introvertiranih kar jih poznam, osredotočen skoraj izključno na slovenske avtorje, zato ima v sebi nekaj domačnostnega. Nekaj zatohlega ali nekaj toplega, kakor za koga. Pri meni predvsem poglablja vtis, da sta slovensko založništvo in z njim slovenska literatura zasidrana v mirnem odročnem zalivu, varno umaknjena pred razburkanim odprtim knjižnim morjem in njegovimi močnimi tokovi.
Morda je ta vtis napačen, a razen redkih izjem slovenski založniki res ne hitijo z izdajanjem svetovnih knjižnih uspešnic ter v mesecih in tednih pred sejmom ne norijo, da bi svoje stojnice preplavili s prevodi najbolj vročih svetovnih knjižnih naslovov ta trenutek. Kakor bi se naše založbe zavedale, da jim še tako dobre trženjske akcije in še tako privlačne knjige ne bodo prinesle občutnejših finančnih uspehov, še naprej raje sledijo davno zamišljenim knjižnim programom. Pa četudi jim zato tu pa tam kakšen literarni fenomen spolzi skozi prste.
Slovenski knjižni trg – tako kot mnogi drugi slovenski trgi – zaradi svoje majhnosti ne deluje tako, kot bi si morda kdo želel. Kar pa ni nujno slabo za ljubitelje knjig. Skoraj popolna odvisnost založnikov od državnih subvencij ima namreč tudi določene prednosti in ena od njih je ta, da založbe pri izboru knjig še vedno precej bolj zaupajo svojim urednikom in prevajalcem kot pa tržnikom in piarovcem. Ali nagradam.
Zato lahko tudi letos na ljubljanskem knjižnem sejmu odkrijete številne nerazvpite knjige nerazvpitih avtorjev, ki vas bodo navdušile. In ni lepšega, kot je naključno srečanje z dobro knjigo.
