Na Rolling Stonovi lanski lestvici 250 najboljših vseh časov je logično manj kot ducat pravih kantrijašev. Pa lahko takšni lestvici zaupamo? Težko, če je na njej veliki Eric Clapton šele na 35. mestu. Kakor koli, naša razvrstitev je zbir najboljših z omenjenih spletnih strani in njihovih lestvic.

Chet Atkins (1924–2001)

Morda je bil Merle Travis prvi mojster, ki je genialno ubiral strune, a dejstvo je, da je njegov slog do skrajnosti izpopolnil Chet Atkins. Glasbenik iz Tennesseeja, ki je najraje igral kitaro gretsch, je s svojim duhovitim igrivim slogom presegel meje country glasbe (izvrsten je bil tudi v priredbah klasične glasbe) in vplival tudi na Georgea Harrisona, Erica Claptona in Marka Knopflerja, čeprav je sam trdil, da je najboljši kitarist vseh časov Django Reinchardt. Kakor koli, Atkins je osvojili kar 14 grammyjev (in še enega za življenjsko delo), v glavnem za inštrumentalne predelave country standardov, hkrati pa velja za glasbenika, ki naj bi bil ne samo kot kitarist, ampak tudi kot producent oče nashvilskega zvoka. Sodeloval je tudi s Perryjem Comom, Elvisom Presleyjem, Eddyjem Arnoldom in mnogimi drugimi. Na lestvicah sta med njegovimi skladbami najvišje priredba uspavanke Mr. Sandman iz leta 1954 in duhovita Yakety Axe iz leta 1965. Med albumi izstopa Chet Atkins' Workshop iz leta 1960, ki je na ameriški lestvici zasedel sedmo mesto. Priporočamo.

Eldon Shamblin (1916–1998)

Kitarist iz Oklahome je bil eden od pionirjev country zvoka, ki ga imenujejo western swing in izhaja iz jazza, ki ga je Shamblin sistematično poslušal, predvsem Eddieja Langa. V tridesetih letih je nastopal s Texas Playboys Boba Willisa in pozneje z The Strangers, ki so spremljali Merla Haggarda. Znano je, da je skladba Maybellene, prva uspešnica Chucka Berryja, nastala kot nekakšno nadaljevanje pesmi Ida Red, ki jo je igral Shamblin. Mimogrede, Eldon Shamblin je od leta 1957 igral kitaro fender stratocaster, ki mu jo je podaril sam Leo Fender.

​Merle Travis (1917​–1983)

Merle Robert Travis (1917–1983) je bil ameriški country pevec in tekstopisec, znan po posebnem slogu igranja električne kitare s prsti (Travis picking). Ob sijajnem ubiranju strun je treba izpostaviti tudi njegove skladbe s socialnimi besedili, s tematikami, ki so jih navdihnile njegove mladostne izkušnje v rudnikih premoga v rodnem Kentuckyju. Merle Travis je najraje uporabljal kitaro gibson super 400, med njegovimi skladbami izstopajo rudarski zimzeleni Dark as Dungeon in Sixteen Tons ter pijanska Re-enlistment Blues.

Luther Perkins (1928​–1968)

Kitarist iz Misisipija je popolno nasprotje virtuozov, kot je bil recimo Chet Atkins. Kot član skupine Tennessee Three, ki je spremljala pevca Johnnyja Casha, je Perkins s svojimi enostavnimi kitarami fender (esquire, jazzmaster in jaguar) razvil značilen grob boom-chicka-boom slog, ki je po eni strani zelo značilen za Johnnyja Casha, po drugi strani pa je postal zaščitni znak rockabilly glasbe. Perkins je bil nenavaden možakar. Rad je pletel in popravljal avte, na odru pa se ni niti premaknil. Umrl je doma v požaru – s cigareto v ustih.

Hank Garland (1930​–2004)

Walter Louis Garland iz Južne Karoline je začel igrati kitaro pri šestih in začel nastopati na radiih pri dvanajstih. Pri 16 letih se je preselil v Nashville in pri 18 posnel uspešnico Sugarfoot Rag, pri kateri igra kitaro s tako hitrostjo, da bi pomislili, da gre za pospešen posnetek. Od leta 1958 do 1961 je igral z Elvisom, Patsy Cline, Brendo Lee, Everly Brothers, Royem Orbisonom … Konec petdesetih je vse bolj bežal v jazz muziko, igral je celo s Charliejem Parkerjem, potem pa ga je prometna nesreča leta 1961 pahnila v komo, po kateri ni nikoli več igral.

Scotty Moore (1931​–2016)

»Vsi so želeli biti Elvis, jaz sem hotel biti Scotty,« naj bi nekoč rekel Keith Richards, kitarist Rolling Stonesov, največjega rock benda v zgodovini. Elvisova kitarist Scotty Moore in basist Bill Black sta menda priredila skladbo That's All Right. In rodila se je podlaga, agresivna mešanica countryja in bluesa, ki je bila tako močna, da niso potrebovali niti bobnov. Kitarist iz Tennesseeja je igral z Elvisom Presleyjem od leta 1954 do 1968. Njegov gibson ES-295 je, pravijo, kitara, ki je spremenila svet (The Guitar That Changed the World).

Willie Nelson (1933)

Morda komercialno najuspešnejši kitarist na današnji lestvici ima 91 let in osem otrok, poročen je bil petkrat. Kitarist iz Teksasa je veliko bolj znan po svojih country uspešnicah in priredbah kot po igranju kitare, čeprav je jasno, da gre za izvrstnega kitarista, ki vse bolj beži v pop, rock in jazz. Nelson (zaprisežen demokrat) je recimo avtor ene največjih country uspešnic Crazy, ki jo je v najbolj znani različici pela Patsy Cline, hkrati pa je imel samo na vrhu ameriških lestvic kar 25 uspešnic. Od leta 1969 uporablja akustično kitaro martin N-2.

​Roy Clark (1933​–2018)

Roy Linwood Clark iz Virginije je bil pevec, glasbenik in televizijski voditelj, ki je skoraj 30 let, do leta 1997, vodil country televizijsko oddajo Hee Haw, ki si jo je v najboljših časih ogledalo tudi po 30 milijonov ljudi hkrati. Pa to še zdaleč ni bila edina oddaja, v kateri je sodeloval. Clark enostavno ni bil samo eden najboljših kitaristov vseh časov, bil je igralec, komik, multiinštrumentalist in, tudi to je treba reči, ljubitelj in lastnik različnih letal. Kot pevec je imel dve veliki uspešnici, kot kitarist pa je vplival na generacije country glasbenikov.

Glen Campbell (1936​–2017)

​Glen Campbell je legenda studijskega igranja kitare. Razvil se je v vrhunski skupini Wrecking Crew. Postal je zelo uspešen pevec, ki je kitaro uporabljal za podlago svojim največjim country uspešnicam: Gentle on My Mind, Galveston in seveda Rhinestone Cowboy. Glen Campbell iz Arkansasa, ki je imel skozi kariero ves čas težave s kokainom in alkoholom, je v karieri prodal več kot 45 milijonov plošč, njegov izvrstne solaže pa so kljub zelo melodičnim uspešnicam večkrat povsem rockerske. Najraje je imel kitaro bluebird ovation.

James Burton (1939)

Kitarist iz Louisiane je od petdesetih let nastopal z zvezdniki, ki niso prihajali samo iz countrya, vsaj ne vsi. Seznam je nepregledno dolg, z Elvisom Presleyjem je nastopal od leta 1969 do leta 1977 na mnogih koncertih in na kar 26 ploščah, igral je na 12 ploščah z Johnom Denverjem, prva leta kariere je bil z Rickyjem Nelsonom, pa tudi z Arlom Guthrijem, Johnnyjem Cashom, Monkeesi, Beach Boysi in celo Elvisom Costellom ter Suzi Quatro. Ljubi kitaro fender telecaster, ki je v devetdesetih dobila model tudi z njegovim imenom.