Gre za tragično italijansko dramo Življenje je lepo, za katero lahko z mirno vestjo zagotovimo, da je boljša od večine filmov, ki so uvrščeni višje. A ne bomo ocenjevali, ampak samo razvrstili najboljše, najprej je naslov, potem leto premiere in na koncu ocena, dodali bomo osnovne zgodbe in še kakšno zanimivost.

Življenje je lepo, (1997): 8,6

Italijanski režiser Roberto Benigni je v eni najbolj neposrednih in pretresljivih filmskih kritik holokavsta in morilske rasistične politike odigral glavno vlogo in napisal scenarij. Kritiki so poudarjali humorne elemente tragedije, kar se zdi malce kratkovidno, saj je že na prvi pogled jasno, da gre za eno najnatančnejših obsodb norosti morilcev, ki so bili za uresničitev svojih bolnih sanj o uničenju nearijskih ljudstev pripravljeni obračunati z vsakim, še posebej z Judi. Zgodba filma z originalnim italijanskim naslovom La vita è bella se vrti okoli prijazne italijanske judovske družine, očeta (Benigni), matere (Nicoletta Braschi) in sina (Giorgio Cantarini), ki se soočajo z vsemi grozotami druge svetovne vojne, vključno z zloglasnimi tovarnami smrti, koncentracijskimi taborišči. Film je bil leta 1997 – ob kritikah skrajnih desničarjev in negodovanju mnogih judovskih kritikov in politikov, ki so menili, da je film preveč komedija in da beži od dejstev holokavsta – sijajno sprejet. S kakimi 200 milijoni dolarjev zaslužka velja za enega najuspešnejših, ki niso posneti v angleščini. Dobil je oskarja za najboljši tuji film, za glasbo in glavno moško vlogo.

Léon, (1994): 8,5

Leta 1994 je genialni francoski režiser Luc Besson posnel film z dodatnim naslovom Léon: The Professional. Za sabo je imel nekaj lepih uspehov, predvsem film Nikita. Léon (Jean Reno) je poklicni morilec, ki se drži zase, 12-letna Mathilda (Natalie Portman) je očividka, ki so ji gangsterji na čelu z zlobnim morilcem, ki ga igra Gary Oldman, pobili družino … Film je zaslužil solidnih 40 milijonov dolarjev. Posebnih nagrad niso dobili, so se pa oglasili nekateri kritiki in gibanja, ki so kritizirali odnos med glavnim igralcem in (pre)mlado glavno igralko.

Pianist, (2002): 8,5

Nacistični morilci so se še posebej sadistično izživljali nad Judi na Poljskem in eden najboljših režiserjev vseh časov, poljski mojster judovskih korenin Roman Polanski, se je dogodkov lotil v svojem Pianistu, po predlogi spominov taboriščnika, skladatelja in pianista Władysława Szpilmana. V vlogi pianista je zaigral Adrian Brody, nemškega oficirja, ki je ob koncu vojne pokazal vsaj malo usmiljenja, pa Thomas Kretschmann. Pianist je bil nominiran za šest oskarjev, dobili so ga za režijo (Polanski), glavno moško vlogo (Brody) in scenarij.

Novi kino Paradiž, (1988): 8,5

​Cinema Paradiso režiserja in scenarista Giuseppeja Tornatoreja je, kot pravijo strokovnjaki, nostalgičen postmodernistični poklon filmu. Tudi zaradi zgodbe, ki se vrti okoli majhne italijanske lokalne kinodvorane, v pripovedi, ki primerja dve Italiji, romantično nekaj let po drugi svetovni in moderno leta 1988. Film je dobil tako oskarja kot zlati globus za najboljši tujejezični film in hkrati praktično vse evropske filmske nagrade, pet nagrad bafta, tudi za glasbo, ki sta jo podpisala Ennio in Andrea Morricone. Zaslužili so 30 milijonov dolarjev.

Življenje drugih, (2006): 8,4

​Das Leben der Anderen je prvenec nemškega režiserja Floriana Henckla von Donnersmarcka. Zgodba se dogaja v Vzhodnem Berlinu, v umirajoči, a zato nič manj policijski komunistični Vzhodni Nemčiji. Agent nemške tajne policije Stasi (Ulrich Mühe) nadzoruje dramatika (Sebastian Koch) in njegovo ljubico igralko (Martina Gedeck) ter se vse bolj ukvarja z njunim življenjem tudi zasebno. V najboljši evropski film leta so vložili dva in zaslužili 77 milijonov dolarjev, med mnogimi nagradami so dobili tudi oskarja za najboljši tuji film.

Lawrence Arabski, (1962): 8,3

Angleška filmska klasika, več kot tri ure in pol dolg spektakel o legendarnem T. E. Lawrenceu, angleškem oficirju, vojaku in malo tudi avanturistu, ki je med drugim vodil arabske sile v prvi svetovni vojni v bojih proti Turkom. Film je posnel David Lean, vsaj delno tudi po knjigi Sedem stebrov modrosti, ki jo je leta 1926 napisal Lawrence. Glavno vlogo je odigral Peter O' Toole. V film so vložili 15 in zaslužili 70 milijonov dolarjev. Lawrence of Arabia je bil nominiran za deset oskarjev in jih kar sedem, med njimi za film in režijo, tudi dobil.

Amélie, (2001): 8,3

​Amélie (Le Fabuleux Destin d'Amélie Poulain) je francoska fantazijska romantična komedija v režiji Jean-Pierra Jeuneta. Gre za zgodbo dekleta Amélie (Audrey Tautou), ki v Parizu z večjim in manjšim uspehom išče ljubezen sebi in drugim. Simpatičen film je iz desetih milijonov naredil velikih 174 milijonov dolarjev. Nominirali so ga kar za pet oskarjev, a ni dobil nobenega, čas je bil za drugačne filme. Za najboljši tujejezični film so razglasili Nikogaršnjo zemljo Danisa Tanovića, Amélie pa je dobivala prestižne nagrade po Evropi.

Tatovi koles, (1948): 8,3

Verjetno najpomembnejše delo italijanskega neorealizma je Ladri di biciclette režiserja Vittoria De Sice. Film govori o delavcu (Lamberto Maggiorani), ki v Rimu komaj preživlja svojo revno in lačno družino, za svoje delo nujno potrebuje kolo, ki pa mu ga ukradejo … Film je konkretno vplival na kasnejše italijanske in na splošno evropske filme. Za svoje čase je bil tudi finančno uspešen, zaslužil je trikrat več, kot so vanj vložili. Dobil je tako oskarja kot zlati globus za tujejezični film, hkrati je na vrhu vseh lestvic najboljših filmov vseh časov.

Rocco in njegovi bratje, (1960): 8,2

Triurno epsko delo Rocco e i suoi fratelli je posnel italijanski režiser Luchino Visconti. Kontroverzni film, ki je bil do leta 1966 prepovedan v celoti ali po delih, pripoveduje o družini, ki se iz revne Bazilikate preseli v Milano, in govori o bratih, ki se zaljubita v isto prostitutko. Prizori zadnjega velikega filma italijanskega neorealizma so nasilni, puritanci pa so Viscontiju očitali preveč eksplicitne prizore posilstva. Rocco je Alain Delon, prostitutka Nadia pa Annie Girardot. Film je osvojil beneški festival in zaslužil petkrat več, kot so vanj vložili.

Peklenska pomaranča, (1971): 8,2

V šestdesetih in sedemdesetih je mladina brala distopični roman A Clockwork Orange, ki ga je leta 1962 napisal angleški pisatelj Anthony Burgess. Enega najnasilnejših filmov tistega časa je posnel Stanley Kubrick, motenega nasilneža je igral Malcolm McDowell v eni svojih najboljših vlog. Film, ki naj bi bil vzor mnogim nasilnim prizorom in celo ubojem na Otoku, je bil praktično povsod najprej prepovedan, potem pa so ga začeli vrteti v originalu ali pa malo skrajšanega. Dobil je nekaj nominacij, nobene večje nagrade, zaslužil pa je stokrat več, kot so vanj vložili.