Ta istočasna prisotnost in neprisotnost, ki marsikoga odvrača od potovanj v tujino, je bila meni od nekdaj ljuba. Kot pisatelj običajno sploh nisem želel pojasnil, nisem hotel, da bi mi kdo prevedel, kar sem gledal in poslušal na ulicah, v trgovinah ali na vlakih. Rad sem vse to prevajal po svoje, puščal domišljiji, da je pretvarjala nerazumljiv jezik resničnosti v razumljiv jezik fikcije, da je iz resničnih ljudi iz daljnovzhodnih ali daljnozahodnih krajev ustvarjala namišljene like v mojih zgodbah.
Nikoli ne bom izvedel, kaj sta si povedala sirska taksista, preden je prvi udaril drugega in je drugi iz avta izvlekel izvijač in se z njim zapodil proti prvemu. Kakor tudi ne bom izvedel, o čem se je pogovarjala skupina potnikov na vlaku iz Fesa v Casablanco, za katere sem verjel, da so na meji pretepa, ko so se nenadoma ustavili in se začeli srčno pozdravljati, saj so trije med njimi izstopali na bližajoči se postaji. A iz te neprevedene literature življenja sem v glavi ustvarjal svojo literaturo. Jemal sem si svobodo in ugibal, kaj vidim in kaj slišim. Morda sem prav zaradi tega tako zelo užival v potovanjih. Užival sem, ko sem se podal v nerazumljiv svet in se mi je ponudila možnost, da ga prevajam po svoje; užival sem, ker je bilo nerazumljivo zgolj nedokončano in se je vsaka zgodba lahko razpletla tako, kot sem si želel.
