Navadila sem se in se strinjam, da je bolje, če v barih in restavracijah ni dima. V hotelih, kjer se v sobah lahko kadi, ne kadim. Kadilka, ki noče spati v zakajeni sobi, sem. A tistih nekaj dimov v barih in restavracijah v državah, kjer je to še dovoljeno, je božanski občutek. Potem smo se odpravili po knjigarnah. Vsaka ima udoben kotiček za branje, manjšo ali večjo kavarno. Opremljene so z rožami, kar daje občutek domače dnevne sobe. Stvari, ki jih prodajajo poleg knjig, so, kot se za knjigarne spodobi, raznovrstne. Svinčniki, zvezki, radirke, kazalke za knjige s prepoznavnimi vzorci domačega dela. Ali pa majhne, ročno izdelane preproge podstavki za skodelice. Knjige so opazno cenejše kot pri nas. Veliko je mehkih izdaj in dobro oblikovanih naslovnic. Knjigarne so odprte do desetih zvečer. Kar nekaj dobrih namigov za spodbujanje branja, kajneda? Predvsem pa je, ne samo na glavni ulici, veliko ljudi zunaj do poznih ur. Beograd je veliko mesto in živo, kot se za metropolo spodobi. Gostovali smo na filološki fakulteti, pri predmetu uvod v slovensko kulturo. Nika Matanović in Neli K. Filipić sta predstavili novi knjigi. Poslušali so ju bodoči prevajalci, knjižničarji, jezikoslovci. Nekaj najbolj zagretih študentov nas je spremljalo na drugi dogodek, pogovor v društvu Sava. Društvo Slovencev v Beogradu. Govorili smo slovensko, kar me čez mejo dela nekako ponosno. Razvila se je debata o prevajanju. Nič jim ni bilo nerodno, češ, ali bom pametno vprašal. Ne. Poljak, ki v Beogradu študira slovenščino, se je z nami vseskozi pogovarjal v slovenščini, ker redko sreča Slovence, da bi vadil. Boštjan Božič, z njim sem se usklajevala o gostovanju, je rekel, da kjer koli je delal, je našel tuje študentke slovenščine z iskrico v očeh. V Beogradu je bila to Teodora, domačinka, ki študira slovenščino. Polna predlogov, vprašanj, ki je v mislih, grem stavit, prevedla vsaj pol knjige, o kateri smo govorili. Pomislila sem, da ne vem, kje sem v življenju zgrešila, da nisem študirala slovenščine. Lahko bi jo učila po svetu. Slovenski lektorati po svetu so, kar se mene tiče, del žlahtne diplomacije. Ambasadorji jezika, ki po Evropi in zunaj njenih meja širijo jezik in kulturo. Jezik manjšine oziroma jezik, ki ga govori malo ljudi, se tudi prek lektoratov razširi in razraste. In tako je Založba Pivec na službenem putu malček geografsko razširila slovenščino.

Pred tem sem se, čez vikende kakopak, malo potepala po Istri in Benetkah. Takoj na začetku je treba poudariti, da smo povsod jedli v restavracijah za občutno manj denarja kot v Ljubljani. Kar za Beograd in Istro morda ni presenetljivo, vsekakor pa je za Benetke. Eno najbolj obiskanih mest na svetu ponuja cenejšo hrano po restavracijah kot v Ljubljani. Tudi v trgovinah. Saj vem, da se pri nas vse draži, a najbolj se tega zavem zunaj meja. Ali pa ko pridejo prijatelji na kratek obisk v Ljubljano od drugod. Pred leti smo še večerjali po restavracijah, sedaj ne več. Da ne govorim o hrani v trgovinah. Vse kaže, da se bom pridružila vrsti someščanov, ki z bencinom vred za hrano takoj čez mejo zapravijo manj kot za špežo doma. Kar me spomni na staro državo, ko smo se po lokalnih cestah z doma narejeno hrano in mimo strogih carinikov prebijali oblečeni v troje kavbojk in s polnimi prtljažniki hrane. Takrat zato, ker pri nas ni bilo izbire, čez mejo je bilo pa vse delikatesa. Danes zaradi cen. Pri Gigiju na Opčinah so slovenski izdelki cenejši kot doma. Naši trgovci so kralji. Tistim za blagajnami pa prav gotovo plačujejo bagatelo. Pa bi lahko blagajničarke v Hoferju zmagale na trgovski olimpijadi. Saj poznate štos, kam gredo blagajničarke iz Hoferja na počitnice? V Mercator.

Ko smo hodile po Benetkah, me je presenetila prijaznost domačinov. Seveda tudi v Beogradu. Tam so bolj počasni in si vzamejo čas, da mi kaj razložijo. Podobno je bilo v Istri. Povsod smo dobrodošli, kakopak smo prišli trošit denar, a vedno dodajo, da imajo Slovence najrajši. »Di ste mi, drage Slovenke,« je bila dobrodošlica v Istri. Zdi se mi, da v države nekdanje republike Jugoslavije hodim po prijaznost. Ostanimo pri obleganem mestu – Benetkah. Vseskozi gledajo turiste in nakar so še prijazni, kaj takega! Kar mi je všeč. Ko pridejo turisti k nam, pa obrnem ploščo. Kakšna hipokrizija. Redko grem v center Ljubljane, ko pa sem tam, prijazno gledam skupine turistov in jim z nasmehom govorim v slovenščini »pejte domov« in oni se mi prijazno smehljajo nazaj. Hudič, kajneda. Bolj sem Slovenka, kot bi si rada priznala. Še dobro, da grem večkrat čez mejo, da se bolje spoznam. Očitno sem morala v Benetke, da me je umetnost znova udarila v glavo. Da me je razsvetlila. Zarezala vame, da sem obnemela tavala po Gardinih. Bogokletna izjava za nekoga, ki iz dneva v dan doma promovira umetnost. A to je delo, hitro branje, veliko tipkanja, klicev, oblikovanja, usklajevanja – vse za to, da literatura pride do ljudi. Vseskozi sem sredi ali ob umetnosti, naredim vse, kar znam in zmorem. In potem grem čez vikend na bienale in si rečem aleluja, kako je to dobro. Seveda potem ko pridem k sebi od močnih zgodb.