“V šolo vstopa čedalje več strokovnjakov, ki niso učitelji, kar je velik zalogaj, precej velik izziv pa so tudi starši in druga zainteresirana javnost, ki ne razumejo več vloge šole v tradicionalnem smislu oziroma kot avtoritetne institucije, ki je vredna spoštovanja. Številni danes šolo razumejo bolj v smislu samopostrežne trgovine, pri čemer pridejo in vzamejo, kar potrebujejo in jim ustreza. Ko jim kaj ne ustreza, gredo v drugo samopostrežno trgovino,” je jasna predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije.

Če bi imela čarobno paličico, bi učiteljica matematike in fizike ter dolgoletna ravnateljica osnovne šole Danile Kumar, ki je ena največjih slovenskih osnovnih šol, v učilnice najprej vrnila spoštovanje. Poskrbela bi za dobre medsebojne odnose, pristojnemu ministru pa bi svetovala, naj v šolskem prostoru, ki ga ureja približno 1400 pravilnikov in množica nepreglednih zakonov, med prvimi ukine zakon o ocenjevanju, saj ta ne omogoča vrednotenja otrokovega napredka, ampak detektira učenčevo znanje v določenem trenutku.

»Otroci zmorejo precej več, kot si mislimo, toda naša družba je premalo samozavestna, da bi jim dopustili, da se kdaj slabo počutijo ali jokajo zato, ker niso dosegli tistega, kar smo od njih pričakovali starši ali učitelji. Otroke danes preveč crkljamo, a tukaj ne govorim o ljubezni do otrok. Otroke moramo imeti absolutno radi, a ker jim ponujamo preveč ugodja, številni otroci danes ne morejo doživeti svojih uspehov,« meni sogovornica.

Absolutno me, ampak ne pri srcu. Vsako novo šolsko leto je namreč nov začetek, ne glede na izkušnje ali leta, ki smo jih preživeli v šoli. Vsako leto mi prinese adrenalinski občutek nepopisne sreče. Kot ravnateljica imam prednost, da ta občutek vsako leto doživim dvakrat. Prvič se to zgodi takrat, ko se učitelji vrnejo z dopusta, začnemo uvodno konferenco in zbornico prežame pozitivno vzdušje. Učitelji si imajo med seboj za povedati toliko stvari, da jih je težko ustaviti. So kot majhni otroci, ki čebljajo med seboj, in ta njihov vrvež pri meni resnično povzroči evforijo.

Drugič se to zgodi 1. septembra oziroma letos 2. septembra, ko se v razrede vrnejo učenci. Ne glede na to, da včasih rečejo »spet ta šola«, v resnici večina otrok komaj čaka, da gre nazaj v šolo. To se je krasno videlo med covidnim časom, ko so otroci brenčali okoli šole in me spraševali, kdaj se bodo lahko vrnili k pouku. Še sama nisem verjela, da bom to kdaj v življenju slišala.

»Ko otroci prvič naletijo na besedo ne, se nekaterim med njimi podre svet. To se dogaja celo štirinajstletnikom, kar je nepojmljivo.«Foto: Jaka Gasar

Sem: da imamo v šolah še tri nove pravilnike, ki urejajo normative in standarde za osnovne šole, dvojezične osnovne šole in šole za otroke s posebnimi potrebami. Minister jih je napovedal kljub vsem pozivom ravnateljev, da je šolski prostor že tako in tako prenormiran, saj ga ureja množica noveliranih zakonov in pravilnikov, ki so pogosto kontradiktorni. Ravno pred dnevi se je kolegica ravnateljica pridušala, da sploh ne ve več, kaj mora narediti, saj upravna inšpektorica trdi eno, sodišče nekaj drugega, starši pa hočejo izsiliti nekaj tretjega.

Ravnatelj je pogosto v precepu, saj je zakonodaja postavljena tako, da omogoča različno tolmačenje. Sprašujem se, zakaj v šolah potrebujemo toliko zakonov? Pedagoška stroka se namreč ne more podrediti oziroma predpisati z zakoni, ampak se lahko z njimi le uokviri. Tako bi bilo prav in tako bi imeli v šolah jasen okvir, znotraj katerega šola pedagoško ukrepa skladno s tem, kar je primerno za otroke, oziroma s tem, kar otroci tisti trenutek potrebujejo.

Sama jih ne vidim. Odhajajočemu direktorju zavoda za šolstvo dr. Vinku Logaju sem že pred časom namignila, naj začne poskus, v katerem bi bili v razred vključeni samo tisti otroci, katerih starši bi podpisali soglasje oziroma šoli zaupali popolno avtonomijo. Šola bi v tem primeru še naprej izvajala pouk, skladen z učnimi načrti, medtem ko se starši ne bi smeli več vtikati v to, kdaj bodo učitelji otroke peljali ven na igrišče in ali je res prav, da je njihov otrok dobil minus, ker ni imel narejene domače naloge. Šola bi morala ponovno pridobiti avtonomijo, ki jo je imela včasih.

Bom rekla le to, da je naše šolsko ministrstvo strašno »pridno«, čeprav je beseda priden, ki največkrat označuje, da je oseba vodljiva in ne razmišlja s svojo glavo, v naši šoli prepovedana.

Zadeva ni enostavna in enoznačna. Gre za gordijski vozel, zaradi katerega izgubljam svoj optimizem. Bolj kot sistem plač bi bilo najprej treba urediti odnos javnosti do šol, čeprav tudi učiteljeva plača kaže na to, koliko družba vrednoti učiteljski poklic. Glede na podcenjenost je jasno, da ga podcenjuje. Dokler si lahko vsakdo, ki ima otroka všolanega ali pa tudi ne, dovoli, da nesramno govori z učiteljem, rovari po šoli in zahteva, da otrok ne more ponavljati razreda, ker se sodišče in inšpekcija ne zmoreta dogovoriti o tem, kaj je pomembno za otroka, šola ne bo imela svoje avtonomije in spoštovanja v prostoru.

Razumem mlade ljudi, da nočejo delati v takem sistemu. Tudi to se je zelo dobro pokazalo v času epidemije koronavirusa, ko so nam študenti zelo radi pomagali pri delu, a se jih je večina pozneje odločila, da ne bo končala študija, medtem ko so drugi ugotovili, da tega ne želijo početi vse življenje, in se niso vrnili v šolo, ko so končali študij.

Dejstvo je, da bi se tudi zaradi višjih plač več mladih ljudi odločilo za učiteljski poklic, prav tako bi bilo na mestu, da bi tudi šolniki, podobno kot zdravniki, dosegli to, da bi imeli status zaščitenih oseb in bi tiste, ki bi bili agresivni do nas, kazensko preganjali. Učitelji bi se tako v šolskem prostoru počutili varneje, zato se bomo o tem v okviru združenja v prihodnjih dneh veliko pogovarjali.

Resda je zavodu za zaposlovanje odprtih nekaj čez 600 razpisov za predmetne učitelje, ampak to ne pomeni, da jih v praksi manjka samo toliko. Bom konkretnejša: na naši šoli je likovno umetnost že lani poučevala arhitektka, zato nismo imeli razpisa za predmetnega učitelja. A to pomeni, da predmetni učitelj vseeno še vedno manjka, čeprav to ni zabeleženo na zavodu za zaposlovanje. Ocena našega združenja ob rezultatih lanske raziskave je bila, da v slovenskem šolskem prostoru manjka od 4000 do 5000 učiteljev. Verjamem, da je letos, ko se je upokojilo še več šolnikov, še slabše. V naši državi smo namreč učitelji v povprečju med najstarejšimi v Evropi.

Ravnatelji smo sami želeli spremembe, saj je postala oblika sedanjega podaljšanega bivanja nevzdržna. V njem se ni več dalo izvajati nobenega programa, saj so se po rednem pouku po šoli sprehajali starši, otrok pa je moral sredi dejavnosti oditi domov. Ob tem ni bila prekinjana samo njegova dejavnost, ampak je bilo to moteče za cel razred. Predstavljajte si, kako so se denimo počutili učenci v telovadnici, ko je njihovo igro odbojke neka mama prekinila s tem, da je svojega otroka odpeljala domov. Cela ekipa je bila ob tem prikrajšana.

RaP podpiram – tudi zaradi avtonomije šol glede programa, čeprav imamo v šolah zaradi njegove uvedbe v teh dneh veliko težav. Stvari so bile namreč predolgo v zraku. Prepozno smo prejeli vse odločitve ministrstva, da bi nam uspelo ravnati tako, kot je prav. Zadeve bi bilo treba načrtovati že maja, junija bi morali učitelji učencem ponuditi seznam dejavnosti, na katere se lahko prijavijo, ob koncu minulega šolskega leta pa bi vse aktivnosti umestili v nove šolske urnike. Ob začetku novega šolskega leta bi bile tako stvari transparentne, zdaj pa bomo vse našteto počeli v prihodnjih dneh.

Menim, da so se na ministrstvu odločitvam izmikali zato, ker je bilo s strani šol, ki so bile vključene v poskusnem projektu, precej upora. Obljubljena sta jim bila med in mleko, na koncu pa so dobili kruh in vodo. Največji izziv je namreč financiranje programa: če so imele prej šole bogato zastavljen program in so učencem ponudile tisto, kar zmorejo in je bilo v interesu otrok, bomo morali biti zdaj v šolah spet zelo racionalni.

Kljub temu sem prepričana, da bo velika večina šol prisluhnila potrebam otrok in v okviru RaP ohranila tudi nestrukturiran prosti čas, ki ga otrok nujno potrebuje. Seveda mora biti ob tem učitelj nujno prisoten, saj mora poskrbeti tudi za otroke, ki nimajo razvitih socialnih veščin in se ne zmorejo vključiti v igro z vrstniki, prav tako je treba poskrbeti za varnost vseh otrok. Naloga učitelja je torej tudi tukaj zelo pomembna, saj mora znati prepoznati, kateri od otrok je preveč pokroviteljski do drugih in ga je dobro zamotiti na drugačen način, ob katerem lahko tudi drugi otroci pridejo do izraza.

Otroka, ki se zadržuje ob robu dogajanja, mora znati učitelj na nevsiljiv način animirati tako, da se pridruži igri. Vsi otroci morajo namreč razvijati socialne veščine in to lahko najbolje počnejo v nestrukturiranem času.

Na srečo ni vse tako črno. Od nekdaj se mi je zdelo nedopustno, da je lahko učitelj otroka udaril in je za disciplino v razredu skrbel z metanjem predmetov med otroke. Otroke se da voditi tudi brez ustrahovanja – s spoštovanjem. Učenci zelo cenijo dobrega učitelja, seveda pa je to od njih težko pričakovati v primeru, ko so starši do učitelja nespoštljivi. Pa to ne pomeni, da se morajo otroci prikloniti, ko gre učitelj mimo njih, ampak ob tem mislim na spoštljivo komunikacijo med učenci in učitelji.

Otroci so izjemno zahtevni in tako je tudi prav. Tudi upirati se morajo in preizkušati meje. Pravi učitelj je vedno subtilen do otrokovih potreb, pa ne tistih namišljenih ali scrkljanih, ampak resničnih potreb. Zame je učiteljski poklic še vedno krasen: ni namreč boljšega občutka od tistega, ko učenec z našo pomočjo premaga samega sebe in ugotovi, da zmore.

Ko sem še poučevala v razredu, mi je bilo od vsega najhuje, če so starši doma otroka vnaprej učili matematiko. V tem primeru sem potrebovala dvakrat toliko časa, da sem otroka naučila pravilnega računanja. Bistvo šole je namreč, da otroka nauči razumevati algoritme, medtem ko starši doma otroku podajo zgolj recept za konkretno reševanje naloge. Ob prvem malce zahtevnejšem primeru pa je bilo treba otroka najprej odvaditi uporabe tega recepta, šele potem je lahko na novo postavil temelje.

Seveda si lahko doma vsi postavimo šotor, ampak v njem ne moremo bivati vse življenje. Enako je z našim znanjem: treba ga je nadgrajevati in osnovna šola nam pomaga priti nekje do prvega nadstropja hiše. Gre za temelje, od katerih je odvisno vse, kar bo sledilo kasneje. Mnenje družbe, da je lahko vsakdo osnovnošolski učitelj, je torej močno zgrešeno. V osnovni šoli so otroci še nepopisani listi, zato je za učitelja najpomembnejše, da ne naredi preveč napak. Pozneje v srednji šoli so namreč otroci že formirani in vedo, kaj je tisto, kar želijo v življenju početi ali za kaj so talentirani.

Menim, da bi moral iti vsak učitelj po treh letih dela v šoli skozi postopek, s katerim bi se ugotavljajo, ali je primeren za ta poklic. V tem času se namreč izkaže, ali je učitelj naravnan do otrok ali je naravnan vase. Seveda bodo zaradi teh mojih besed sindikati takoj skočili, ampak sem prepričana, da je manj škode, če učitelja, ki ima napačno predstavo o tem, kaj pomeni njegov poklic, preusmerimo v drugo službo, kot pa da v 40 letih zavozi na tisoče otrok.

Še tako velika gospodarska družba ali javna institucija nima tako zapletenega postopka za izbor direktorja ali vodje, kot je v šolstvu. Na izbor ravnatelja lahko namreč vplivajo celo popolni laiki. Kako lahko na osebo, ki bo pedagoško vodila šolo ter vplivala na razvoj otrok in mladine, vpliva nekdo, ki je končal zgolj osnovno šolo ali pa tudi ne ali pa je morda celo sovražen do šole?

Pogosto slišimo, da so vsi ravnatelji slabi, sama pa menim, da imamo srečo, da so sveti šol relativno normalni in večinoma dobro vedo, kaj je prav. Ni pa to nujno. Zadeve, ki so zelo pomembne, ne smejo biti prepuščene naključju. Sicer pa ni problem samo imenovanje in razreševanje ravnateljev, veliko določil v ZOFVI, kjer je največja rakava rana člen 53a, ki je iz starih časov, ko je bila družba še zelo drugačna. Nesprejemljivo je, da nihče iz sveta šole ne odgovarja za to, kar nam je ravnateljem odrejeno, ampak smo za njihovo delo odgovorni ravnatelji. To v praksi pomeni, da če oni sprejmejo nezakonito odločitev in jih ravnatelj obvesti, da te naloge ne bo izvedel, lahko ravnatelja zaradi tega razrešijo.

To pa še ni vse. Tudi nekatere druge pristojnosti sveta so nesprejemljive, denimo odločanje o pravicah delavcev. Če neki učitelj slabo opravlja svoje naloge ali celo premlati učenca, ravnatelj pa ga zato opomni ali mu izda odpoved delovnega razmerja, se ima učitelj po današnji zakonodaji možnost pritožiti svetu šole, ta pa lahko kljub temu da je bilo pravno utemeljeno, kakšno kršitev je naredil učitelj, odloči, da je ravnatelj ravnal napačno.

»Ravno pred dnevi se je kolegica ravnateljica pridušala, da sploh ne ve več, kaj mora narediti, saj upravna inšpektorica trdi eno, sodišče nekaj drugega, starši pa hočejo izsiliti nekaj tretjega.​« Foto: Jaka Gasar

Tako je. Ravnatelji morajo biti všečni tako učiteljem in staršem kot predstavnikom občine. Toda kako naj ravnatelj uvaja spremembe, ki niso nikoli dobro sprejete, saj se jih ljudje bojimo, če mora biti vsem všečen? Še nekaj je, problem v zvezi z ZOFVI je tudi ta, da včasih upravni postopek odreja pedagoški postopek.

Naj pojasnim z malce bebavim primerom: če denimo otroka med poukom pritisne na malo potrebo, mu bo seveda normalen učitelj rekel, naj teče do stranišča. V primeru, da bi učitelj sledil upravnemu postopku, pa učenec ne bi smel zapustiti razreda, ker je lahko to nevarno. Starši otroka bi morali napisati prošnjo, ki bi jo odobril ravnatelj, učitelj pa bi potem otroka, ki bi mu verjetno že zdavnaj počil mehur, končno lahko pustil teči do stranišča.

Kljub temu da o teh napovedanih spremembah nisem dovolj poučena, vem, da bomo na naši šoli še naprej delali tako, kot smo do zdaj, in mimo tega, kar je ministrstvo odrejalo v minulem obdobju, saj je bilo to nesramno do otrok. Predstavljajte si, da greste jutri na Kitajsko, kjer vas bo po enem letu učenja s kitajskimi učenci v razredu učiteljica ocenila iz geografije, ki se jo boste seveda učili iz kitajskih učbenikov oziroma s pomočjo kitajskih pismenk ...

Otrok se ne da predpisati v zakone, vsak otrok je namreč drugačen, velike razlike med njimi pa so tudi znotraj družine. Medtem ko se nekdo dobro počuti v novem okolju in se takoj vključi vanj, je lahko neki pubertetnik jezen na cel svet, ker so ga starši odtrgali od njegovih prijateljev, in zato odklanja vse okrog sebe.

Prvošolček se običajno hitro nauči novega jezika, medtem ko se njegova sestra, ki obiskuje osmi razred, ne zmore prilagoditi novim okoliščinam ter do konca šolskega leta odklanja govorjenje in učenje v slovenskem jeziku. V šolah pa se močno trudimo, da bi tudi tak otrok sprejel vsaj del programa in bi lahko nadaljeval šolanje. Temu smo v naši šoli že doslej namenjali bistveno več ur od predpisanih.

Točnih podatkov o tem še nimamo. V okviru naše šole bomo imeli približno dve tretjini manj šolarjev na domu. Ne le zaradi pouka, zdrav otrok mora v šolo hoditi tudi zaradi družbe vrstnikov in zato, da ugotovi, da življenje ni samo pravljica, čeprav se trudimo, da se imajo otroci dobro tudi v šoli. A ne v smislu, da jih pretirano negujemo, saj so danes otroci pretirano zaščiteni in zavarovani. Ko prvič naletijo na besedo ne, se nekaterim med njimi podre svet. To se dogaja celo štirinajstletnikom, kar je nepojmljivo.

Sicer pa menim, da je mišljenje, da je osnovna šola obvezna, totalen larifari. Vsak neodgovoren starš, ki ima tri minute časa, lahko namreč odloči, da njegovega otroka ne bo k pouku in bo ostal doma – tudi zato, ker se otroku zjutraj ne ljubi vstati iz postelje, saj je predolgo v noč buljil v elektronske naprave. Če je otrok bolan, starši pogosto ne upoštevajo tega, da mora otrok k zdravniku, ta pa potem odredi, ali mora otrok res ostati doma.

Tukaj so tudi starši, ki učiteljem zato, ker gredo radi v času trajanja pouka na daljše počitnice, napišejo, da bo njihov otrok nekaj dni odstoten, ker ga boli glava. V tem primeru dajo svojemu otroku dvakrat napačno povratno informacijo: prvič mu potrdijo, da se je fino zlagati, saj tako in tako ni posledic, drugič pa mu s tem pokažejo, da so počitnice pomembnejše od obveznosti. Šola pa je seveda obveznost in navajanje na odgovornost.

Po šolski zakonodaji lahko učenec od pouka v posameznem šolskem letu izostane pet dni, to pa morajo starši vnaprej napovedati. A število pet se je že zdavnaj izrodilo v petdeset. Tudi na naši šoli imamo učence, ki so pri pouku prisotni le šestdeset odstotkov celotnega časa ali pa še manj, potem pa so njihovi starši ogorčeni, zakaj učitelji ob njihovi vrnitvi v šolo ne poskočijo in jim omogočijo takojšnjega pridobivanja manjkajočih ocen.

Tudi sama se sprašujem, ali so današnji otroci drugačni ali pa je danes drugačen sistem in smo morda kot družba kje skrenili? Otrok, ki mu starši vsak dan pomagajo pripravljati copate in šolsko torbo ter namesto njega delajo referate, težko razvije odnos do dela in se organizira. Ker ne sledi navodilom, ima motnje pozornosti in je neorganiziran, starši menijo, da gre za otroka s posebnimi potrebami, zato ga gredo prijavit na zavod za šolstvo. Tam se v zadnjem obdobju resnično bodejo z neizmernim številom odločb, ki jih ne dohajajo sproti.

Ne razumem, zakaj je treba danes vsakega otroka ožigosati s tem, kakšno posebno potrebo ima? To je čista neumnost. Šola je tista, ki mora reagirati na to, da je neki otrok uspešen na nekem področju ali ima na nekem področju primanjkljaj, ter mora prisluhniti otrokovim potrebam. Ob tem bi izpostavila tudi odločbe za otroke, ki imajo dodatne obremenitve, se pravi za športnike in umetnike. Tudi na tem področju smo šli prek vseh meja zdravega okusa. Sprašujem se, ali so naši otroci res tako zelo obremenjeni ali gre spet za neko lažno solidarnost, ki jo starši uveljavljajo zato, ker hodi njihov otrok dvakrat na teden za dobro urico plesat. Včasih teh odločb ni bilo, pa so otroci vseeno dobro izdelovali šolo.

Zanima me, ali je otrokova potreba tudi to, da zjutraj ne more vstati iz postelje in iti v šolo, ali je to posebna potreba staršev, ki niso zagotovili, da bi šel njihov otrok zvečer pravočasno spat?