Težko je biti opažen, še težje pustiti sled. Spomnimo se Hruščovega razbijanja s čevljem po govornici ali Castrovega štiriurnega govora. Vsebina je že zdavnaj zbledela ostaja samo še negotova podoba nekega drugega in drugačnega časa. Morda se bo med takšne brezčasne posebneže z letošnjim nastopom na zasedanju vpisal tudi argentinski predsednik Javier Milei. Ne toliko po neizprosni kritiki svetovne organizacije, temveč s sočno kletvico, s katero je končal svoj govor.

»Živela svoboda, prekleto!«

Javier Milei, argentinski predsednik

Tiskarska barva na Paktu za prihodnost, štirideset strani dolgi deklaraciji, ki članice zavezuje k načelom multilateralizma, reformam politične in finančne arhitekture ter ohranjanju ciljev trajnostnega razvoja, se je komaj posušila, pa nanj že skoraj pozabljamo. Vendar ga bodo multilateralni diplomati v prihodnosti neutrudoma citirali, se nanj sklicevali ter z njim pretili brez haska. Si bomo to zasedanje res zapomnili po tem dokumentu?

Odločni voditelji z vizijo trenutno deficitarni

Odločne besede ne odtehtajo niti ne morejo nadomestiti odločnih dejanj. Za to so potrebni odločni voditelji z vizijo, ki so trenutno deficitarni. Priča smo slabitvi demokratičnih institucij ter krepitvi avtokratskih teženj s pomočjo koncentracije odločevalskih moči političnih osebnosti, ne glede na naravo političnih sistemov, iz katerih izhajajo. Vojne se zares ne morejo končati, če ne vemo, kakšna globalna in regionalna ureditev naj jim sledi. Kajti tudi začele se niso samo zaradi lokalnih/regionalnih razlogov – apetitov za ozemljem ali čem drugim ter obrambe pred njimi, temveč kot del širše nove ureditve sveta. Nova ureditev sveta zahteva ureditev tako na unilateralni ravni, to je na ravni suverenih držav, kot tudi na multilateralni, to je na ravni mednarodnih političnih organizacij, v prvi vrsti Organizacije združenih narodov.

Odpor zoper reformo OZN je prikriti odpor proti spreminjanju obstoječe svetovne ureditve. Če mir ob koncu vojne ni zasnovan na spremenjeni, novim geopolitičnim in geostrateškim okoliščinam prilagojeni realnosti, potem je to navidezni mir, v resnici premirje do nove vojne, ki bo šele prinesla novo ureditev sveta. O tem govori Antonio Gramsci v Pismih iz ječe (Cankarjeva založba 1955), ko poskuša pojasniti čas nevarnosti medvladja (1927-1936). Ko ena svetovna utrditev propada, nova pa še ni vzpostavljena. To je svet med dvema svetovnima vojnama, ko je prva odnesla staro svetovno ureditev, ni pa zares vzpostavila stabilne in pravične nove, zato je svet nezadržno drsel v novo globalno tragedijo druge svetovne vojne. »Napako« konca prve svetovne vojne je tako popravila šele druga. Njena povojna ureditev sveta nam je prinesla sedem desetletij relativnega miru.

Vojne se zares ne morejo končati, če ne vemo, kakšna globalna in regionalna ureditev naj jim sledi.

Zelenski prihaja na svetovno organizacijo in k aktualnim in potencialnim voditeljem ZDA z »mirovnim načrtom«, kjer ne vidi mnogo dlje od svojega nosu. Tudi če Ukrajina (hipotetično) vojaško uspe, takšen načrt ne more in ne bo prinesel miru ne Ukrajini, ne Rusiji, ne Evropi, ne Kitajski, ne svetu. »Mirovni načrt« za Ukrajino, podobno kot tudi za Gazo in širši Bližnji vzhod, mora imeti globalno dimenzijo v smislu definiranja novih globalnih odnosov. Brez tega bomo, prej ali slej, priče še enemu mirovnemu intermezzu v veliki vojni, ki bo trasirala trajnejši mir tega stoletja. Politika ni sposobna dogovora, v katerem vsi po malo zgubljajo in ni nihče čisto zadovoljen, kot ga je definiral pokojni Henry Kissinger.

OZN je izgubila politično moč

Ko modra zastava Združenih narodov in njegove sinjemodre insignije več ne varujejo njihovih nosilcev (bolj kot orožje), so le-ti postali namerne ali kolateralne žrtve oboroženih konfliktov in vojn brez obsodbe ter kaznovanja. To je znak, da so Združeni narodi izgubili vlogo in status, ki so ga uživali dolga desetletja po svojem nastanku. Njihove vloge v preprečevanju, zmanjševanju in zaustavitvi vojn in konfliktov, pri nadzoru premirja in miru ter izvajanju pokonfliktne obnove ter rekonciliacije, so postale mrtva črka na papirju, njihovi pripadniki v najbolj zahtevnih kriznih in vojnih območjih pa zgolj mrtve žrtve. Združeni narodi so iz primarno politične organizacije erodirali v nekakšno humanitarno organizacijo, brez moči, da odloča ter spreminja karkoli. OZN je izgubila politično moč, ker jo je prerasla politična moč njenih članic, ki so jim mar zgolj njihovi egoistični velikodržavni interesi.

»Živela svoboda, prekleto!«

Javier Milei, argentinski predsednik

Gledališče absurda

Septembrsko zasedanje postaja svojevrstno gledališče absurda. Vendar se »Team Slovenija« (Golob, Fajonova, Volk in Žbogar) prešerno smeji in vsebka kot da so na festivalu komedije. Slovenija in njeni epizodni igralci in statisti so po dolgem času kolektivno dobre volje. Za trenutek so zablesteli v glavnih in pomembnih vlogah. Za govornico svetovne organizacije, na čelu varnostnega sveta, na tem ali onem eksotičnem forumu o diplomaciji vode, žensk, otrok ali zelene prihodnosti. Ženski del je skrbno izbiral primerno toaleto za tradicionalni sprejem, ki ga prireja soproga ameriškega predsednika Jill Biden v  newyorškem Metropolitanu - kot v starih časih glamurja svetovne organizacije. Vloge, ki so nam bile dodeljene, smo oddelali brez vidnih napak. Pri kom smo zapisani bolje kot pred tem jesenskim globalnim shodom? Golob pravi, da nas ima posebej v čislih svetovni jug, skoraj za enega od njih. Za generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa, rešujemo čast Evrope. No ja. Le kaj je potem rekel Viktorju Orbanu? Da jo tepta? Če nisi malo prismuknjeni Milei, potem se v New Yorku tako ne pogovarjaš. Tudi zato se organizacija ne more izviti iz sedanjega krča. Tudi zato so mali lahko za trenutek veliki.

 

Priporočamo