Slednje jo je kasneje spremljalo tudi na študiju na Nizozemskem, a za idejo, da se sama odpravi na dolgo potovanje s kolesom, jo je navdušila šele reportaža v nekem časopisu, ki je opisovala kolesarsko potovanje nekega para. V času, ko jo je prebrala, je pandemija covida ohromila družbeno življenje v Nemčiji, Rieke je na daljavo zaključevala študij na dveh nizozemskih univerzah in ko je končno oddala diplomsko nalogo in zaključila študij psihologije, je občutila tolikšno praznino v sebi, da se je odločila za svojevrstno avanturo.

Kljub temu da do tedaj ni bila vajena kampiranja in so jo vsi strašili pred tem, da potuje sama, je spakirala najnujnejše in šotor ter se s kolesom odpravila na dolgo pot tako rekoč brez posebej izdelanega načrta, kam. Najprej je prekolesarila Nemčijo, nato Avstrijo, Italijo, Francijo, Španijo in Portugalsko.

Zatem je za štiri mesece odšla v Maroko, ki jo je posebej navdušil, in od tam s trajektom odpotovala v Genovo, od koder se je s kolesom podala proti vzhodu. Prekolesarila je Slovenijo, Hrvaško, Bosno, Črno goro, Albanijo, Severno Makedonijo, Bolgarijo in Turčijo. Na koncu je vse skupaj naneslo za 12.000 kilometrov, ki jih je nabrala v 16 različnih državah, vtisi s poti pa so bili kljub začetni bojazljivosti nadvse pozitivni.

Pravi, da toliko pozitivnih izkušenj, toliko gostoljubnosti in prijaznosti tudi od tujcev dotlej v svojem življenju še ni doživela, in to čeprav je bila na poti sama.