In z leti postal eden naših najplodovitejših ter najprepoznavnejših literatov. Pred nekaj tedni je ob svojem 70. rojstnem dnevu izdal novo, razmeroma obsežno knjigo, izbor urbanih kratkih zgodb z naslovom Sončni zahod. Ob tem jubileju in ob izidu knjige smo ga povabili k pogovoru ob osvežilni pijači in debato nadaljevali s tekstovnimi in elektronskimi sporočili ter jo zaključili, spet ob osvežilni pijači, pri Metalki. Tudi pogovor je postal nekakšna literarna oblika, ki jo je bolj od spraševalca diktiral avtor, Milan Kleč, ki ob literarnih trendih spremlja fenomene popevk, videoigric, resničnostnih spektaklov in lahkotnih televizijskih serij.

Nikoli se nisem počutil kot eden od predstavnikov kakšne generacije. Kaj šele šumijevske. To so oznake, ki ti jih nadenejo drugi. Mene je spravil v to napajališče Zdenko Kodrič, ki je takrat igral v Pekarni. Neka siva sobota je bila. Kmalu po tistem sem se odpravil na predavanje na filozofsko fakulteto. Iz Šumija je skočil Milan Jesih in mi pomahal, naj pridem, da je za enega vedno čas, ampak na filozofsko kljub zgodnji uri nikoli več nisem šel.

Pravite, da so zdaj tam razkošna, navadnim ljudem nedostopna stanovanja. Ne bi vedel, dobro pa vem, da spodaj v Lidlu kupujem nenavadno poceni vina. In še nekaj. Morda ste mi končno pojasnili, zakaj se v trgovini sprehaja toliko mičnih mladih deklet. V pižamah so, kot da bi prišle iz tistih razkošnih stanovanj, čeprav dvomim. Videvam jih tudi v Lidlu na periferiji, kjer živim.

Gregorja Strniše nikoli nisem videl v Šumiju. Mnogo let kasneje sem ga spoznal, česar sem izredno vesel. Nas, takrat mlade, je sprejel z odprtimi rokami. Njegovi vrstniki so bili povsem presenečeni in so domnevali, da gre morda za drugega Gregorja Strnišo. Očitno smo bili izredno neobremenjeni, kar mu je po vsem sodeč ustrezalo. Spomnim se, da je postal celo član Fotogrupe M. Cele strani bi lahko govoril o njem. Kar zadeva hipije, pa mislim, da smo jih v Šumiju vsi po vrsti sovražili.

Govorite o nevtralni publiki. Na drugi strani bifeja so prodajali vse vrste sladkarij. Mnogi kupci so kupovali bombone večkrat na dan, da so nas opazovali. Kot da bi se nam hoteli pridružiti. Ne, saj ni res, le malo sem se zasanjal.

Še vedno in obvezno znorim, če se omenja v zvezi s Šumijem zgolj umetnike. Sam sem imel največ stika s kemiki. Bili so tudi fiziki, matematiki, Feri je bil maneken, pravniki, novinarji, bolj študentje, mislim, da so bili zastopani prav vsi možni poklici in profili, saj Šumi drugače ne bi funkcioniral. Tudi najboljši povezovalni člen so bili. Ni bila samo ena jata in nobena ni bila najpomembnejša. Vsaj jaz nisem bil nikoli pretirano nagnjen k temu, da bi me posebno zanimalo, kaj dela tisti za drugim koncem šanka.

Še vedno se redno družim z Janezom Pavlovčičem. Jasno je, da so bila vmes tudi dekleta. Brez njih nikakor ne bi šlo. Z Goranko sva na zvezi po mailu. Zadnjič sem srečal Dušana Kolenca, ki živi v Brežicah. Malo se je zgrozil in me okaral, češ da sem predebel in da takšen nisem na pravi poti, hočem reči, da tisto davno tega niso bila naključna srečanja, temveč smo bili res prijatelji. In tudi ostali. Pa da ne pozabim gospodičen, ki sta stregli. Še vedno smo prijatelji. Še posebno sta kričali na Miška, ki je bil visok in je pred zaprtjem obvezno pomikal urna kazalca na stenski uri nazaj … Spomini, spomini.

»Nikoli se nisem počutil kot predstavnik kakšne generacije. Kaj šele šumijevske. To so oznake, ki ti jih nadenejo drugi.« Foto: Jaka Gasar

Ej, ljubi Peter Božič. Nekoč sva hitela pod arkadami. Večkrat mi je sredi pogovora zbežal v kakšno vežo. Skrival se je pred uredniki, ki jim je obljubil vse mogoče rokopise. Seveda je moral kakšnega tudi narediti. Pitje in delo nikdar in nikakor nista bila združljiva. Takrat so dajali založbe, gledališča, Viba film … še avanse. Bilo je lepo. Moram pa poudariti, da ni šel denar nikoli v nič. Je že kaj nastalo iz njega, čeprav morda ne ravno pri tisti založbi, ki ti ga je dala.

Če smo že pri Šumiju. Še vedno se čudim, kako smo bili lahko zvečer prav vsi po vrsti razigrani, pa ni imel nihče v žepu niti dinarčka. Kot da bi vsak dan kdo prinesel kupček denarja, ki se je potem delil, dokler ni skopnel. Ni bilo slabo. Je pa neponovljivo.

Verzi so bili prvi. Pri tistem načinu življenja je bilo vsaj zame neizvedljivo, da bi se lotil česa drugega. Recimo daljšega. Še tisti verzi so bili bolj kratki. Proza je prišla povsem naključno. Večkrat sem že povedal, da mi je Aleksander Zorn pomotoma nakazal honorar Vladimirja Kovačiča. Dolžen sem bil toliko in toliko strani in kaj sem hotel drugega, kot da sem zavihal rokave. Denarja seveda nisem imel več, da bi ga vrnil. In še neka stava za deset litrov terana je bila vmes, ki sem jo z desetimi stranmi proze gladko dobil. Sladko.

Drame pa tako ali drugače zahtevajo treznega človeka, kakršen z leti prej ali slej tudi postaneš. Dobro, vsaj približno.

Ja, seveda, Briljantina je zbirka pisem, ki sem jih pisal Johnu Travolti.

Ne bo povsem držalo. Napisal sem besedilo za Twist. Zadnjo pesem, ki jo je pela Marjana Deržaj. Mala, ampak sladka skrivnost. Izvajala se je v predstavi Betontanca, dandanes pa jo veselo igra Bossa de Novo. Primož Vitez jo poje, ga lepo pozdravljam ob tej priložnosti …

Drugače bi dal vse, da bi znal pisati besedila za popevke. Ampak res prav vse. Če bi imel Drago Mislej šolo kreativnega pisanja, bi se nemudoma preselil v Izolo. Sedel bi v prvi vrsti. To mislim kar najresneje in s tem tudi nagovarjam Mefa, naj šolo res odpre.

Vsi, ki ste jih našteli, so mojstri. Brez debate. Globok priklon. Najljubša popevka pa je lahko vsak dan druga. To je tudi njihov čar.

Lahko vam zaupam, da sem bil nekoč tudi matičar.

Raziskovalec res nikoli nisem bil. Vesel sem, da sem pred davnimi leti sploh odkril ta čudoviti svet. Kot pride na leto ven kakšnih pet, deset dobrih filmov, knjig, razstav in tako dalje, toliko pride tudi iger. Podoben užitek se je spopadati z njimi kot denimo z dobrimi knjigami. Igram na PS5, zadnja igra je bila Astro Bot, trenutno pa na PC ves ganjen poganjam novo Zeldo. Milina. Prvič igraš dejansko Zeldo in ne Linka. In si najprej malo otožen, ko kot gospodična ne nosiš s seboj arzenala orožja. A igra se obrača drugače. Čista milina.

In če že izdajam skrivnosti. Če ne bi bilo revije o videoigrah Jazbina, v peto leto gre, verjetno ne bi napisal niti besedice več. Dobro, mnogi bi mi bili gotovo hvaležni, tako pa me je urednik Sergej Hvala zmamil, da sem zanje spet začel pisati zgodbe. Moj svet. Zadnjič sem ga obvestil, da ga čaka izvod Sončnega zahoda, za katerega nastanek je več ali manj kriv prav on. Odpisal mi je, da ga bo z veseljem prevzel. Kot tudi krivdo.

Bil sem tik pred tem, da bruhnem v jok. Prejšnji dan sem pretiraval s pelinkovcem. Kdo ve, zakaj. Paziti sem moral, kako diham. Vsak gib je lahko usoden, če se razumemo. Nela Malečkar me je malo presenetila. Hotel sem govoriti, kako je bilo, ko sem dobil Sončni zahod v roke. Umaknil sem se v stari dobri Parlament. Najprej me je zmotila za moje pojme pretemna rdeča barva na ovitku. Spomnila me je na že omenjenega Ferija. Na modnih revijah je zastopal Labodove srajce. Ko je bil v posebnih stanjih, je rad kazal izrezano fotografijo iz tistega obdobja. Pogosto je zaupal, kako se je sprehodil tudi po modni brvi v Parizu, a kaj, ko je omagal po nekaj metrih. Takoj so ga poslali domov. No, govoriti sem hotel o njegovi alfi. Prav takšne barve je bila kot knjiga. Videl sem jo. Ni bil zadovoljen z njo. Vedno se je spraševal, kako je bil lahko tako neumen, da jo je izbral, a je bilo, kar je bilo. Kot s knjigo. Nekoč je nekje na Krasu pozabil zategniti zavoro. Brezuspešno je tekel za alfo in pred njegovimi očmi je zgrmela v prepad. Ni vedel, ali bi bil srečen ali nesrečen. O tem sem hotel govoriti, kot tudi o ceni knjige. Tako gromozanska je, da bi v Parlamentu skoraj padel s stola. In še kaj bi se našlo. Na tiskovni sem postal zmeden in začel razlagati o kuharskih šovih. Neuspešno. Govoriti sem hotel o kuharskem mojstru Filipu Matjažu, ki nekje v Portorožu postavlja na krožnike kulinarične zgodbe. Zdaj je, kar je.

Kaj priporočam za gledanje? Nestrpno čakam drugo sezono naše serije Skrito v raju. Pred kratkim se je tudi meni nasmehnila sreča. Takole v živo sem spoznal eno izmed glavnih igralk v njej. Drago Milo Peršin. V nanizanki je Saška. To je bil eden izmed mojih najsrečnejših trenutkov v življenju.

Umetnost je sicer zame v vseh pogledih nerazumljiva, celo pretežka beseda, toda vsekakor lahko sklepam, kam ciljate. Kar zadeva videoigre. Pred leti sem bil v ekipi, še Helena Pivec, Barbara Novakovič, Boštjan Borič in Lev Menaše so bili zraven. V Mednarodnem grafičnem centru smo odprli razstavo Vsega je kriva Lara Croft. Postavili smo jo iz posnetkov zaslona med igranjem računalniških iger. Torej so bili postavljeni v umetniško galerijo.

Saj večerje v zabojniku, dvignjenem nad Kongresni trg sredi Ljubljane, se res lahko udeleži samo največji bebec.

Moj ljubi Boris Gaberščik. Meni tako ljube njegove fotografije. Pretiravam, ne?! Pred kratkim sem celo izjavil, da se s svojimi fotografijami dotika brezčasnosti. Malo me je sicer sram za to izjavo, toda ne nameravam je popravljati.

Knjiga je izšla v jubilejni zbirki Mladinske knjige in jubilejna zbirka ima očitno svoja pravila. Mislil sem, da se bom za rojstni dan malo družil in razdelil izvode knjig, toda kaj, ko je Mladinska knjiga spet zatajila. Imeli so inventuro ali kaj in avtorske izvode sem dobil šele teden dni po rojstnem dnevu. Spet mi je vse spodletelo.

Najbrž vse izjave držijo. Izrekel sem jih v določenih obdobjih. Če pomislim na pisanje, potem sem moral kdaj kaj delati, da sem nekako preživel. Ne bi rad koga užalil, ampak to pisanje se mi je očitno zdelo še najpreprostejši način.

Bratova smrt je prišla iznenada. Dotaknila se me je predvsem zaradi neizrečenih besed. Morda sem jih hotel v knjigi zgolj nekako doreči.

Pojma nimam, kaj bi bilo treba reči o knjigi. Uživam, ko knjigo pišem, potem pa me vse skupaj zelo hitro mine. Lotim se nove. Najraje bi videl, da bi ostala izdana knjiga neprodušno zaprta v tistem zaščitnem polivinilu, kot je v knjigarni, in bi bil med platnicami lahko tudi stiropor.

Nekoč sem imel dekle, ki je že prve dni najinega druženja ugotovila, da z mano nikakor ne bo mogla hoditi ob sobotah na tržnico. Njo bi bilo treba vprašati.

Kar zadeva intervjuje. Tudi za tega ne vem, zakaj sem privolil vanj. Morda sem komu kaj obljubil, morda sem se res samo tako postaral. Dobro, saj sem se, toda pred kakšnim letom bi vas kratkomalo odbil. Upam, da nisem tudi sam zapadel v kakšno zgodovinjenje. Preletel sem kar nekaj vaših Objektivov. Naletel sem na nekaj takšnih imen, ki počnejo prav to. Predvsem me moti, da še kako prekleto pazijo na vsako izrečeno besedo. No, upam, da ne bom nikoli tako zabredel. Je pa včasih lažje kaj odgovoriti kot se skrivati. Enaka količina energije gre.

»Drame tako ali drugače zahtevajo treznega človeka, kakršen z leti prej ali slej tudi postaneš. Dobro, vsaj približno.« Foto: Jaka Gasar

Tudi že omenjenega Gregorja Strnišo sem prebral šele pred kakšnim letom. Dobro, le njegovo Vesolje. Nepopisno dobro sem se imel, kar pomeni, da je še vse pred mano. Saj mi gre na smeh.

Pri vsakem odgovoru mi je vedno bolj žal, da nisem prijatelj z Aljošo Bagolo. Če bi bil, bi bilo vse lažje. Že ta vprašanja bi mu poslal in prepričan sem, da bi mi v pol ure vrnil odgovore. Tako ne bi bil le družbenokritičen, ampak bi skupaj tudi osebnostno rasli.

Dovolj je bilo Šumija, čeprav je res, da sem se vmes zelo živo spomnil še na enega šumijevca. Mileta. Vedno je dirigiral kavkam, ki so takrat gnezdile na nunski cerkvi. Njegova ljubljenka je bila Lidija. Ponoči, ko je vandral proti Riu, ki je bil še odprt, ga je spremljala vse do vrat. Pod arkadami mu je letela tik nad glavo. Nikoli ne bom pozabil, ko sem ga nekoč srečal pred galerijo Equrna, kjer je bil včasih tudi bife. Ves razsvetljen je bil. Razlagati mi je začel, da je končno ugotovil, kako je treba piti. To je vedno zanimalo tudi mene. Po deci, je ponavljal, po deci. Naslednji dan sem ga srečal na istem mestu. Malo manj je bil razsvetljen, ker ni spoznal več niti samega sebe. Še danes ga bom poklical. Morda je ugotovil kaj novega.

Sicer so prišle do mene novice, da obstaja tako imenovani drugi Šumi. Recimo Šumi 2. To naj bi bil bufet LaVie na Igriški. Menda vsako sredo zvečer igrata kitaro Jerko in Miro Novak. Prirejajo tudi razstave. Njihova avtorja naj bi bila tudi zelo cenjena Vladimir Leben in Duša Jesih. Slišim, da se pripravlja pregledna razstava Mihe Boljke. Komaj čakam. Že sliši se dobro, bo treba preveriti. LaVie menda vodi Uroš Herlec. Geolog! Sem vam rekel, celo vseskozi ponavljam, da ni samo umetnost na tem svetu. Večkrat se mi celo zazdi, da je rahlo precenjena.

Drugače drži. Dobri stari urednik Zdravko Duša in dobri mladi urednik Aljoša Harlamov, ki dela izbor. Zaradi mene je lahko tudi obratno. Hkrati vas opozarjam, da se je revija Jazbina preoblikovala v založbo Jazbina. Že vemo, kakšne funkcije ima založba. Tako da tudi vnaprej morda ne bom imel več tako dolgih molkov. Ali pa bom povsem umolknil. Ne vem, drugih založb, literarnih revij in vsega, kar je naokoli, sem preprosto sit. Najbrž tudi sebe. To je več kot dejstvo.

Ja, če smo že pri Šumiju 2. Mogoče ne bi bil slab naslov knjige, ki jo delamo: Vse je še pred mano.

Še bolj mi gre na smeh.