V začetku poletja je policija v spremstvu predstavnikov komisariata Združenih narodov na pobudo tržaškega župana začela prazniti prostore nekdanjega silosa. Stavba je v zasebni lasti italijanske trgovske verige, za njeno skoraj tritedensko čiščenje pa so namenili več deset tisoč evrov. V 15 letih, v katerih je na tleh silosa prespalo več tisoč beguncev, se je tam nabralo za okoli 160 ton smeti.
Ljudi, ki jim je silos predstavljal edini dom, so popisali in jih odpeljali v različne migrantske centre v Toskani in na Sardinijo. Tisti, ki so bili zaradi neurejenih dokumentov primorani ostati v Trstu, so se naselili na območju nekdanjega pristanišča, kjer se razprostira več starih zapuščenih skladišč. Za nekatere je to le začasno prenočišče, številni pa tam preživijo tudi tedne.
Prvo skupino migrantov srečamo že ob prihodu na bližnjo avtobusno postajo, kjer prenočujejo. Zaviti v odeje poskušajo spati na trdih tleh. Komaj 19-letni Džafir nam pove, da je v Trst prišel iz Bangladeša. »Težave imam z urejanjem dokumentov. Jezika ne razumem najbolje. Težko je biti tukaj, a bo bolje,« pove. Med migranti, ki so začasno naseljeni na delu nekdanjega pristanišča, se pogosto vnamejo spori. »Pred nekaj dnevi me je skupina mladih iz Bangladeša porinila s pomola v morje. Vedeli so, da ne znam plavati. Tudi oni ne znajo plavati. Smejali so se mi in rekli, da mi pomagajo le, če jim dam denar. Obljubil sem jim ga in potem plačal,« je dejal Džafir. Mladim je izročil ves denar, ki ga je imel v tistem trenutku pri sebi.
Številni Bangladeševci dobijo italijanski vizum in z letalom priletijo v Ljubljano. Za vizum odštejejo od sedem do osem tisoč evrov. Drugi se odločijo za pot po tihotapski poti. »Dostop do tihotapcev ni težak. Stik navežeš v izhodiščni državi, potem pa te pripeljejo do naslednje države, kjer ti prestavijo novega tihotapca, in tako vse do cilja. Po navadi se najvišji znesek plača že pred potjo. Ljudje plačajo tudi več tisoč evrov,« je povedal neki Pakistanec.
Čeprav prenočevanje na ulicah ni dovoljeno, begunci večjih težav s policijo zaradi tega nimajo. Policisti jih sicer redno obiskujejo, a jim opominov in glob ne izrekajo. Nekateri med njimi vsakodnevno obiščejo policijsko postajo in policiste prosijo za ureditev dokumentov, a so v večji meri neuspešni. »Pridem na policijo in čakam, potem pa mi rečejo, naj pridem spet jutri. Rad bi oddal prošnjo za dokumente. Brez tega ne morem dobiti službe in lahko ves dan samo ležim tukaj in čakam,« je povedal Džafir.
Peš iz Zagreba v Trst
Po zakonu naj bi bili sicer vsi, ki zaprosijo za azil v Italiji, upravičeni do strehe nad glavo, a v praksi ni tako. Prav zato se morajo migranti znajti sami. Številni na ulicah Trsta ostanejo le nekaj tednov, dokler jim država ne zagotovi mesta v begunskem taborišču ali pa se odločijo za pot proti Avstriji in Nemčiji. Njihovo imetje je skromno. Vreča ali dve z osebnimi predmeti in postelja, ustvarjena iz odej in grelnih folij, ki so jih dobili v centru za pomoč beguncem. V Trstu je beguncem trenutno namenjeno le eno begunsko taborišče, ki deluje le kot sortirnica ljudi v druge kraje po Italiji. Prostora je namreč premalo. Zmogljivosti pa občina noče povečati.
V enem izmed zapuščenih skladišč ob pristanišču si je začasni dom poiskala skupina Nepalcev. Če smo še pred meseci v starem silosu srečevali le mlajše moške, se v tej skupini najde več žensk. Nekatere med njimi so doma pustile svoje družine in otroke, da bi jim poiskale boljše okolje za življenje.
»Kupili sva letalsko vozovnico iz Nepala v Dubaj. Potem sva se odločili, da kupiva turistični vizum za 2500 evrov in odletiva v Zagreb. Od tam sva do Trsta nadaljevali pot kar peš. Veliko denarja nama namreč ni ostalo,« sta povedali Nepalki, stari 28 in 30 let. V Trst je zaradi sanj o boljšem življenju prišel tudi mlad par, ki je v domovini pustil majhnega otroka. »O Italiji so nama pripovedovali kot o sanjski državi. Rekli so, da bova dobila službo. Da je tukaj okolje prijetnejše,« sta dejala. Kljub slabim razmeram v okolju, kjer živita zdaj, nad sanjami o popolni Italiji še nista obupala. Prepričana sta, da jima bo uspelo urediti dokumente in najti boljšo službo. Želita si, da bi v Italijo lahko pripeljala svojo širšo družino.
Skupina Nepalcev se je za pot odločila predvsem zaradi agencije, ki naj bi urejala poti v »boljše države«. Agencija jim svetuje, kam naj gredo, in jim ureja letalske vozovnice, mnoge tudi poveže s tihotapci. Zneski, ki jih plačajo, so različni. Skoraj vsi pa so nam povedali, da poti ne obžalujejo in da le čakajo na boljše čase.
Zahtevali odkupnino
Skladišča in deli pristanišča, v katerih prenočujejo migranti, so med seboj razdeljeni glede na etnične skupnosti. Znotraj skupnosti pa nastajajo tudi hujši spori in grožnje. Zaupali so nam, da tudi grožnje s smrtjo za denar niso redkost. »Ugrabili so fanta. Ga zvezali v enem izmed manjših prostorov in ga začeli mučiti, pretepati. Vse skupaj so posneli in posnetek poslali njegovim staršem. Zahtevali so odkupnino, ali pa bi ga ubili,« nam je povedal eden izmed njih. Nekaterih stavb se zato izogibajo, saj se bojijo, da bi jih kdo ugrabil ali poškodoval.
Pogoste so tudi duševne težave. Opažajo anksioznost, posttravmatsko stresno motnjo in različne psihotične motnje. Begunci imajo možnost pogovora v dnevnem centru in dostop do nekaterih specialistov, a tudi to je omejeno. Večinoma so prepuščeni samim sebi in pomoči začasnih sostanovalcev.
Med življenjem v pristanišču nikoli ne veš, kako nevaren bo tvoj dan, se strinjajo naši sogovorniki. Kljub težkim razmeram pa poskušajo najti pozitivne vidike. Trudijo se kuhati tople obroke in se med seboj zamotijo z igrami z žogo. Tudi med našim obiskom so si pripravljali različne jedi iz riža, piščanca in zelenjave. Čeprav zaradi pomanjkanja denarja težko pridejo do kakovostne hrane, so jo takoj ponudili tudi nam.
Prostori, v katerih začasno prebivajo, so tako kot nekateri njihovi stanovalci zanje lahko nevarni. Stavbe so že stare in razmajane. Nevarnost predstavlja tudi kurjenje ognja v prostorih. »Ogenj zakurimo iz vsega, kar najdemo. Lahko so to kosi plastike, najbolj smo veseli kartona. Kurimo večkrat na dan, saj postaja hladno. Poskušamo tudi kuhati toplo hrano,« nam je pojasnil moški iz Afganistana. Tudi sam večkrat razmišlja, kako hitro bi se lahko zgodilo, da bi prostori zagoreli, in se tega boji.
Del stare skladiščne stavbe stoji tik ob opuščeni železnici. Že na prvi pogled je jasno, da je vstop v stavbo tvegan. Kljub temu se številni začasni prebivalci vsakodnevno povzpenjajo po obrabljenih in napol porušenih stopnicah v opuščene hale, kjer so si ustvarili spalnice in kuhinje. Nekateri med njimi prenočujejo na dolgih balkonih, s katerih se odpira skorajda idiličen pogled na Tržaški zaliv. »Pogled na morje in barke na eni strani in smeti na drugi,« stanje povzame eden od stanovalcev.
Podpisal njemu nerazumljiv dokument
»Begunce so v zadnjih dveh letih začeli seliti tudi na Sardinijo. Tja je bilo primorano oditi okoli 2000 prosilcev za azil. Zaradi neprimernega načina obveščanja o odhodih iz Trsta je vsaj 15 beguncev izgubilo mesto v sprejemnem centru. Mladeniča so prosili, naj podpiše njemu nerazumljiv dokument prefekture, in ga vrgli na cesto,« je pojasnil Tržačan in novinar Primorskega dnevnika Martin Poljsak.
Prosilec za azil, ki je svojo zgodbo zaupal Poljsaku, prihaja iz Pakistana. Sprva je iskal mesto v sprejemni strukturi na Tržaškem, nato se je odločil, da zaprosi za preselitev v druge kraje Italije. »Rekli so mi, da bodo 3. oktobra na Sardinijo prepeljali 20 ljudi. Na oglasno desko so obesili seznam z imeni, moje je bilo na 22. mestu,« je povedal mladi Pakistanec. Ker je bil prepričan, da ga na Sardinijo ne bo odpeljal ta avtobus, se prevoza ni udeležil.
Le dan kasneje so mu predložili pismo s prefekture in mu dejali, naj ga podpiše. Ni vedel, kaj je podpisal. Šlo je za odločbo, s katero so prosilcu odrekli prostor v sprejemnem prostoru. Avtobus naj bi zamudil iz neznanega razloga. Primoran je bil ostati v Trstu in zdaj prenočuje v opuščenih skladiščih starega silosa. Kot je zaupal novinarju, trpi za hudimi želodčnimi težavami, zdravniki humanitarne organizacije DONK, ki deluje v Trstu, naj bi ga napotili k specialistu zaradi zapletov, ki bi lahko nastali ob prepoznem ukrepanju.
Čeprav si nekateri begunci predstavljajo, da bi jim pot in selitev na Sardinijo lahko izboljšala življenje, se pogosto motijo. Velik del beguncev na Sardiniji konča v sprejemnem centru Monte Susu, uro od mesta Nuoro na 1100 metrih nadmorske višine. Kot pravijo, je do najbližjega naselja Tonara še približno dve uri hoda. Tudi tam dneve preživljajo s čakanjem, v brezdelju. Namestitev na Sardiniji tako spominja na zapor.
Eden tistih s pozitivnejšo izkušnjo je Ali Mudasar, ki si ni predstavljal, da bo kdaj živel v Italiji. Pred osmimi leti je kot begunec iz Pakistana prišel v Trst. Njegovi začetki so bili težki, a se je naučil jezika in dobil službo. Zaradi znanja pandžabščine je zdaj pomemben del prostovoljske organizacije, kjer pomaga s prevodi v italijanščino in angleščino. Opravlja redna prostovoljska dela pri Skupnosti svetega Egidija, ki je prej pomagala tudi beguncem v silosu. »Težko je gledati ljudi v takšnih razmerah. Nekateri naletijo na popolno ignoranco organov in težko pridejo do dokumentov. Pot, ki jo prehodijo, je težka. Vanjo vložijo vse, kar imajo,« je povedal Mudasar.
Število prihodov ostaja enako
Čeprav nekateri viri navajajo drastično zmanjšanje števila beguncev, ki prihajajo po balkanski poti – denimo Frontex navaja, da naj bi bilo število iz leta 2023 v leto 2024 za kar 77 odstotkov manjše, v resnici bistvenega upada v Trstu ne opažajo. Po podatkih, ki sta jih zbrala Mednarodni reševalni odbor Italije in organizacija Diaconia Valdese, je v prvih osmih mesecih leta 2024 prišlo 8686 ljudi, leta 2023 pa 9973. Splošno je število tako nižje, a prihod velikega števila beguncev ostaja prisoten in stalen pojav.
Med prispelimi je 57 odstotkov odraslih samskih moških, 21 odstotkov družin in slabih 20 odstotkov mladoletnikov brez spremstva. Samskih žensk, ki kot begunke prihajajo v Trst, je manj kot pet odstotkov. Večji del ljudi prihaja iz Afganistana, Sirije in turškega Kurdistana.
Omenjeni organizaciji sta mestne oblasti v Trstu pozvali, da okrepijo spalne domove in nočna zavetišča, ki so trenutno prenapolnjeni. Prepričani so, da bi morali urediti dodatno ločeno prenočišče za mladoletnike brez spremstva, ki vsak dan prihajajo v Trst. »Takšni mladoletniki so pogosto kar spregledani in postanejo za oblasti nevidni,« so zapisali. Med ukrepi, ki bi bili po njihovem opažanju potrebni, je še ureditev menze za 80 do 100 ljudi, vzpostavitev kemičnih stranišč in okrepitev začasnega sprejema prosilcev za azil.
