»Donald Trump je vreden prezira ... Razmišljanje, da bomo že preživeli še en njegov mandat, je nevarno ... Njegovi nekdanji sodelavci zdaj pri ameriškem ljudstvu vrtijo številko 113 in nam govorijo, kakšen v resnici je – nevaren, vzorčni primerek fašista, ki bi vladal kot diktator ... Predstavljajte si, da bi kdaj prej kdo napovedal, da bo uporabil vojsko proti tistim, ki ga ne podpirajo, proti notranjim sovražnikom, kot je rekel. Vem, da sem sam pri vrhu tega seznama, a ne delajte si utvar – na koncu boste na njem vsi.«
Walz je v Scrantonu, sicer rojstnem kraju predsednika Joeja Bidna, opravljal klasično umazano vlogo podpredsedniških kandidatov, ki žolčno napadajo politične tekmece, zato da so predsedniški lahko zmernejši. Vsaj tako je bilo v starih časih. Toda stara pravila so končala v košu za smeti. Kamala Harris ni nič manj agresivna. Oba z Walzem opozarjata (kritiki bi rekli: strašita) ljudi pred Trumpom, ki da prinaša konec ameriške demokracije.
Republikanec na drugi strani ni nič boljši, prej hujši: Kamala Harris je neumna, smeji se kot blazna, uničila bo Ameriko in služila kot lutka interesov temnih sil iz ozadja. Zelo nazorno je bilo njegovo nedeljsko zborovanje v newyorškem Madison Square Gardnu, ne samo zaradi Trumpa, ki je ponovil svoje znane obtožbe in žaljivke, ampak zaradi njegovih adjutantov, ki so se vulgarno znesli nad Harrisovo in Latinoameričani. Ameriška kampanja je še bolj zašla na nekoč nepredstavljiv teren.
To je torej izbira, ki je pred Američani, in s takšno popotnico se je država odpravila v zadnji polni celotni teden pred volitvami 5. novembra. Sliši se prežvečeno, a je res – razdeljena na pol, na podeželje in urbana središča, na konservativnejše in liberalnejše poglede, predvsem pa na privržence demokratov in republikancev, večinoma vkopane na svojih stališčih.
Po ocenah bo letos več kot 90 odstotkov ljudi glasovalo enako kot pred štirimi leti. Manevrskega prostora za volilne kampanje je torej zelo malo. Predvolilni boj se vrti okoli peščice neodločenih volilcev, ki jih je treba pridobiti na svojo stran, še bolj pa okoli vseh tistih, ki kar razumljivo niso preveč zagreti za politiko in jih je treba nekako spraviti na volišča.
Mikrociljanje in prepričevanje ljudi, naj vstanejo s kavča
To ni tako preprosto. Volilno telo je pisana demografska slika in mešanica mnogoterih interesov. Analitiki ga razstavijo na množico kategorij, ki se med seboj sekajo. Ženske, moški, študenti, zaposleni, upokojenci, temnopolti, belci, Latinoameričani, premožnejši, revnejši, slabo izobraženi, dobro podkovani, kmetje, proizvodni delavci, zasebniki ... Vse to so skupine, ki vsaka zase zahtevajo določen pristop in politiko, mikrociljanje, kot mu rečejo v prostem prevodu.
Načeloma pa za demokrate velja, da bo njihov (ne)uspeh odvisen od volilne udeležbe v predmestjih velikih mest, kjer imajo višjo podporo predvsem žensk srednjega razreda. »Tako je bilo leta 2016, ko je Hillary Clinton izgubila zaradi nizke udeležbe v mestih, medtem ko je Bidnu leta 2020 tam uspelo sestaviti koalicijo volilcev, ki mu je pomagala do zmage, zdaj pa bo spet vse odvisno od udeležbe na urbanih in primestnih območjih. V Pensilvaniji lahko samo udeležba v mestu Philadelphia odloči izid za vso državo, malo pa še Pittsburgh. Gre torej za bolj demokratska okrožja velikih mest. Če hočejo demokrati zmagati, morajo volilce tu prepričati, da gredo na volišča,« pravi dr. Paula Holoviak, profesorica na Univerzi Kutztown v Pensilvaniji.
Zaradi tega sta obe kampanji v izdihljajih predvolilnega boja tako zelo usmerjeni k prepričevanju volilcev, naj se volitev udeležijo. Ko je imel Walz govor v Scrantonu, se v kadru za njim ni svetil napis Harris-Walz ali ameriška zastava. Pisalo je: »Kadar glasujemo, zmagamo!« Trump je na svojem shodu prejšnji teden v Pensilvaniji pobaral polno dvorano, kdo je že predčasno volil po pošti, in zadovoljno kimal, ko je šla v zrak kakšna polovica rok. Preostale je pozval, naj to storijo čim prej, in dodal, naj ženske na volilni dan »prepričajo može, da s kavča dvignejo svojo zadnjico«.
Tudi za republikance bo namreč najpomembnejša volilna udeležba. Del njihovega volilnega telesa ne bo podprl Harrisove, a ima zadržek, ali naj podpre Trumpa. Ta si poleg tradicionalno višje podpore na ruralnih območjih, pri tistih z nižjo izobrazbo, starejših in tako imenovanem delavskem razredu (modrih ovratnikih) obeta za republikanca nadpovprečno podporo pri Latinoameričanih in temnopoltih. Ko so zadnje tedne začeli o tem prihajati statistični podatki, so pri demokratih nekoliko zazvonili alarmi.
»Harrisova posebej nagovarja mlade temnopolte moške, ker je to skupina, ki navadno v 80 do 90 odstotkih voli za demokrate, zdaj pa se kaže, da del te populacije volitve ne zanimajo ali pa razmišljajo o glasu za Trumpa. Trumpova kampanja se po drugi strani osredotoča na svojo volilno bazo in jo prepričuje, naj gre volit. To so ljudje na ruralnih območjih, verni ljudje,« pravi dr. Robert Speel, profesor in direktor političnih ved na pensilvanski državni univerzi Penn State v mestu Erie.
Sedem volilno veličastnih in obrat Vzhodnoevropejcev
Drobiž neodločenih volilcev in udeležba pa bosta na koncu za razplet volitev pomembna v samo sedmih od petdesetih zveznih držav. V ZDA na predsedniških volitvah ne zmaga tisti, ki dobi največ glasov, ampak večino elektorskih glasov. Vseh je 538, toliko, kot je članov kongresa, dodani pa so še trije elektorji okrožja Washington.
Vsaka zvezna država jih ima približno sorazmerno glede na število svojega prebivalstva. Za večino zveznih držav se že ve, kdo bo tam zmagal, zato bodo odločilne tiste, kjer izida ni mogoče statistično zanesljivo napovedati, to pa so Pensilvanija, Severna Karolina, Michigan, Georgia, Wisconsin, Arizona in Nevada. Tja se je zadnje mesece zlila vsa pozornost in več kot deset milijard dolarjev za politične oglase. In tam se bo odločilo, kdo bo prihodnja štiri leta vodil ZDA.
Za glavni dobitek šteje Pensilvanija, ki ima od vseh sedmih največ elektorskih glasov (19). Kdor bo tu izgubil, bo to zelo težko nadomestil drugje. Zvezna država je Amerika v malem, po statističnih kazalnikih tretja najbližje vseameriškemu povprečju in nekoliko spominja na ZDA tudi s tem, da je modra (demokratska) na skrajnem vzhodu in zahodu države, vmes pa je skoraj vse rdeče (republikansko).
Vsaka izmed sedmih odločilnih držav pa zahteva drugačen politični poudarek. V Michiganu je to vedno skrb za avtomobilsko industrijo, v Severni Karolini in Georgii nagovarjanje temnopoltih volilcev, ki pomenijo petino oziroma skoraj tretjino prebivalstva, v Arizoni in Nevadi Latinoameričanov, ki jih je v obeh za slabo tretjino ... In ker so volitve tako tesne, so pomembne tudi niše, ki bi bile sicer spregledane. V Michiganu, denimo, letos odmeva kampanja razmeroma velike skupine arabskih volilcev, ki so se organizirali in napovedujejo, da bodo v protest proti politiki Bidnove vlade do Izraela in Gaze organizirano glasovali za kandidatko Zelenih Jill Stein. Če bo šlo zelo na tesno, lahko to pomeni poraz za demokrate, ki so običajno dobili te glasove. Al Gore je leta 2000 izgubil volitve proti Georgeu Bushu zaradi poraza na Floridi za dobrih 500 glasov, ki bi jih skoraj gotovo dobil, če ne bi kandidiral tudi Zeleni Ralph Nader.
V Pensilvaniji se dogaja obratna zgodba z volilci ukrajinskih, poljskih, baltskih in drugih korenin. Samo tistih poljskega rodu je 800.000 in številne skrbi, da bo Trump Ukrajini vsilil slab dogovor. »Načeloma so migranti iz vzhodne Evrope iz časa po drugi svetovni vojni volili republikance, ker so bili ti antikomunisti. A vprašanje Ukrajine jih zdaj združuje v oceni, da ne smejo voliti za Trumpa in (njegovega podpredsedniškega kandidata J. D.) Vancea, in o tem odkrito govorijo. Za številne je to odločilno vprašanje. Dolgoletni republikanci bodo volili Harrisovo. Morda bodo podprli republikance za senatorje, kongresnike, druge položaje, a ko gre za predsednika, bodo volili demokratko,« pravi dr. Holoviakova, tudi sama ukrajinskih korenin.
Ekonomske tegobe in plemenska politika
»Dvajset ur na teden delam v lokalu, to je moja druga služba. Prva je socialna pedagogika, delam na šoli. Na leto zaslužim 25.000 dolarjev več kot pred štirimi leti, pa še vedno živim slabše zaradi visokih cen. In to je to,« je Sandra v zelo konservativnem okolišu Pensilvanije odgovorila na vprašanje, kaj je zanjo najpomembnejše na letošnjih volitvah, na katerih bo podprla Trumpa. »Ne, ne, tisočakov,« je odgovorila na izraženi sum, da se je morda zmotila in mislila 25 stotakov letno.
Barry, ki je nedavno kupil hišo, pravi, da ga je doletela dvakrat višja obrestna mera na posojilo, kot bi ga pred štirimi leti. Ekonomija je po večini raziskav glavna tema volitev. Podatki o stopnji brezposelnosti in inflacije trenutno niso slabi, toda Američani pravijo, da jih še vedno tepe dvig cen izpred nekaj let, ki so ostale visoke. Galona bencina (3,8 litra) stane okoli 3,4 dolarja (3,15 evra), kar je za Evropejce sanjska cena, v ZDA pa približno za 40 odstotkov višja, kot je bila, ko je Trump zapustil Belo hišo (res v času covida-19). Pod Bidnom se je cena povzpela tudi že nad pet dolarjev za galono. Povprečne najemnine so se v štirih letih dvignile za 20 odstotkov, ponekod pa še za precej več.
»V trgovinah so cene res visoke. Opazim sama, imam najstniška sinova, ki veliko pojesta. Medtem ko je bil jogurt prej 99 centov, zdaj pa stane dolar in pol, je to veliko. In ni malo ljudi, ki v ZDA živijo iz rok v usta in morda ne kupijo jogurta, ker je predrag. Ter tehtajo med plačilom najemnine ali ogrevanja. Ljudje z izobrazbo, višjim standardom tega ne čutijo in zanje to ni vprašanje. Za veliko ljudi pa je res hudo,« pravi dr. Holoviakova.
V povprečju republikanci ocenjujejo gospodarstvo za pomembnejšo temo od demokratov, kar se ujema s političnimi delitvami – za tegobe Trumpovi privrženci krivijo bidenomiko (Bidnovo gospodarsko politiko). Vendar ni tako enoznačno. Tudi med volilci demokratov so takšni, ki jih cene tepejo, ali pa takšni, ki se bojijo, da bi jih tepla Trumpova politika. Medtem ko republikanski kandidat trdi, da sta Biden in Harrisova uničila gospodarstvo in državo, Harrisova in Walz pravita, da bo ekonomijo uničil Trump z napovedanimi splošnimi 20-odstotnimi carinami na blago, saj da bodo uvozniki stroške seveda prelili na potrošnike, kar naj bi vsako ameriško gospodinjstvo letno stalo povprečno 2600 dolarjev.
Dr. Speel ob vsem govorjenju o ekonomiji opozarja, da ta na koncu morda ne bo odločilna. »Če govorite z Američani, se bodo seveda pritoževali nad višjimi cenami, tudi sam bom iz tega delal veliko stvar, enako, kot bi jo vsakdo v Sloveniji ali kjer koli na svetu. A ko pride čas za oddajo glasu, to verjetno ni tako pomembno. In ameriškemu gospodarstvu gre trenutno dobro, bolje kot večini Evrope. Kdor hoče službo, jo bo dobil. Morda ne tiste, ki jo želi, ali dovolj plačane, a tako je vedno. Če so zato nezadovoljni, ponavadi obtožijo stranko na oblasti, torej demokrate. V resnici pa večina ne glasuje glede na ekonomska vprašanja. Ameriška politika je postala plemenska. Imate eno skupino ljudi, ki so republikanci in trdijo, da je Donald Trump prava izbira, in drugo skupino, ki so demokrati in zagovarjajo Kamalo Harris. Razdeljeni so pri vprašanjih o splavu, vlogi religije v družbi, orožju, okolju, zunanji politiki ... vsa ta vprašanja so v resnici poglavitna za to, kako se Američani razvrščajo v obe stranki, ne pa po ekonomskih vprašanjih, tudi če tako trdijo v anketah. Študije volilnega vedenja Američanov v zadnjih sto letih so to pokazale.«
O rušenju temeljev države in zastrupljanju ameriške krvi
»Nikoli ne bi volila za Donalda Trumpa. Podprla bom Harrisovo, ker so pravice žensk zame tema številka ena. In res me skrbi za dekleta, če Trump zmaga,« pravi volilka Joanne Pitt iz Scrantona. Demokrati letos zelo poudarjajo reproduktivne pravice (pravica do splava, kontracepcije in umetne oploditve), spodbuja pa jih dober izid na kongresnih volitvah pred dvema letoma, ki so ga pripisali temu, da so potekale kmalu zatem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo ustavno pravico do splava tudi z glasovi vrhovnih sodnikov, ki jih je imenoval Trump. To je spravilo na noge predvsem ženske – in ker posamezne zvezne države pravico do splava omejujejo, je odtlej to vprašanje v ameriški politiki redno na dnevnem redu. Harrisova pravi, da bi se zavzela za sprejetje zveznega zakona o legalizaciji splava. Trump, ki je ocenil, da mu pri tem vprašanju nastaja politična škoda, pa je dejal, da bi zavrnil predlog zveznega zakona, ki bi splav povsem prepovedal, če bi ga dobil v podpis na predsedniško mizo.
Demokratski volilci opozarjajo tudi na skrb za demokracijo. To je seveda povezano s strahom pred ravnanjem Trumpa, zlasti po vdoru njegovih privržencev v poslopje kongresa 6. januarja 2021. »Glavno vprašanje zame je, da se Trump ne vrne na položaj, ker razjeda stebre in temeljne norme te države. To je pošteno povedano najpomembneje – da vsa ameriška demokratična izkušnja živi naprej. Mislim, da je nevaren – to ni napačna beseda ob vsem nezaupanju, ki ga že dolgo seje,« je na vprašanje o tem, kaj je zanj na volitvah najpomembneje, dejal Mark Sheridon.
Mary Karol, ki je rojena v Porabju in že desetletja živi v Betlehemu v Pensilvaniji, je ena tistih, ki je zaradi tega vprašanja spremenila svojo volilno odločitev. »Da, leta 2016 sem volila za Trumpa in velikokrat za republikance, čeprav sem registrirana volilka demokratov. Pri meni ne gre za stranko, gre za osebo. Trump mi je bil všeč, a 6. januar je to prelomil. To je bilo narobe, še zdaj me zmrazi. Zame je odtlej nesprejemljiv,« je dejala.
Republikanci poleg gospodarstva posebej poudarjajo problem nezakonitega priseljevanja, ki je tudi po ocenah mejnih organov ameriške vlade v zadnjih letih doseglo rekordno raven, čeprav v zadnjem času spet nekoliko upada. Oseb, ki so v ZDA brez zakonite podlage, kot se reče uradno, naj bi bilo okoli enajst milijonov, nekatere ocene govorijo o 16,8 milijona, Trump pa o desetinah milijonih ljudi, ki »zastrupljajo ameriško kri«. »Prišlo je ogromno priseljencev in obremenjujejo javne storitve. Sistem priseljevanja potrebuje prevetritev,« pravi republikanska volilka Lisa Meretz in dodaja, da podpira Trumpa, »ker je domoljub, ki je štiri leta služil državi brez plače«. Na vprašanje o njegovem obnašanju pravi podobno kot številni zagovorniki republikanskega kandidata: »Številni v Ameriki resnično prezirajo predsednika Trumpa. Mene bolj zanima politika, ni nujno, da mi je všeč kot oseba. Trump je Trump. Volitve zame niso natečaj o priljubljenosti, ampak poskušam gledati politiko ... Pri njem vsaj vemo, kaj dobimo, pri Kamali morda ne.«
Optimističnih 75 odstotkov
Tik pred volitvami nad njimi visi še en velik vprašaj: kaj se bo zgodilo, ko bo oddan zadnji glas. V ZDA v tem tisočletju že na treh predsedniških volitvah niso mogli takoj oznaniti zmagovalca in zelo verjetno je, da bo tako tudi tokrat. Vsaj sodeč po anketah, čeprav ni mogoče reči, ali so tokrat zadele v polno.
»Leta 2016 se je Donald Trump odrezal bolje od napovedi in tudi leta 2020, čeprav je izgubil. Leta 2022 pa so se na kongresnih volitvah bolje od napovedi odrezali demokrati, enako na nekaj izrednih volitvah. Anketarji ves čas premišljujejo, kaj delajo, odmaknili so se od zanašanja na klice na stacionarne telefone, a Amerika ima zakon, ki onemogoča naključno klicanje na mobilne številke. Spletne ankete pa verjetno ne dajo pravega vzorca. Pri raziskavah javnega mnenja je treba torej biti previden, tudi zato, ker jih je vse težje opravljati, saj vse več ljudi preprosto noče odgovarjati,« pravi dr. Speel in precej optimistično dodaja: »Če bo zelo tesno v eni odločilni državi, bodo zamude, a dajem 75 odstotkov možnosti temu, da bomo naslednji dan vedeli, kdo je predsednik. Če bo jasno, da je Kamala Harris zmagala recimo v petih, šestih ali vseh sedmih nihajočih zveznih državah, lahko Trump sicer govori o prevarah in toži, a mu ne bo uspelo. Javno mnenje se bo obrnilo proti njemu. Če Trump zmaga v večini teh držav, bo Kamala Harris priznala poraz.«
Povsem mogoč je scenarij, po katerem se bo preštevanje glasov zavleklo. Od omenjenih sedmih zveznih držav v Pensilvaniji in Wisconsinu ne smejo začeti predčasno preštevati glasov, prejetih po pošti pred volilnim dnem, zato lahko tam čakanje na izide traja najdlje. In letos so svoje volilce k predčasnemu glasovanju pozivali tudi republikanci, ki so bili do te prakse pred štirimi leti zelo zadržani.
»Preprosto gre za to, da imamo tako dostop do podatkov, kdo je že volil, zato tja ne hodimo več trkat na vrata in prepričevat ljudi. Gre za racionalizacijo virov,« pojasnjuje Andrew Azan, podpredsednik odbora republikanske stranke v okrožju Northampton v Pensilvaniji, ki meni, da se je leta 2020 zgodila volilna prevara. »Tudi zdaj se že dogaja, da glasovnice dobivajo pokojniki ali da nekdo dobi več glasovnic za glasovanje po pošti. Volilna komisija sicer zatrjuje, da v vsakem primeru upoštevajo le eno, a nikoli se ne ve. Če izgubimo, bo treba preveriti, kaj se je dogajalo v okrožjih, kjer so volilnim komisijam predsedovali demokrati,« je dejal.
Duh politične šale je obležal v krsti
Vožnja po predvolilni Ameriki je za politično nepasivne Evropejce lahko prava zanimivost zaradi volilnih napisov na vrtovih, zastavah, izobešenih na hišah, napisih na vozilih, celo pod vrhom odsekane skalnate stene ob avtocesti, kamor je moral nekdo zelo spretno splezati, da z višine oznanja svojo pripadnost republikanskemu kandidatu. Zelo pogosto imata soseda na trati napisa za različna kandidata. »To počnemo ob vseh priložnostih,« ameriško nagnjenost k izobešanju napisov pojasnjuje dr. Holoviakova. »Sinova ekipa v ameriškem nogometu na srednji šoli se imenuje Marion Colts in povsod imamo te napise. Ali za Philadelphia Eagles. To je zakoreninjeno v ameriški ljubezni do prvega amandmaja, svobode govora. To pravico imam tudi, če nosim majico z žaljivim napisom ali dam takšen napis na vrt. Ali pa na hlev postavim napis, da je Trump naš odrešenik. Še na univerzi – ker smo javna ustanova – moramo pustiti, da nekdo obesi zapis, ki je lahko žaljiv do soseda, ali zastavo konfederacije. Tega ne moremo preprečiti, ker gre za pravico, samo spodbujamo lahko lepo obnašanje.«
Po volitvah bo večina napisov izginila. A politične delitve, ki jih volitve še bolj razgaljajo in poglabljajo, ne bodo šle nikamor. »Nikoli ni bilo tako kot zdaj. Ljudje so se družili, lahko si se pogovarjal, šalil, polemiziral o politiki. Včasih bi nekdo zagovarjal drugo stran, tudi če je mislil drugače, samo zato, da smo imeli debato. Toda zdaj se ljudje bojijo govoriti drug z drugim o politiki. Nihče nič ne reče. Duh šale je mrtev. In ne le med nami. Včasih se je kdo o čem pošalil tudi v trgovini. Zdaj ne več, ker je vse postalo tako občutljivo, da se bojiš, da te bo kdo ustrelil,« pravi Mary Karol.
Dr. Holoviakova pravi, da so ZDA postale zgodba o dveh državah. »Nekaterim gre zelo dobro, to je povezano z izobrazbo in drugimi dejavniki – kam si hodil v šolo, kje živiš. Celo po poštni številki tvojega doma se da precej dobro napovedati, kakšen bo tvoj standard in ali ti bo uspelo. Na drugi strani pa so tisti, za katere se zdi, da so pozabljeni. To je ustvarilo fenomen Trumpa in to je ustvarilo miselnost Mi proti njim. Številni, ki preučujejo ameriško politiko, so nad tem zelo zaskrbljeni. Zdi se, da tega razkola ni mogoče premostiti. Zato je zmagovalcu volitev vedno težko vladati, ker demokrati nočejo sodelovati z republikanci – in obrnjeno. Smo zelo razdeljena država. Z zelo pomembnimi vprašanji, kot so podnebne spremembe, stanovanjska politika, premoščanje razkola v izobraževanju, se ne ukvarjamo, ker smo prezaposleni z bojem nas proti njim.«
