Upravlja jih njegovo družinsko podjetje Počitek – užitek. Sam je odgovoren za finance in naložbe, žena kot tehnična direktorica za kadre in kakovost, starejši sin za trženje. V podjetju dela tudi snaha, le mlajši sin se je izneveril turizmu in se ukvarja s kriptovalutami. Z Metodom Grahom smo se pogovarjali o razmerah v termalnem turizmu, ki je vlečni konj slovenskega turističnega gospodarstva.

V prvih osmih mesecih smo po številu nočitev zrasli za dva odstotka, finančno pa za deset. In prihodkovni vidik je za nas pomembnejši od števila prihodov in nočitev.

Smo, toda ne dvigujemo le cen, ampak tudi veliko vlagamo v ponudbo, zato si lahko privoščimo dražje storitve. Dražji si namreč lahko zgolj toliko, kolikor ti prizna trg. Večkrat sem že izpostavil, zakaj bi nekdo z letalskim prevoznikom Emirates šest ur letel iz Dubaja na Dunaj, nato pa ga še mi k sebi štiri ure vozimo z avtobusom. K nam ne pride zaradi Slovenije, ker večina gostov iz oddaljenih držav žal ne ve, kje je. Tudi ne zaradi Moravskih Toplic in ne zaradi Metoda Graha. K nam pride zaradi produktov.

»Zasebni lastniki več kot jesti in piti ne moremo, tudi na drugi svet ne moremo ničesar odnesti, in če imamo mlado generacijo, ki lahko prevzame posel, želimo vlagati v razvoj podjetja, da raste. Država, skladi ali različni holdingi pa imajo kot lastniki popolnoma druge interese.« Fotografija: Luka Cjuha

Naša ponudba je razdeljena na štiri dele. Prvi je tako imenovani resort spa turizem, ki ga delovno imenujemo počitnikovanje brez tobogana. Naša glavna tržna niša namreč niso družine z otroki, čeprav imamo vse narejeno tudi zanje. Osredotočamo se na tiste goste, ki hočejo nekaj več. In prvi pogoj za to je prostornost. Naša najmanjša soba zato meri 27 kvadratnih metrov, največja pa 103. Druga podstrategija je širina ponudbe. Imamo približno dva tisoč kvadratnih metrov vodnih površin, velnes, ki se razprostira na okoli petsto kvadratnih metrih, v kombinaciji z zdravilno vodo pa tudi zdraviliški del. Gradimo tudi na čistoči, zato v Termah Vivat nikjer ne diši ali smrdi, ne po termalni vodi ne po kloru.

Druga naša strategija je poslovni turizem. Ne moremo in ne želimo konkurirati Portorožu, kjer je močan kongresni turizem. Tam lahko sprejmejo po petsto, šesto različnih skupin, mi pa imamo eno večnamensko dvorano z 250 sedeži ter dve manjši s po sto in tri s po tridesetimi sedeži. Ponujamo timbildinge, na katere k nam hodijo iz vse Slovenije, prav tako iz Avstrije in iz drugih držav. Timbilding namreč ni samo strokovno usposabljanje, ampak je tudi mreženje med zaposlenimi. Tudi s temi gosti polnimo svoje hotelske sobe. Tretja strategija je športni turizem. Smo edini hotel v tem delu Evrope, ki ima zunanji olimpijski bazen s plavalno vodo, ogreto na 25,9 stopinje Celzija, kot jo predpisuje Mednarodna plavalna zveza. K nam zato hodijo na priprave norveški, danski, belgijski ... klubi in reprezentance.

Tudi slovenski plavalni klubi in reprezentanca prihajajo na priprave. Naj dodam, da je glavni del naše športne ponudbe nogomet. Imamo dve nogometni igrišči, ki ju ogrevamo z odpadno termalno vodo, da jo do konca toplotno izkoristimo, tako da lahko travo kosimo tudi pri minus osemnajstih stopinjah Celzija. K nam tako pozimi namesto v Turčijo hodijo na priprave klubi iz nemško govorečih držav. Junija in julija gostimo predvsem klube iz Rusije, Ukrajine, Romunije, Albanije, Armenije, Azerbajdžana, Hrvaške, Srbije …, pozneje pa klube iz bogatih zalivskih držav, ki imajo po petdeset milijonov dolarjev letnega proračuna. Trenutno so pri nas nogometaši iz Združenih arabskih emiratov in iz Savdske Arabije. Ne ponujamo jim samo vrhunskih igrišč in hotela, ampak jim organiziramo tudi pripravljalne tekme. Nedavno je bila ena v Budimpešti. V italijanski deželi Benečija ali v avstrijski Štajerski so športni ponudniki povezani med seboj in se tržijo kot regija. Pri nas tega žal ni, ker smo lokalno preveč razdrobljeni.

Naša zadnja strategija je zdraviliški del. Bili smo v dilemi, kaj narediti – slediti drugim termam, ki sprejemajo goste na zdravstveno napotnico, ali ne. Smo edino zdravilišče v Sloveniji, ki nima koncesije za zdraviliško zdravljenje. V začetku smo jo sicer želeli, a so nas zavrnili. Kasneje smo se odločili, da zanjo ne bomo več zaprosili. Nočemo je, saj bi se to teplo z našo strategijo. Te ponudbe ne bomo prodajali po štirideset evrov, kot počno druge terme, saj to nima nobene dodane vrednosti. Imamo certifikat, da je naša voda zdravilna za lokomotorni sistem po poškodbah ter za revmatična in kožna obolenja. Na podlagi tega smo v kombinaciji z vrhunsko medicinsko opremo in zdravilnimi učinki naše termalne vode ustvarili produkte za izboljšanje kakovosti tretjega življenjskega obdobja, saj se evropsko prebivalstvo stara. Ti ljudje imajo denar, čas in zavedanje, da morajo narediti kaj zase. Pri tem ciljamo predvsem na nemško govoreče trge.

To je verjetno povezano z lastništvom. Mi obnavljamo hotel, da bo konec leta postal najboljši petzvezdični hotel v tem delu Evrope, saj naše merilo ni le Slovenija. Vsako leto iz lastnih sredstev vlagamo v hotelsko turistično infrastrukturo in s tem sledimo trendom v turizmu.

Pustimo konkurenco. Naša naložba je, kot ste poudarili, vredna tri milijone evrov. Če bi to delal ljubljanski klinični center, bi zagotovo stala deset milijonov. Pri nas sta namreč organizacija in pristop popolnoma drugačna. Imamo deset izvajalcev, ki jih vse sami koordiniramo. Gradbeni material vozim tudi s svojim avtomobilom, če je treba, saj je za nas stroškovni vidik zelo pomemben.

To je zgodovinsko pogojeno. Sam lastnike ločujem zgolj po tem, ali so dobri ali slabi. Dobri so tisti, ki imajo dolgoročni razvoj in ki vlagajo. Skladi in država se ne ukvarjajo z razvojem turizma. Ideja bivšega gospodarskega ministra Zdravka Počivalška o turističnem holdingu ni bila slaba, če bi skladi dali vanj na primer pol milijarde evrov za razvoj slovenskega turizma z jasno vizijo in strategijo, kaj in kje bomo kaj obnovili, kdo bo to počel in kdaj mora biti delo končano. Potem bi to lahko prodali. Kaj je namreč Slovenija? Vsa država je zgolj ena turistična destinacija. Večkrat me vprašajo, ali smo si s sosednjimi Termami 3000 konkurenca. Na slovenskem trgu morda, na 450-milijonskem evropskem pa ne.

Ker hočemo biti drugačni. Hočemo delati tisto, česar drugi ne počno. Igrišče za golf je tukaj čez cesto. Kapo dol. Povejte, koliko krajev v Sloveniji ima lepa igrišča z osemnajstimi luknjami. Od tega ima korist vsa regija. In koliko golfskih igrišč ima Hrvaška? Eno v Savudriji, drugo na Brionih in konec. Kako se bodo potem šli celoletni turizem?! Če zabodem šestilo v Moravskih Toplicah in ga obrnem, je v radiju petdesetih kilometrov v Sloveniji, Avstriji in Madžarski petnajst ali šestnajst igrišč za golf.

Obstoječe golfsko igrišče v Moravskih Toplicah je odlična stvar, zato ni razloga, da bi ga imeli tudi mi. Imamo pa zato dve ogrevani nogometni igrišči. Izvajamo tudi naložbe, kakršnih drugi ponudniki nimajo. Tako imamo edini v Sloveniji hamam savno oziroma turško kopel. Trenutno gradimo savne s tuši, v katerih bomo izvajali nov produkt v kombinaciji zdravilne termalne vode in kromoterapije.

Turizem je kot pšenični klas, v katerem je nešteto zrn. Različni turistični ponudniki z različnimi produkti so naše bogastvo. Tako ima gost, ki pride k nam za teden dni, kaj početi.

Leta 2005, ko smo se iskali, smo tudi mi hoteli postati njihov član, vendar nas niso sprejeli, ker so nas jemali kot konkurenco, danes pa nas članstvo ne zanima več.

Ni cilj, da jih prehitimo po kvantiteti, ampak po kakovosti, ki prinaša višje prihodke in višjo dodano vrednost. In to spremembo ponudbe bi morala Slovenija narediti na evropskih in svetovnih trgih. Toda če hočeš boljšo ceno, moraš imeti kakovostno ponudbo na vseh področjih. To pa niso le objekti in produkti, ampak tudi kadri. Tistim, ki delajo v turizmu, je treba zagotoviti kakovosten delovni čas. V turizmu se dela petke in svetke, tudi takrat, ko smo drugi na dopustu. Kadre je treba tudi izobraziti, da bodo lahko izvajali vrhunsko ponudbo. Toda kadrovski bazen na jugu se je izpraznil. Pri nas je trenutno 105 zaposlenih, od tega je deset tujcev, pretežno iz držav nekdanje Jugoslavije.

V čem je pri nas problem? Okvire politike običajno delajo tisti, ki so turizem ali neko drugo dejavnost videli le od daleč. O gospodarstvu nimajo pojma in v pisarnah pišejo predpise, ki nimajo uporabne vrednosti. To velja tako za evidentiranje delovnega časa kot tudi za pridobivanje tuje delovne sile. Naj ponazorim s primerom. Pristojno ministrstvo se je pohvalilo, da smo z Nepalom sklenili neke sporazume. Toda kljub temu potrebujemo 120 dni, da se kaj premakne, in še to zgolj v primeru, če pri pridobivanju kadrov posreduje agencija, ki nam pobere nekaj denarja. Na Hrvaškem to traja tri tedne. Filipinskih delavcev sploh ne moremo dobiti, ker tam nimamo veleposlaništva. Na Hrvaškem sta že tri leta zaposlena indijska kuharja, ki bi želela priti delat k nam, vendar ne moreta, saj Slovenija od njiju zahteva potrdilo o nekaznovanosti iz Indije. Tam jima ga ne izdajo, ker že tri leta živita na Hrvaškem, pri nas pa jima potrdila o nekaznovanosti iz Hrvaške kljub temu ne priznajo. Sprašujem se, ali morda Hrvaška ni v Evropski uniji, da njihovo potrdilo o nekaznovanosti v Sloveniji ne velja.

Tri do štiri mesece.

Resničnosti šovi, ki prikazujejo poklice v gostinstvu, niso neumni, drži pa, da je ta posel lep in težak, vendar država premalo naredi za njegovo promocijo. Smo eni redkih turističnih ponudnikov, ki imamo že več kot deset let pogodbe s hrvaškimi srednjimi šolami za gostinstvo in turizem. K nam iz Hrvaške in tudi iz Madžarske prek Erasmusa prihajajo na prakso njihovi odlični dijaki. Ravnatelj iz hrvaškega Preloga se je pohvalil, da imajo zelo velik vpis, naša gostinska šola v Radencih pa je skoraj prazna. Tu se postavlja vprašanje, ali je kadrovski bazen res popolnoma izpraznjen ali pa je naša socialna politika takšna, da se nikomur nič več ne izplača oziroma da bi vsi radi hodili na filozofsko fakulteto.

Stroški niso pomembni. Naj še enkrat ponovim, da gostje iz Evrope k nam ne hodijo zaradi Prekmurja ali Slovenije, ampak zaradi kakovostne zdravilne termalne vode in najrazličnejše ponudbe. V Sloveniji imamo veliko dobre ponudbe, toda promocija na državni ravni se običajno osredotoča le na Portorož, Piran, Bled in Postojnsko jamo. Konča se pri Termah Olimia, na severovzhodni del Slovenije pa pozabljajo. Kot da nas ni, čeprav s turistično takso ravno tako polnimo blagajno za turistično promocijo države.

Pred leti je bila moja zamisel, da smo takso povišali in da je ta del namenjen promociji države. Pred tem so vso takso dobile občine in velika večina jih je ta denar uporabila neracionalno. Občine mislijo, da so takso ustvarile one. Ne, niso je. Ustvarili smo jo turistični ponudniki, ki vlagamo v marketing. Gostje prihajajo zaradi nas, ne zaradi občin. Občine so le uporabnice pobrane turistične takse, ki naj bi jo vračale v turizem. A je vprašanje, kako to počno. Zaradi tega sem predlagal, da del takse vzamemo občinam in jo namenimo Slovenski turistični organizaciji za skupno promocijo vse Slovenije.

To pomeni, da odlično delamo na tujih trgih, saj je slovenski žal premajhen. Toda zaradi slabih letalskih povezav se moramo osredotočiti na goste, ki so oddaljeni največ petsto kilometrov in ki torej k nam pripotujejo z avtomobilom. Hrvaška in druge sredozemske države so močno dvignile delež letalskih gostov, ki je ogromen potencial tudi za slovenski turizem, prek mariborskega letališča zlasti za severovzhodni del države.

Skoraj. Zamislite si, Madžari so v bližnjem Hevizu sredi ničesar naredili letališče, ki je bilo prej vojaško. Tudi mi smo pred epidemijo covida to madžarsko letališče prek čarterjev iz Berlina in Moskve uporabljali za prihod tujih gostov k nam. V Mariboru imamo vrhunsko letališče, a se v zvezi z njim ne moremo dogovoriti nič. Pred štirimi ali petimi leti sem organiziral povezavo vseh term severovzhodne Slovenije (Term Olimia, Banovcev, Radencev, Lendave, Term 3000 in Term Maribor) z mariborskim letališčem. Želeli smo vzpostaviti čartersko povezavo z Düsseldorfom, torej z Vestfalijo. V bližini je tudi Nizozemska. To je okoli sedemnajst milijonov ljudi, ki imajo denar. Ti gostje bi v termah ostajali po teden dni. Vsi smo za ta namen naredili posebne tedenske produkte. Imeli smo tudi dogovorjenega bolgarskega prevoznika, ki pa ni dobil licence. Takrat smo šli še korak dlje. Z letalom bi Düsseldorf prek Maribora povezali še s Prištino, da bi letalske sedeže polnili tudi z drugimi potniki, ne le s termalnimi gosti. Toda vse je splavalo po vodi, ker se ukvarjamo sami s seboj ali pa še to ne.

Pred leti je zdravnica Metoda Dodič Fikfak prišla v Terme 3000 in rekla, da črne vode ne smejo uporabljati, ker vsebuje rakotvorni benzen. Potem smo morali vsi črno vodo, na kateri so zrasle terme, zapreti. Madžarsko jezero Heviz leži na črni vodi, pa se vsi kopajo v njem. Pri nas ni nikogar, ki bi razmišljal strateško. Gremo se zeleni, trajnostni, petzvezdični in ne vem kakšen še turizem. Pa mi znate povedati, kaj je petzvezdični turizem, da bom to vedel tudi jaz?

Nismo znani po arabskih gostih, temveč gostimo vrhunske nogometne klube iz bogatega zaliva – iz Združenih arabskih emiratov, Katarja, Savdske Arabije … Pred več kot desetimi leti, ko se Slovenija kot destinacija še ni predstavljala na arabskih trgih, sva bila s sinom Tilnom, ki je pri nas vodja prodaje, na turističnem sejmu v Dubaju. Tam sva morala najti organizatorja potovanj, ki bi ga zanimalo sodelovanje z Evropo in Slovenijo, za katero niso še nikoli slišali. Ko sva našla turistično agencijo, ki je pokazala zanimanje za sodelovanje, so prišli naslednje leto pogledat našo destinacijo in leto zatem so našo ponudbo uvrstili v svoj katalog. Na podlagi tega smo leta 2016 v Prekmurje pripeljali prvo zalivsko nogometno ekipo iz Katarja. To ne gre čez noč, je postopek, ključen pa je kakovosten produkt.

Iz zalivskih držav prihajajo predvsem nogometne ekipe. Njihove priprave organizirajo posebne agencije in menedžerji Fife. Eden od njih je tudi sin Tilen. Na podlagi tega za nogometne klube organiziramo vse – nakup letalskih vozovnic, prevoze, prijateljske tekme. Z veseljem lahko povem, da smo pri nas dvakrat gostili špansko nogometno reprezentanco do 21 let. Pri nas so bili skoraj vsi igralci in glavni trener ekipe, ki je letos postala evropski prvak.

Ta tema je danes brezpredmetna, sem pa bil takrat šokiran nad poslančevo izjavo, namesto da bi gledal na ljudi in na posel.

To nam ni napolnilo hotela. Za politiko nam ni mar. Smo gospodarski subjekt, ki nagovarja leve in desne. Imamo tudi znanje in jajca, da povemo, kaj je v tej družbi prav in kaj ne.

Ne. Koncesije sem ves čas jasno in glasno zagovarjal, saj je to pravni akt, ki definira uporabo geotermije. To mora biti, je pa vprašanje, po kakšni ceni se zaračunava koncesija. Ni prav, da pri tem upoštevamo formulo, ki si jo je nekdo izmislil in po kateri plačujemo desetkrat višjo koncesijo kot primerljive madžarske terme. Toda to ni glavni problem. Ključni problem termalnega turizma je, da je večina uporabnikov v Pomurju ob vodotokih, ki imajo manjši pretok od enega litra na sekundo. Poleti so tudi prazni. In kaj se dogaja? Termalno vodo toplotno izkoristimo. Po okoljevarstvenih predpisih imamo dovoljenje za njen izpust v vodotok, bazensko vodo, v kateri je klor, pa odvajamo v čistilno napravo. Toplotno izkoriščene vode, ki je prišla v stik s kopalci, ne moremo vračati prek reinekcijske vrtine v izvirni vodonosnik, ker bi si s tem odrezali vejo, na kateri sedimo. Evropska uredba pravi, da lahko izpuščamo 30-stopinjsko vodo. Pri nas izpuščamo vodo s povprečno temperaturo od devet do petnajst stopinj, potem ko jo izkoristimo 93-odstotno, kar je že skoraj perpetuum mobile. Toda kljub temu ne moremo doseči predpisanega faktorja letnega emisijskega deleža oddaje toplote zaradi neživljenjske uredbe. Deset let smo se borili za njeno spremembo. Prejšnja vlada je ta problem zaznala in je uredbo spremenila, sedanja pa jo je decembra 2022 vrnila v prvotno stanje. Tako se lahko zgodi, da bodo termam prepovedali izkoriščati geotermalno energijo. To bi posledično pomenilo zaprtje term v Pomurju in s tem izgubo približno petsto delovnih mest.

»Smo edino zdravilišče v Sloveniji, ki nima koncesije za zdraviliško zdravljenje. V začetku smo jo sicer želeli, a so nas zavrnili. Kasneje smo se odločili, da zanjo ne bomo več zaprosili. Nočemo je, saj bi se to teplo z našo strategijo.« Fotografija: Luka Cjuha

Seveda. Slovenski turizem ustvari slabih enajst odstotkov bruto družbenega proizvoda, od tega 29 odstotkov, torej skoraj tretjino, termalni. Mislim, da termalni turizem pri nas dela kar dobro. Imamo celoletno ponudbo in pokrivamo različne ciljne skupine.

Na to idejo o izdaji turističnih bonov sem zelo ponosen. Takrat sem poudaril, da nas bodo po pandemiji, zaradi katere so bili turistični objekti nekaj časa zaprti, rešili le naložbe in povečano povpraševanje, tudi prek turističnih bonov, ki niso bili socialni boni. Tudi zaradi njih je bila Slovenija po ekonomskih kazalnikih med državami, ki jih je zdravstvena kriza najmanj prizadela.

Tega podatka nimamo, saj natančne statistike po tem segmentu ne vodimo. Kot rečeno, imamo sedemdeset odstotkov tujih gostov, saj se s ponudbo usmerjamo na širši evropski trg. Je pa bon prispeval k temu, da so turizem izkusili tudi mnogi, ki niso nikoli prej potovali. Z ženo sva šla v trizvezdični hotel v Brda, kjer naju je nočitev z zajtrkom stala 130 evrov, v našem hotelu pa 70. Kaj hočem povedati? Da smo takrat zaradi bonov tudi ponudniki turističnih storitev s cenami malce izgubili kompas.

Toda generalno gledano je bil bon prava stvar, zato bi ga ponovil, vendar v kakšni drugi obliki, morda po avstrijskem modelu. Tam država vsem zaposlenim vsakih pet let plača bivanje v termah. To termam prinaša posel, državi pa prek sinergijskih učinkov polni blagajno. Ključno pa je, da bi država s tem preventivno vplivala na zdravje vseh delavcev, ki bi lahko dobro delali. Hkrati bi bili zaposleni zadovoljni, ker jim je država nekaj dala, država pa bi pobrala turistično takso in DDV. Poskusite to vpeljati pri nas. Na križ vas bodo pribili.

Ni treba torej odkrivati tople vode, saj jo je Evropa že odkrila. Toda ta je za pametne ljudi, z jasno vizijo in strategijo, ki je pri nas žal ni.

V začetku leta sva bila z ženo najprej v Afganistanu in Pakistanu, nato še na Maldivih. V Pakistanu sva imela v krajih ob meji z Afganistanom štiriindvajseturno vojaško varovanje, kar ni bil hec. Tam je ženska, se opravičujem, vredna manj kot pes. Sploh je ne vidiš. Zunaj so samo moški. Slišal sem, da namerava Evropa tam reševati migracije. Pozabimo na to, saj niso sposobni sprejeti naših vrednot. Naslednje najino potovanje je bilo v Ugando in Ruando, od tam pa na Madagaskar, kjer je bila ponudba resnično petzvezdična in eksotična. Teden dni sva potovala tudi po Makedoniji. Tam sem bil med drugim zato, ker me je pred slabimi desetimi leti makedonska vlada povabila, da bi za mesto Kočani naredili študijo za izkoriščanje geotermalne energije, saj imajo velik geotermalni potencial, toda ogrevajo se na premog, kopat pa se hodijo v Bolgarijo. Projekt smo naredili, vendar je z menjavo vlade padel v vodo. Zdaj sem šel pogledat, ali se je vendarle kaj premaknilo, in ugotovil, da je še vse po starem.

Nedavno sva bila z ženo tudi na Norveškem. Potovati je treba, da znamo ceniti, v kako zelenem, bogatem in mirnem okolju živimo v Sloveniji.

Naključno. Leta 1999 so občina Moravske Toplice, gradbeno podjetje Pomgrad in Zavarovalnica Triglav ustanovili skupno podjetje, da bi zgradili nadstandardni dom za starejše. Občina, ki je zagotovila zemljišče, je imela v njem dvoodstotni lastniški delež, preostala partnerja pa vsak po 49 odstotkov. Ker v letu 2002 niso dobili koncesije za zdravje, so objekt prekvalificirali v hotel. Toda v resnici je bila to »drvarnica«. Zavarovalnica Triglav ga je kot hipotekarna upnica začela prodajati. To smo zaznali in ga kupili z jasno vizijo in strategijo, kaj hočemo, čeprav takrat o turizmu nismo imeli pojma.

Joj, dajte mi ga! Ne, to ne drži. Smo družinsko podjetje in kupili smo jo izključno z lastnim denarjem in s pomočjo hipotekarnih kreditov. Lasten denar vlagamo tudi v razvoj. Dvakrat smo dobili tudi nepovratna evropska sredstva; prvič približno pol milijona in zdaj še milijon. In za vsak evro, ki ga dobiš zastonj, moraš reči hvala.