Tako nekako v labirintu spomina se sprehajam med obrazi srečevanj v prenovljenem ljubljanskem stanovanju, kamor sem se lani preselil z družino in kjer nekdanji duhovi še zmeraj plešejo v starih omarah, pod posteljami ali knjižnimi prehodi.
* * *
»Vinjenim in neprimerno oblečenim gostom vstop ni dovoljen,« je pisalo na vratih družinskega stanovanja v hiši v Vošnjakovi ulici, zgrajeni leta 1957, a ne še tistega leta, ko se je vselila družina Radka Poliča, spomeničarja in pisatelja partizanskih spominov, ki je po politični direktivi zaključil kariero v Beogradu in se nastanil v Ljubljani z ženo Miljevo in tremi sinovi.
Da se ne spuščam v obujanje družinske sage, ki je marsikomu znana in detajlno opisana v biografiji Rac ter v mnogih Vaskovih knjigah, se vračam k omenjenemu napisu, ko sem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v stanovanju živel z očetom Cverom in mamo Natašo ter so skozi domača vrata prihajali in odhajali raznorazni liki, duhovi in kulturne osebnosti tedanje Jugoslavije in je bilo življenje prepolno »lepe« prihodnosti. Tablico z napisom je na vrata privil oče, ko je stanovanje postalo že prehodna postaja in se je zdela dobra zezancija za opozorilo raznim gostom, saj je bil Cvero – sicer fizikalni kemik – nekaj let tudi predsednik društva manekenov, kjer je dolga leta kot manekenka uspešno delovala moja mama. V stanovanju se na žurih ni sezuvalo. Pilo se je in kadilo. Skratka, današnja »sterilnost« je kot revanš tedanjemu razvratu in bohemski svobodi, ko je bil upor v modi.
Spomin je poseben fenomen, hkrati nam omogoča kontinuiteto »jaza« in sentiment nostalgije, a je tudi varljiv in »rašomonski«, zato se pač zanašam na svoje mentalne slike, še prisotne v mojem duhu, ko obujam pretekle dni.
Začenjam s karizmatičnim Radom Štoko, ki je v stanovanje vstopal s pipo v ustih, da je sladkobni dim še dolgo ostajal v koprenah pod stropom, ko je običajno sedel za težko hrastovo pisalno mizo, kjer je počival Iskrin telefon kot kakšna tiha zver v pričakovanju neznanega klica. Tudi Rado je rad naslonil slušalko med ramo in uho ter vrtel številčnico »nujnih« klicev na poti po mestu. Bil je jadralec, v Piranu je bila privezana njegova Lepša in navdušil je bližnje prijatelje za jadralsko evforijo ter pot okoli sveta, a to je druga zgodba.
Predvsem je bil izjemen filmski organizator in Nasvidenje v naslednji vojni je bilo tudi njegovo slovo: kot ljubitelj hitre vožnje je dostavljal kopijo filma na razdalji Ljubljana–Beograd, sekal ovinek in treščil v nasprotno vozilo.
Kam je klical septembra 1979 ob enajstih zvečer s prižgano pipo tobaka samson iz višnjevo rdečega lesa? Barcelono, Beograd, skrivno ljubezen, otroke v vrhove Štepanjca, companera?
Življenje je film in če ga že omenjam, na Vošnjakovi nekoč skoraj ni bilo dneva ali večera, ne da bi se oglasil zvesti prijatelj, radoživi legendarni cineast Karpo Godina, in srkal makedonsko mastiko z ledom. In če že ni bilo kakšnega filma na programu in se je noč razživela, se je poslušala Arsenova in Radetova Ines ali pač »čelavi Luis« s svojo Ne kuni me, ne ruži me, majko, da so žile vrelo utripale in je led pokal v kozarcih. Omenjeni Rado je zvabil tudi Karpa na jadralsko ekspedicijo okoli sveta, ampak (spet se izmikam) mislim, da bi to zgodbo moral povedati Karpo, kot še marsikatero.
Ko se je konec sedemdesetih vrnil iz New Yorka, mi je prinesel digitronsko uro z radiem in v razredu sem bil glavna atrakcija. Za darilo sem dobil tudi števec hitrosti za kolo in to so danes smešne reči, ki pa so se v socializmu bleščale kot zahodne zvezde.
* * *
Leta mladosti nas zaznamujejo. Kulturni kontekst, jezik, prijatelji, mesto, prve ljubezni, kako se je potovalo … Z dvanajstimi me je padre posedel na spalnik za Beograd in pričakal me je Zoran Simjanović - Simke, veliki kompozitor jugoslovanskega filma, ki je s svojo ženo, manekenko Liljano, večkrat gostoval pri nas doma. Tudi njega ni več. Jedna tema, jedan film pa so glasbene teme, ki so kultne za kulturno obdobje neke dobe.
Torej vlak, brez mobilnih telefonov, osnovnošolski mulec na poti skozi vso državo do glavnega mesta in potem nabijanje na sintetizatorje v Simkovem studiu in sprehodi s Hajdano po belem Beogradu, kjer je ona leta 1984 že poslušala The Smiths, ki so mi šele v gimnaziji zastrupili žile. Hajdana je bila hčerka Branimirja Baletića, ki je leta 1983 posnel znameniti film Balkan express z blestečim Racem v liku nemškega polkovnika.
Film. In če še ostajam v tem svetu, spomnim se znamenitega slogana na bedžih, ko je Karpo delal priprave za Umetni raj: »Why grow up when you can make movies?« Tako je v flet prineslo neki dan tudi Emirja Kusturico, ki še nikoli ni stal na smučkah in na januarsko zimsko popoldne smo se zapeljali do Zaplane, kjer sem Kusto učil prvih zavojev, dokler ni s helikopterjem poletel v nedosegljivo nebo.
Ja, nora osemdeseta minulega stoletja: Jugoslavija brez Tita, dežela svetovnih prvakov, pica v Kora baru za rdečega stotaka (100 dinarjev), Rollingi na kasetah, ki mi jih je presnel Brana Srdić, in stanovanje na prepihu.
Bile so ženske, seveda so bile ženske, ampak govorim o letih otroštva in nekatere reči so mi ostale skrite, kasnejše obdobje pa bi pustil ob strani, kajti kot pravi pesem, »meni je ipak najdraži početak (kljub temu mi je najljubši začetek)«.
Z Žaretom Lužnikom sva igrala backgamon (tavli po grško) in zaradi Mičevih provokacij me je totalni poraz spravil do joka. Njegov Zid je eden bolj pretresljivih kratkih filmov svetovne kinematografije. Včasih je obstajala lepa navada, da se je kakšen kratek film zavrtel kot predfilm v kinodvoranah in ja, dvorana Kinodvora se imenuje po Žaretu.
Polona Sepe je igrala saks in se družila z Zappo, ampak ne, Frank ni nikoli prestopil vrata stanovanja, kjer je Cvero kuhal svoje črne rižote, sicer bi gotovo scumpral kakšen komad a la Hot flats.
In kaj sem delal jaz v dnevni sobi tista leta, star deset oziroma nekaj več let? Gledal TV-reklame med košarkarsko tekmo, videospote v Videomixu, mogoče risanko Gustav ali pa sem že spal in se mi je zgolj sanjalo?
Se mi je sanjalo, da bom desetletja kasneje obujal sence nekega spomina, da zasvetijo v jasni luči, kot jasa na robu gozda, kjer sta se sredi vojne srečala ded in babica, da se ljubita svobodi naproti!
Se mi je sanjalo?
Mogoče, ker prav zdaj v tej resničnosti sta kraljevska pot in sanjska snov za jutrišnji dan, za uporne sanje o miroljubnem svetu.
