Za reševanje medvrstniškega nasilja ni enoznačne formule, ki bi delovala v vseh šolah enako. Vsaka šola ima svoje posebnosti in svoj kontekst. V primerih nasilja sta ključni volja in sposobnost pedagoškega kadra, da tovrstne težave ureja z vsemi možnostmi in sredstvi, ki jih imajo učitelji na voljo. Le tako lahko tudi v praksi uresničujejo ničelno toleranco do nasilja, ki jo izobraževalni sistem zagovarja tudi sicer.
Danes nasilje pridobiva nove problematične razsežnosti, saj se je s prihodom družbenih omrežij preselilo na splet, kjer ga je težje zaznavati. V tem pogledu je problematična zlasti aplikacija snapchat, ki je med šolarji zelo priljubljena. Snapchat omogoča prikrito izživljanje nad drugimi, saj deluje po sistemu hitrega prikazovanja in brisanja vsebin, pri tem pa uporabnika obvesti vsakič, ko si nekdo shrani njegovo objavo. Vse to otroci in mladostniki s pridom uporabljajo.
Nasilje med vrstniki, tako fizično kot verbalno, je zelo huda stvar, ki lahko pri otroku pusti velike posledice. Stiska nastane zlasti takrat, ko žrtev nasilja kljub nenehnemu opozarjanju ni slišana, nasilneži pa jih odnesejo brez posledic. Na nas so se obrnili starši, ki svoje otroke šolajo na osnovni šoli Karla Destovnika - Kajuha v Šoštanju, saj pravijo, da se jim več let dogaja prav to.
Primer šoštanjske osnovne šole
Na začetku maja se je v savinjski občini Šoštanj zgodila tragedija, zaradi katere je na facebooku nastala skupina Stop nasilju na OŠ Šoštanj in peticija, ki ravnateljico Majdo Zaveršnik Puc poziva k odstopu. Vest, da si je učenka vzela življenje zaradi domnevnega medvrstniškega nasilja, ki naj bi ga na tej šoli doživljala, je občane močno pretresla. Številne med njimi je spodbudila, da so svoje izkušnje s to šolo delili na družbenih omrežjih.
Vodstvu šole očitajo neučinkovitost, nestrokovnost in nesposobnost pri zaščiti otrok pred nasilneži, odkar je pred več kot 18 leti ravnateljevanje prevzela Majda Zaveršnik Puc. Občani, ki niso zadovoljni z ravnateljičinim delom, zahtevajo njen odstop, prevetritev šolskega kadra in dosledno reševanje nasilja v šoli. Številni starši namreč pripovedujejo, da osnovna šola v Šoštanju težave z medvrstniškim nasiljem pometa pod preprogo in da so razmere čedalje slabše.
Ravnateljica Majda Zaveršnik Puc temu nasprotuje: »Na družbenih omrežjih in v drugih virih krožijo neresnične informacije o domnevnem neukrepanju naše šole v primerih medvrstniškega nasilja. Naše vodilo je, da vse morebitne konflikte med učenci dosledno in sproti rešujemo konstruktivno in z vzgojnim pristopom ter jih obravnavamo z vso potrebno resnostjo in skrbnostjo.« Z njo se ne strinjajo sogovorniki, ki so z nami delili svoje zgodbe. Večini smo zagotovili anonimnost, ker se z imenom in priimkom ne upajo izpostaviti, saj se bojijo povračilnih ukrepov šole. Imena so znana uredništvu.
Davljenje v vrsti za kosilo
Mati učenke, ki je v lanskem letu na šoštanjski šoli obiskovala prvi razred, je povedala, da je hčerko fizično napadel četrtošolec, medtem ko je čakala v vrsti za kosilo. »Fant je stal pred njo, ona pa je bila s hrbtom obrnjena proti njemu, ker se je pogovarjala s sošolko za njo. Ko se je obrnila, ga je nehote butnila. Fant se je brez besed obrnil k njej, jo prijel za vrat in pritisnil ob steno. Najprej jo je z obema rokama davil, ko pa ji je uspelo priti k sebi, mu je rekla: 'Nehaj, nesramen si'. Fant si je z vratu snel vrvico s čipom za kosilo in jo z njo začel daviti. Mimo je prišla starejša učenka in ga neuspešno poskušala spraviti stran od nje. On se je na hčer zadrl, da jo bo ubil, če bo komu povedala. Da jo bo res ubil. Nobena učiteljica ni nič videla. Na koncu jo je porinil ob steno, da je udarila z glavo, in se vrnil v vrsto za kosilo. Hči ni nikomur povedala o tem, ker ji v šoli večkrat rečejo, naj ne tožari. Prvošolka je o dogodku povedala mami, ko jo je prišla iskat v šolo.
»Takoj sem stopila do učiteljice v popoldanskem varstvu in rekla je, da o tem ne ve nič. Nato sem šla do svetovalne delavke Jelke Peterlin. Dejala je, da ima toliko obveznosti in da nima časa zame. Povedala sem ji, da so mojega otroka davili, vendar je rekla, naj pridem naslednji dan in da bomo že uredili.«
Sogovornica je dogodek prijavila policiji, kjer so hčerki med drugim poslikali vrat, zadaj ožgan od vrvice, in jo za vsak primer napotili na urgenco. »Naslednje jutro sem šla k razredničarki in ji povedala, kaj se je zgodilo. Pojma ni imela, nihče je ni z ničimer seznanil.« Zaskrbljena mama jo je takrat prosila, naj hčeri na hodniku zagotovijo spremstvo, dokler fanta ne najdejo, in dodala, da v nasprotnem pač ne bo hodila v šolo.
»Ne morem je pustiti same v šoli, če se dogajajo takšne stvari. Razredničarka je rekla, da razume in da ji bodo zagotovili spremstvo. Ko sem naslednji dan svetovalni delavki opisala, kaj se je zgodilo, mi je ta rekla: 'Vaša punca ima pa res bujno domišljijo'. Začela mi je govoriti, kako si moj otrok izmišljuje, da nisem normalna, ker sem šla na policijo, da pretiravam, da starši na splošno pretiravamo. Nato sem jo prosila, naj stopi z mano. Zunaj na hodniku je sedela moja hči. Ko je vstala, sem svetovalni delavki pokazala njen vrat in ji rekla: 'Mater, imam pametnega otroka. Še urezala se je, da je prepričljiva.' Obrnila sem se in šla.«
Udarec nazaj
Oče enega od dečkov na OŠ Šoštanj je povedal, da se je sošolec dalj časa fizično spravljal na njegovega sina, takrat še prvošolca: »Tri četrt šolskega leta smo doma poslušali, kako ga je nekdo v razredu znova in znova udaril. Rekel je, da je razredničarki povedal, a da ta ni naredila nič. Sprva tega nismo vzeli tako resno, ker je sin malo bolj živ in nagajiv, mislili smo, da je že kaj izzival.« Zadevo so sprva poskušali rešiti na lep način. Razredničarka je obljubila, da bodo uredili, vendar se je nasilje kljub temu nadaljevalo, pojasnjuje sogovornik.
»Znanka, ki je šla mimo šole, mi je povedala, da je videla, kako ta sošolec buta mojega sina ob tla, z glavo v cev pri šolskem dvorišču, zaradi česar je dobil modrico. Takrat sem imel dovolj. Razredničarki sem pojasnil, da tako, kot ne dovolim, da moj otrok koga nadleguje, ne pustim, da kdo nadleguje njega. Zatrdila mi je, da ni tako resno, da se samo malo ravsajo.« Ko so na pogovor v šolo poklicali dečkove starše, je bil sogovornik pomirjen, misleč, da se bo zadeva končno uredila, vendar ni minil teden, ko je isti deček sina spet udaril.
Oče, ki je poskušal razredničarki sam predlagati, naj dečka v razredu loči, kjer se to da, kar se po njegovih besedah ni zgodilo, ni videl druge rešitve, kot da se začne sin braniti sam in naslednjič sošolca udari nazaj. »Rekel sem mu, naj učiteljici pove, da sem mu jaz to dovolil.« Ko se je zgodilo prav to, so očeta poklicali v šolo. »Učiteljica si je vse zapisala, da je torej 'oče dovolil, da lahko sin fanta udari nazaj'. Imel sem dovolj in ji rekel: 'Tri četrt leta sem doma poslušal sina, kako ga nekdo nenehno tepe, vi pa niste naredili nič. Od zdaj naprej bo moj fant udaril nazaj, če ga bo kdo udaril. Če vi ne znate tega preprečiti, ne more drugače, kot da se brani sam.« Sogovornik še doda: »Po tem pogovoru je razredničarka v šoli sinu rekla: 'Kaj imaš ti doma razlagati, kaj se v šoli dogaja?' Poudarjam, da je to razredničarka.«
Čez nekaj dni se je zgodil nov incident, ki je očeta posebno prizadel. Ko je sin izgubil čip za šolsko kosilo, je šel k razredničarki po novega. »Ko je stopil do nje, je obesek s čipom, namesto da bi mu ga dala v roke, vrgla na tla, da ga je moral pobrati s tal. To je zelo poniževalno in to me je zelo prizadelo. Če ne znajo prvih razredov spraviti v red, kako bodo višje?«
Rešitve na internetu
Z nami je svojo zgodbo delila tudi gospa s hčerkama, ki imata obe izkušnjo medvrstniškega nasilja na OŠ Šoštanj. »Naša zgodba se je začela pred šestnajstimi leti, ko je starejša hči šla v prvi razred. Svetovalni delavki gospe Peterlin sem povedala, da ne želim, da sta dekleti, s katerima je imela težave že v vrtcu, zraven nje v razredu. Ker sta onidve želeli biti z njo v razredu, so jih dali skupaj.« Starejša hči je bila nenehno žrtev verbalnega in fizičnega nasilja, pojasni gospa. Prvi incident se je zgodil, ko jo je ena izmed deklet porinila ob rob mize in ji izbila zob. »Razredničarka mi je rekla: 'Glejte, mamica, tako ali tako bi padel ven'. Spomnim se tudi, da je hči enkrat sedela na tleh pa je priletelo drugo dekle in jo z vso močjo brcnilo v križ. 'Samo otroci so, z leti bo minilo', so mi pravili v šoli. Vse to je mojo hčer zelo zaznamovalo.«
Njena mlajša hči še vedno obiskuje šoštanjsko šolo. Tam vsak dan doživlja hudo verbalno nasilje, ki se kljub prošnjam in opozorilom še vedno nadaljuje, pripoveduje gospa. »Pri svetovalni delavki gospe Peterlin nismo nikoli nič rešili. Ko sem ji rekla, da tega ne bom več dovolila in da je treba v zvezi s tem nekaj narediti, mi je odvrnila: 'Veš, kaj, otroka boš morala malo čustveno ojačati'. Debelo sem jo pogledala: 'Naj jo začnem tepsti?' Odvrnila mi je: 'Bog obvaruj, otrok se ne sme tepsti'. Vprašala sem jo: 'Kako naj jo čustveno utrdim drugače, kot da jo privežem na radiator in jo tepem s kolom? Ne razumem'. Na to mi je odgovorila: 'Pri tem ti pa ne znam pomagati, boš morala malo po internetu pobrskati.'« Predlani je po letih opozarjanja gospa zahtevala pogovor s starši otrok, ki so se v razredu spravljali na njeno hčer, pri čemer poudari: »Razredničarka in svetovalna delavka sta mi potrdili, da takšne prakse nimajo, da bi torej v šolo klicali starše nasilnežev. Rekli so mi, da nič ne morejo.«
Nasilje kot status quo
Inštruktorica, ki želi ostati anonimna, je otroke iz šoštanjske občine in sosednjih regij poučevala deset let. Inštruirati je prenehala pred dvema letoma. V času, ko je bila z osnovnošolci različnih generacij nenehno v stiku, je po izkušnjah z njimi opazila, da je nasilja v primerjavi z drugimi okoliškimi šolami na OŠ Šoštanj občutno več. V vseh teh letih se ne spomni niti enega uspešno rešenega primera medvrstniškega nasilja na tej šoli.
»Nič konkretnega ne naredijo in za to tudi ni nobenega interesa. Nasilje je na tej šoli status quo. Najhuje je, da otroci vedo, kako neučinkovito je vse skupaj, ker to vidijo na primerih drugih, ki so se komu na šoli zaupali, pa so jih zato še bolj maltretirali. Poznam primer še enega očeta, ki je šel najmanj štirikrat na šolo opozorit, da je njegov sin žrtev fizičnega nasilja, a je bilo, kot bi govoril steni. In ker niso ukrepali, je sina naučil, kako naj se brani sam. Ko je ta naslednjič udarec vrnil, so očeta poklicali v šolo, da se njegov sin pretepa. Kot da so izgubili spomin in na šoli pozabili, da je ta fant že prej nenehno opozarjal, kaj se mu dogaja. Otroku lahko ubiješ dušo, če mu daš vedeti, da je še takrat, ko se brani, enako kriv kot nasilnež.«
Na spletu je zakrožila tudi peticija za odstop ravnateljice, ki jo je anonimno zagnal oče enega izmed otrok na šoštanjski šoli. Da se ne bo izpostavljal z imenom, se je odločil zaradi dobrobiti svojega otroka, ob tem pa dodaja, da je delo določenih učiteljev in strokovnih delavcev na šoli preveč subjektivno. »Od veliko različnih staršev sem slišal o načinu dela dosedanje ravnateljice. Zmotilo me je predvsem to, da problemov najraje ne rešuje in se o njih ne pogovarja ter jih pomete pod preprogo. Ob debati ne dopušča drugega mnenja in na koncu vedno obvelja njena trditev oziroma njena želja. Nujno je, da starši, ki so že imeli slabe izkušnje, spregovorijo in stopijo skupaj proti 'diktatorskemu' delu ravnateljice. Zanimivo je predvsem to, da isti način dela traja že več generacij in da se do danes ni nič spremenilo,« je pojasnil.
Iz podobnih razlogov je občanka Franja Dobnik na facebooku ustvarila skupino Stop nasilju na OŠ Šoštanj, predvsem v želji, da bi se med seboj povezali tisti, ki si želijo, da se razmere na šoli spremenijo in izboljšajo. Povedala nam je: »Glavni razlog so bili komentarji na družbenih omrežjih, v katerih se je ogromno ljudi oglašalo z nezadovoljstvom in željo po spremembi vodstva ter opozarjalo na to, da se stvari stalno pometajo pod preprogo in da se na šoli marsikaj dogaja. Od neukrepanja do šikaniranja otrok in še marsikaj. Ker sem imela sama zelo slabe izkušnje prav s tem, me je spodbudilo k odprtju skupine. Upala sem namreč, da lahko kaj premaknemo, če se nas zbere dovolj.«
Ravnateljica in župan na istem bregu
Ravnateljica Majda Zaveršnik Puc vse očitke staršev zavrača. »Iz našega vzgojnega načrta jasno izhaja, da na šoli zagovarjamo načelo ničelne tolerance do vseh oblik nasilja. Ob sumu na medvrstniško nasilje šola takoj ukrepa v skladu s postopki in ukrepi, določenimi v pravilih šolskega in hišnega reda. Na naši šoli so vrata učiteljev, razrednikov, svetovalne službe in vodstva vedno odprta za vse učence in starše, posebno za tiste, ki se srečujejo s težavami in stiskami. Aktivno ozaveščamo in spodbujamo otroke, da o stiskah in težavah spregovorijo, saj le tako lahko šola ustrezno in pravočasno ukrepa,« so njene besede, pri čemer dodaja: »Na naši šoli bomo tudi v prihodnje zagovarjali ničelno toleranco do nasilja, nadaljevali izvajanje preventivnih in proaktivnih vzgojnih dejavnosti, sodelovali s starši in se nemudoma odzvali že ob najmanjšem indicu na medvrstniško nasilje.« Odgovorila je, da ob kakršnih koli zapletih, o katerih slišijo od učencev, pogovor opravi učitelj, razrednik ali svetovalna služba, pri čemer obvestijo starše in po potrebi vključijo zunanje institucije. S svojega položaja ne namerava odstopiti, kot pravi: »Skladno z ZOFVI (zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja) ni bila podana nobena zahteva za moj odstop. Menim, da delo ravnateljice opravljam z najvišjimi strokovnimi in poslovodnimi kompetencami.«
Ob strani ji stoji šoštanjski župan Boris Goličnik, ki pojasnjuje, da uradnih pritožb o dogajanju na šoli na občini niso prejeli. »Ravno se je začelo novo šolsko leto. S takšnim pogrevanjem preteklih zamer ne bomo veliko dosegli. Osredotočiti se moramo predvsem na prihodnost. Pedagoški kader na šoli dobro dela. Naši učenci so dobro pripravljeni na nadaljnje izobraževanje, zato nikakor ne smemo govoriti o slabem pedagoškem kadru. Metati slabo luč na številne zaposlene, ki se trudijo in dobro delajo za naše otroke, ni na mestu.« Prepričan je, da šola dela dobro. V njenih praksah sam ne vidi težav, kot pravi: »Dejstvo je, da se je medvrstniško nasilje pojavljalo v preteklosti in se pojavlja tudi danes, najverjetneje se bo tudi v prihodnje. Menimo pa, da Šoštanj pri tem ni izjema. Po nam znanih podatkih se šola odziva na vse pritožbe, prav tako vsa takšna dejanja prijavlja policiji. Tudi sam sem se pogovarjal z nekaterimi nezadovoljnimi starši in smo hitro ugotovili, da ni vse črno-belo, kot skušajo nekateri prikazati na družbenih omrežjih. Veliko je tudi na starših, ki se morajo pogovoriti s svojimi otroki. Ne moremo in ne smemo vse odgovornosti prelagati na šolo.«
Vrzel, ki se pojavlja, je delo v praksi
Kako lahko v šolah sploh ustrezno ukrepajo v primerih nasilja med vrstniki, smo se pogovarjali s predavateljico z ljubljanske pedagoške fakultete dr. Sanjo Berčnik, docentko s področja pedagogike. Ta je najprej poudarila, da so zaposleni na šoli, kot je zapisano v pravilih šolskega reda, dolžni zagotavljati varnost vseh šolarjev: »Starši so prepričani, da je otrok v šoli na varnem, pomembno pa je, da v šoli natančno razdelajo, kako bodo to varnost zagotavljali.« Na fakulteti se s študenti večkrat pogovarja o tem, kako bi oni kot učitelji ravnali v primeru fizičnega nasilja: »Študenti pogosto izpostavijo, da je težava, ker se učitelji učencev ne smejo dotikati. Učitelj mora gotovo najprej pristopiti z besedami. Če učenca ne prenehata, je še vedno dolžan poskrbeti za varnost. To pomeni, da ju mora in ju je dolžan spraviti narazen. Seveda ne tako, da ju poškoduje, ampak da ju loči – to pa je področje, ki ga je treba natančno opredeliti.«
Osnovna podlaga za reševanje nasilja v šolah je vzgojni načrt, ki je uzakonjen od leta 2009. Zakonodaja ga vsebinsko sicer zelo široko opredeljuje, od preventivne in proaktivne dejavnosti do vzgojnih ukrepov, a ker se nasilje pojavlja v različnih oblikah, je ključno, da šole same zase ugotovijo, s čim imajo težave. Prednost vzgojnega načrta je namreč prav v tem, da ga lahko vsaka šola prilagodi svojim potrebam. »Pomemben je kontekst, premisliti je treba o specifičnem dogajanju na posamezni šoli, preučiti razmere in razloge za nasilje ter na podlagi tega načrtovati prednostna področja za naslednje šolsko leto. Šole morajo ugotoviti, kaj deluje v njihovem okolju,« razloži dr. Sanja Berčnik.
Pri pripravi vzgojnega načrta sodelujejo strokovni delavci šole ter učenci in starši. Vzgojni načrt sprejme svet šole na predlog ravnatelja po postopku, kot je določen za letni delovni načrt. O uresničevanju vzgojnega načrta ravnatelj najmanj enkrat na leto poroča svetu staršev in svetu šole. Z vzgojnim načrtom so torej seznanjeni vsi deležniki v šoli, kar pomeni, da predstavlja varovalko, saj je črno na belem zapisano, kako bo šola v posameznih primerih nasilja ravnala, kaj bodo izvajali in kako: »Učitelji pri izrekanju vzgojnih ukrepov pogosto izpostavljajo težave s starši. Če učitelji ravnajo v skladu z vzgojnim načrtom, to pomeni, da so ukrepali skladno z dogovorom, s katerim so seznanjeni tudi starši.« Učitelju je pomembno zavedanje, da ga pri njegovem ravnanju nekdo podpira, mu krije hrbet. Zaposleni bodo lažje delali, če bodo vedeli, da dogovori na ravni šole zares veljajo.
Vzgojni načrt je torej transparenten, obvezen dokument, dostopen na spletni strani šole, pri pripravi katerega v skladu z zakonom o osnovni šoli sodelujejo strokovni delavci šole, učenci in starši. Če šola res verjame v ta dokument, bi to moralo pomeniti, da med zaposlenimi med drugim teče stalen dialog o analizi, obvladovanju oziroma obravnavanju in preprečevanju nasilja v šolskem prostoru. Tudi v primerih fizičnega nasilja lahko čisto konkretno opredelijo postopke, v skladu s katerimi se morajo učitelji odzvati. Pri teoriji slovenski šolski sistem ne zaostaja. Vrzel, ki se pojavlja, je delo v praksi. »Na žalost ni občutka, da so se vzgojni načrti pri nas prijeli. Gre za obvezen dokument in šola ga mora imeti. Ali je res povsod tako, da so pri obravnavi nasilja pripravili premišljeno strategijo, jo čez leto dni pregledali in naredili evalvacijo, je drugo vprašanje. Menim, da tega v šolah manjka,« so opažanja dr. Berčnikove.
V praksi zaznavajo, da vzgojni opomini ter podobni ustni ali pisni ukrepi danes nimajo iste teže, kot so jo imeli nekoč, nadaljuje strokovnjakinja. Pogosto gre za občutek, da je ukrep le papir, ki ga podpišejo. »Po izsledkih raziskav že prvošolci opazijo, da učitelj grozi tistemu, ki izvaja nasilje, a pogosto nič ne naredi. Če je v vzgoji kaj pomembno, je to doslednost. Ko nekaj rečeš, mora to tudi slediti. Če ne sledi, se otrok nauči, da ni posledic. Otrok išče meje. Če je tu zdaj ni bilo, gre naprej. Pomembno je, da se dosledno odzovemo na vsako neprimerno vedenje, se o tem pogovorimo, ugotovimo vzrok oziroma razloge za neprimerno vedenje, jasno poudarimo, da tega ne dovolimo, in pojasnimo, zakaj se tako ne vedemo. Mimo tega ne smemo. Pomembno je, da se odzovemo takoj, tudi pri 'majhnih' stvareh, in da smo dosledni.«
Nasilje terja posledice
Pri preprečevanju medvrstniškega nasilja je zelo pomembna preventiva, torej pogovori in ozaveščanje otrok. Pri njih bi morali bolj spodbujati empatijo, saj smo bili v zadnjih letih tudi v medijih priča, da otroci nasilje raje snemajo, kot da bi pristopili in pomagali. Preden šola izreče predpisan vzgojni ukrep, poudari dr. Berčnikova, je treba izvajati tudi druge postopke in ukrepe. »Na primer, z učencem, ki izvaja nasilje, opravljamo pogovore vsak dan po pouku, dalj časa, v tem obdobju pa ne more obiskovati interesnih dejavnosti. Pogovori so usmerjeni v razumevanje škode, ki jo delajo žrtvi in tudi sebi, z namenom spreminjanja sistema vrednot, komuniciranja in vedenja.« Za izvedbo takšnih ukrepov je seveda pomembna pripravljenost pedagoškega kadra, a to je ključno, da se otroci zavedajo, da imajo nasilna dejanja posledice. Primerne so tudi različne zadolžitve, ki morajo biti smiselne glede na to, kaj se je zgodilo. »Učenca, ki moti pouk in drugim onemogoča uresničevanje pravice do pouka, lahko umaknejo iz razreda, vendar mu morajo omogočiti individualni pouk. To pomeni, da s tem učencem individualno predeluje snov učitelj, ki ima takrat prosto uro – to je v dobro vseh, saj se nerazrešeno nasilno vedenje običajno stopnjuje.«
Tudi sama je že slišala za primere, ko starši niso videli drugega izhoda, kot da so otroku naročili, naj se brani oziroma udari nazaj. »Razumem tak odziv starša, ker nihče ne želi, da njegovega otroka maltretirajo, a tako ne bomo prišli nikamor, saj se nasilja ne rešuje z nasiljem. Starši niso strokovnjaki za vzgojo in izobraževanje. Svoje težave rešujejo in se nanje odzivajo, kot vedo in znajo. Učitelj kot strokovnjak pa mora znati odreagirati. To je njegova dolžnost. Kot je dolžnost zdravnika, da ti pomaga, če potrebuješ pomoč pri zdravju, tako mora učitelj vedeti, kaj mora storiti. O ničelni toleranci do nasilja lahko govorimo le, če bomo nanj vedno in dosledno odgovorili – ničelna toleranca je ničelna. Takoj se je treba odzvati in ukrepati,« je jasna dr. Berčnik.
Učiteljevanje tudi ni več tako cenjen poklic, kot je bil nekoč. Razredničarke in razredniki bi morali biti ljudje s pedagoškim čutom in kot takšni bi morali poznati svoj razred. Na vprašanje, kako je mogoče, da spregledajo nasilje, ki ga v razredu doživlja posamezni učenec, sogovornica odgovarja: »Za to si je treba vzeti čas. Ko se v razredu nekaj dogaja, to kot pedagog opaziš. Bodočim učiteljem vedno svetujem, naj si vzamejo čas in gredo kdaj na hodnik, med učence, ne v funkciji nadzora, ampak zgolj prisotnosti, se z njimi pogovarjajo, jih spoznavajo. Razrednih ur je za to premalo, to je dejstvo, a menim, da je res pomembno, da si vzamejo čas in opazujejo.« Pri tem se sogovornica zaveda, da so učitelji preobremenjeni, da primanjkuje šolskega kadra in da so učni načrti zelo obsežni.
Toda dokler otroci ne bodo čutili, da se lahko na šoli zatečejo k zaupanja vrednim ljudem, ki bodo njihove težave poskušali rešiti z diskretnostjo in se bodo na nasilje tudi odzvali, se razmere na šolah, kjer je nasilje stalnica, ne bodo izboljšale. Za nasilneže se bo še naprej zdelo, da uživajo posebne privilegije. V vzgoji morajo nasilnemu dejanju slediti primerne posledice. Učitelji morajo biti do otrok hkrati tudi odkriti, da vseh stvari morda ne bo mogoče rešiti. Saj tudi ne smemo biti preveč utopični. Medvrstniškega nasilja se ne da na hitro izkoreniniti. Se je pa treba zavedati, da iz majhnega zraste velika težava. Iz majhnih nasilnežev zrastejo odrasli ljudje.
