Nedavna izdaja britanskega tednika Economist z zgovorno sliko na naslovnici prinaša podobo sveta, vrženega s tečajev. Ilustracija prikazuje močno poškodovanega ameriškega orla z obvezanimi nogami, spodvitimi perutmi, ocufanim perjem in mrkim pogledom. Nad njim piše: »Še 1361 dni.« Toliko je še do konca mandata ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki mu je v prvih štirih mesecih drugega predsedovanja uspelo razbesniti večji del sveta s svojo ekspanzionistično ozemeljsko in antagonistično trgovinsko politiko, katerih rdeča nit je merkantilistični pristop v mednarodnih odnosov. Diplomacija, kolikor je bo po ustvarjanju vitkejšega diplomatskega aparata State Departmenta v Washingtonu sploh še ostalo, pa je namenjena predvsem komuniciranju o težko predstavljivih mednarodnih in domačih potezah ameriškega predsednika, ki ZDA z veliko hitrostjo zaradi lastne ideologije odmika od položaja tako imenovanega voditelja svobodnega sveta.

Nekje na naslovnici Economista bi poleg ameriškega orla moral biti še kitajski zmaj, simbol s carinami najbolj napadene glavne nasprotnice ZDA. Kako se bo iztirjeni svet vsaj delno vrnil v prejšnje tokove, bo odvisno predvsem od razpleta nesoglasij med Washingtonom in Pekingom, ki pa bodo nevarno tlela vse do konca Trumpovega mandata, in to ne glede na morebitni trgovinski dogovor Xija in ameriškega predsednika. Nekje vmes bi morala biti še modra zastava z rumenimi zvezdami, edini pravi skupni simbol Evropske unije, ki premalo pove o njenih hotenjih, ciljih in pozicioniranju. Maskota Evropa, majhna svetlolasa deklica z ogrinjalom superjunakinje z odtisom evropske zastave, s katero se EU predstavlja na Expu na Japonskem, pač ne more biti resen poskus projiciranja mehke sile Evrope, ki hoče biti tudi trda sila. Evropski uniji v dobrih šestih desetletjih obstoja ni uspelo ustvariti takšnega simbola, zdaj pa ob vse bolj negotovih čezatlantskih varnostno-trgovinskih razmerjih s svojo trajno zaveznico in z željo kapitala po velikih dobičkih spodbujen globalizacijski izvoz številnih dobavnih verig na Kitajsko išče svojo pot, kako naj se postavi med ranjenim ameriškim orlom in napadenim kitajskim zmajem. Evropa je na geopolitičnem razpotju, ko jo veliko dela čaka tudi doma.

»V dneh pred vojno sem govoril z veliko diplomati. ZDA so Evropski uniji sporočale, da bo Rusija napadla 16. februarja. Vsi evropski diplomati so med 16. in 24. februarjem (takrat se je zares začel napad, op. a.) zatrjevali, da Američani pretiravajo. Nato se je zgodila agresija, Evropo pa se je znašla v psihološkem šoku. Razmišljali so namreč v okvirih racionalnosti. Prepričani so bili, da Putin ne bo napadel, ker bi s tem izgubil evropski plinski trg, kar pa ne bi bilo racionalno.«

David Carretta, dolgoletni dopisnik več italijanskih medijev in soustanovitelj spletnega časnika La Matinale Européene

Realnost prehiteva opiranje na racionalnost

Nadomestiti je treba veliko zamujenega. Lastna evropska obramba – ta hip še kot krepitev evropskega stebra v okviru Nata – je postala ena temeljnih usmeritev Evropske unije z načrtom o 150 milijardah evrov ugodnih posojil članicam za krepitev evropske obrambe ter rahljanju pravil pri javnofinančnem primanjkljaju, če bi se države dodatno zadolževale v obrambne namene. Skupaj z naložbami iz zasebnega sektorja naj bi to obsegalo 800 milijard evrov. Takšno je drzno pričakovanje evropske komisije.

Toda jamstva, da bodo članice v prihodnjih letih za obrambo zares namenile toliko, ni. Realne razmere pa so vendarle takšne: EU je soočena z namigovanjem ZDA, da njihova vojaška navzočnost v Evropi zaradi premika ameriških strateških interesov na Pacifik ne bo večna, prav tako pa Washington ne namerava braniti svojih zaveznikov, če ti za obrambo ne bodo namenili več. Dva odstotka BDP je že najnižja meja za obrambne izdatke, a Trumpova administracija omenja mejo pri petih odstotkih.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo