Vložki so bili neverjetni, že to si je težko predstavljati, da je Tom Cruise, ki z vsakim filmom, pa naj bo še tako bebav, zasluži na desetine milijonov dolarjev, svojo vlogo v Parizu odigral zgolj v čast športnikom in Coubertinu oziroma najbolj izrabljenemu in največkrat posiljenemu izreku vseh časov: »Važno je sodelovati …« Tom Cruise je bil verjetno že v bogati službi naslednjih organizatorjev; čez štiri leta bodo igre v Los Angelesu ali kar v Hollywoodu, kjer zadnja leta skoraj ne snemajo več filmov, ampak predvsem stripovske risanke, ki jih bodo gotovo prenesli v resnični olimpijski svet, in spet bomo priča, morda še bolj kot letos, spektaklu za vsako ceno.
Drugi mojster, ki je prodajal sebe in igre, je bil občasno šaljivi raper Snoop Dogg. Ameriška televizija NBC ga je najela, da zabava različne goste, ne bi pa se čudili, če so ga plačeval tudi organizatorji naslednjega olimpijskega spektakla leta 2028. Snoop Dogg je zaslužil pol milijona dolarjev na dan, torej skupno devet milijonov. Spal je v sobanah za 25.000 evrov na noč, iz ZDA se je pripeljal in iz Pariza odpeljal z zasebnim letalom za 250.000 dolarjev, na vsako posamezno prireditev so ga vozili kot predsednika države, za vsak primer je imel zasebno varovanje. Ameriška televizijska mreža NBC, ki je imela na začetku leta kar nekaj težav z odpuščanjem, je z reklamami med prenosi iz Pariza menda zaslužila okoli milijardo in pol dolarjev, zato jim plačevanje raznih slavnih osebnosti, da so se dolgočasile na tribunah, verjetno ni ravno ogrozilo proračuna.
Če se vrnemo k otvoritvi in zaključni slovesnosti, ki sta v mnogem presegli sama tekmovanja, lahko rečemo, da je bila uradna otvoritev olimpijskih iger na Seni še najbližje evrovizijskim glasbenim maškaradam, ki so jo v različnih krogih zelo različno videli in ocenjevali. Očiten vdor različnih manjšin na igre je zaradi specifičnosti predvsem borilnih disciplin celo bolj opazen v športu kot pri popevkah. Spor ali nerazumevanje ob otvoritvi iger med olimpijskim komitejem in liberalci (posebej glasen je bil Emmanuel Macron) na eni strani ter Rimsko katoliško cerkvijo (tudi našo izpostavo) na drugi je razumljiv, še posebej ker vsi poznamo odnos Cerkve do istospolnih, ki so v mnogih vlogah nastopali v spektaklu. In čeprav nismo vsi videli, da bi na prireditvi res žalili kristjane, se gre strinjati s kritikami iz cerkvenih vrst, kjer so ob vseh potrošenih milijardah za športni spektakel za trenutek pomislili tudi na tiste, ki si kot Snoop Dogg ne morejo privoščiti hotelske sobe za 25.000 evrov na noč.
V tem smislu se zdi še veliko bolj vprašljiva zaključna slovesnost, ki je vabila navijače v mesto, kjer na cesti živi kar 71.000 brezdomcev. V Los Angelesu bodo leta 2028 porabili za olimpijske igre, že zdaj se ve, vsaj sedem milijard dolarjev, kar je, to velja omeniti, tudi številka, ki jo omenjajo strokovnjaki v povezavi z dokončno rešitvijo problemov lakote v Afriki. Ne bomo moralizirali za vsako ceno, a ne gre spregledati, da so tudi v Parizu mnogi športniki spali v olimpijskih vaseh. Mnogi so se pritoževali, da so bile kartonaste postelje v skromnih olimpijskih bivališčih neprimerne, trde, a so organizatorji odgovarjali, da so bile prijazne do okolja, da jih bodo v prihodnosti reciklirali. Ameriškim košarkaricam in košarkarskim zvezdnikom iz lige NBA, s superzvezdnikom LeBronom Jamesom na čelu, se z evropsko ekologijo in recikliranjem ni bilo treba ukvarjati, spali so v prestižnem hotelu Marriott Opera v centru Pariza, ki so ga v celoti rezervirali že pred štirimi leti. S tem v zvezi gre še ena zanimiva primerjava, ki veliko pove o letošnji olimpijadi v Parizu: stroški nastopov obeh ameriških košarkarskih reprezentanc so bili okoli 15 milijonov dolarjev, stroški 20-članske sabljaške reprezentance so bili nekaj višji kot 300.000 dolarjev.
Kam ob vsem blišču in hollywoodsko-evrovizijskem teatru postaviti naše olimpijske tekmovalce, ni povsem jasno, ocena, ki jo je ponudil predsednik našega olimpijskega komiteja, da smo imeli na igrah največ tekmovalcev na prebivalca, se zdi skoraj preveč enostavna. Bolj bi veselilo, če bi imela naša država najvišje povprečne letne plače med sodelujočimi na olimpijadi, če že ne moremo dobiti največ medalj. Uspeh bi bil tudi, če bi za reprezentance nastopali na igrah vsi naši najboljši športniki.
Kako se je lahko zgodilo, da na igrah ni tekmoval najboljši kolesar na svetu, verjetno ne bomo nikoli zares izvedeli. Uradna verzija, da je bil preveč utrujen zaradi dirke po Franciji, očitno ne drži, tudi in predvsem zaradi njegovega nastopa in zmage na kriteriju v Surhuisterveenu na Nizozemskem. Menda so spretni organizatorji Tadeja Pogačarja pobrali na cilju dirke po Franciji v Nici in ga s helikopterjem odpeljali na Nizozemsko. Pogačar je, kot rečeno, zmagal in bojda spotoma zaslužil še kakšnih 100.000 evrov. Z drugimi besedami, Pogačar bi lahko odpeljal še kak kilometer po Franciji, vodstvo naše olimpijske odprave in predvsem prenovljena kolesarska zveza pa bi se morala zdaj vprašati, ali bodo na olimpijadi nastopali najboljši ali tisti, ki bi radi zasebno uživali v mestu ljubezni.
