Pestre politične izkušnje je proti koncu devetdesetih let začel nabirati na lokalni ravni. Sprva kot občinski svetnik in s predsedovanjem občinskemu odboru za gospodarstvo v Občini Radeče. Leta 2006 se je usedel v županski fotelj. Za poslanca je bil prvič izvoljen leta 2004, odtlej pa na vseh parlamentarnih volitvah. Zaradi uveljavitve nezdružljivosti županske in poslanske funkcije mu je drugi županski mandat leta 2011 prenehal. Od leta 2013 do 2022, ko je postal gospodarski minister, je vodil poslansko skupino Socialnih demokratov. Aprila letos, pet minut pred dvanajsto, se je podal v boj za novega predsednika Socialnih demokratov in v drugem krogu tesno premagal takratnega evropskega poslanca Milana Brgleza. »Zaradi nekaterih napačnih odločitev v mlajših letih sem se moral dokazovati bolj kot marsikdo drug. Tudi zato, ker nimam diplome,« je suvereno pojasnil.

Če država ne bi ukrepala, bi Termoelektrarna Šoštanj (Teš) že prihodnje leto zaključila v stečaju, zaradi česar bi ostali brez 2500 delovnih mest, 35.000 prebivalcev pa bi imelo težave z ogrevanjem. Kaj bi stečaj Teša, ki proizvede tretjino električne energije v Sloveniji, pomenil za konkurenčnost gospodarstva?

Zgodba Teša je posebna. Država ne sme dopustiti, da bi se zaključila v stečaju, saj gre pri tem za pomemben socialni vidik, poleg tega pa iz Teša še vedno pridobivamo električno energijo. Ministrstvo za okolje pripravlja interventni zakon, ki naj bi omogočil prenos lastništva Teša iz Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) na javno gospodarsko družbo. Zakona še nismo videli. Prepričan sem, da Teš ne bo šel v stečaj. Na gospodarskem ministrstvu in na ministrstvu za kohezijo se ukvarjamo predvsem s prihodnjim razvojem Šaleške doline. Ker se bo Teš leta 2033 zaprl, je treba Šaleški dolini in njenim prebivalcem omogočiti novo prihodnost.

Ali druge možnosti od aktualnih scenarijev ni? Ali obratovanja Teša ni mogoče podaljšati?

Pred leti sem glasoval za državno poroštvo v Tešu. Na podlagi analiz energetskih strokovnjakov smo se poslanci takrat odločili, da država naložbo podpre. Nekaj povsem drugega pa je, kako so nekateri posamezniki nato naložbo v novi blok Teš 6 vodili. Vložene so bile ovadbe in upam, da se bo sojenje čim prej zaključilo. Zaradi geopolitične situacije po svetu se sprašujem, ali je res modro zdaj Teš zapirati. Odločitev o tem prepuščam stroki.

Zakaj konkretno ni modro Teša ​že zapirati?

Zaradi bližine vojnih območij, imeli smo tudi energetsko krizo, jedrska elektrarna in Teš sta stala, hidroelektrarne pa elektrike niso proizvajale zaradi suše. Odvisni smo bili od uvoza in borznih cen električne energije. Cene za megavat so se povzpele do tisoč evrov, zaradi česar je država morala pomagati gospodarstvu z večstomilijonsko pomočjo. Predsednik vlade je strokovnjak za energijo, zato bomo ob predpostavki ekonomske logike sledili njegovim odločitvam. Vsekakor je treba narediti oceno, kaj je najboljše za državo.

Kakšne rešitve bi moral vključevati interventni zakon?

Kot razumem, se bo Teš oddelil iz lastništva HSE in bo prenesen na javno gospodarsko družbo. Ta zakon nima povezave z zakonom o savinjsko-šaleški regiji ali z zakonom o zapiranju Premogovnika Velenje. Ko bomo videli člene zakona, ga bom lahko komentiral.

Prebivalce Šaleške doline skrbi, kako se bodo ogrevali po zaprtju Teša.

Minister za okolje Bojan Kumer zagotavlja, da bo z interventnim zakonom zagotovljena toplotna energija za prebivalce v Šaleški dolini. Tudi z zakonom o prestrukturiranju regije bo treba najti druge možnosti za financiranje naložb v ogrevanje. Katere so to, trenutno težko rečem. Na lokaciji Teša bi se energija lahko proizvajala iz drugih virov, ne le iz premoga. Velika napaka bi bila, če ne bi izkoristili Teša za proizvodnjo energije.

Kaj katastrofalne izkušnje s Tešem pomenijo za zaupanje v gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne (JEK 2), ki naj bi stal praktično toliko, kot znaša letni proračun države?

Ali pa še več. Zadovoljen sem s pobudo nekaterih slovenskih podjetnikov, ki so me v zvezi s to naložbo obiskali. S svojimi sredstvi so pripravljeni podpreti gradnjo, v javno-zasebnem partnerstvu. To idejo podpiram. Če Igor Akrapovič, Jure Knez in drugi, ki so svoja uspešna podjetja ustvarili iz nič – iz garaž, v projektu vidijo perspektivo, so vanj pripravljeni vložiti denar, je to dober kazalnik. Tisti, ki želijo vlagati svoja sredstva, želijo tudi sodelovati pri nadzoru gradnje JEK 2, kar je razumljivo in dobrodošlo – in to podpiram.

Igor Akrapovič je pred dnevi izjavil, da je po analizah primerljivih investicij po svetu JEK 2 mogoče zgraditi z bistveno nižjimi sredstvi, kot jih načrtuje država. Kako je mogoče, da zasebniki govorijo eno, država pa drugo?

Dlje ko se bo država odločala, ali postaviti JEK 2 ali ne, več bomo zanj plačali. Veliko držav se odloča za pridobivanje električne energije iz jedrskih elektrarn. Zaradi omejenih možnosti se bo za gradnje jedrskih elektrarn naredila vrsta, kar bo projekt podražilo. Treba bi ga bilo izvesti tako, da se zgodba s Tešem ne bo ponovila.

Kdaj bi lahko začel obratovati JEK 2, če bi bila odločitev o gradnji sprejeta v nekaj mesecih?

Gre za desetletja. JEK 2 je treba umestiti v prostor, sprejeti zakonodajo, postaviti finančno konstrukcijo, izbrati dobavitelje …

Ena od hib Slovenije je dolgotrajno pridobivanje gradbenih dovoljenj. V Avstriji recimo jih je mogoče dobiti bistveno hitreje. Zakaj se izdaja gradbenih dovoljenj ne pospeši?

Če bi se o tem odločalo na ministrstvu, ki ga vodim, bi kakšne stvari potekale hitreje. Država je administrativno preveč obremenjena, za kar smo si v veliki meri s sprejemanjem preštevilnih pravil krivi sami. Omeniti je treba tudi zakonodajo pri umeščanju projektov v prostor.

Zakaj ne zmanjšate pravno-administrativnih preprek, ki ovirajo tuje in domače naložbe?

Na gospodarskem ministrstvu redno spremljamo potek posameznih postopkov. Tam, kjer je to mogoče, skušamo te za uporabnike čim bolj poenostaviti. Na lokalni ravni nekateri župani dobro sodelujejo z upravnimi enotami in znajo projekte hitro umeščati v prostor, drugi so manj učinkoviti. V občinah obstajajo prostorski načrti, ponekod trčimo v Naturo 2000, ki je po eni strani dobrodošla, po drugi strani pa predstavlja veliko oviro. Povedal bom še nekaj, s čimer tvegam razne očitke: število resorjev se je na začetku mandata povečalo na 20, kar ni pripomoglo k večji učinkovitosti dela vlade, temveč je celo zavrlo nekatere projekte. Pri toliko ministrstvih, kar je predsednik vlade jasno povedal, je potrebnih preveč medresorskih usklajevanj. S tem izgubljamo čas.

Ali niso bili ti pomisleki glede števila ministrstev na mizi že na začetku mandata?

Na volitvah je Gibanje Svoboda zmagalo z veliko prednostjo. Ljudje so eni stranki dali veliko moč. V drugih strankah smo bili v takratnem obdobju žal le kmetje na šahovnici.

V Nemčiji se spopadajo s težavami, v veliki meri na rovaš proizvajalcev avtomobilov, ki jim dobavljajo številna slovenska podjetja. Z avtomobilsko industrijo se v Sloveniji ustvari približno desetino BDP. Kakšne ukrepe predvidevate, da bi se gospodarska rast nadaljevala? Urad RS za makroekonomske analize jo je sicer pred dnevi za letos korigiral z 2,4 na 1,5 odstotka, kar pa je še vedno dvakrat več od povprečja EU.

Več razlogov je, da se je Nemčija znašla v velikih težavah. Nekatere razloge je mogoče najti v odločitvah vlade gospe Merkel in tudi nekaterih odločitvah tako imenovane semafor koalicije na začetku mandata. K težavam so prispevali še pravila in regulacija na ravni EU, tudi zeleni prehod, ki je sicer nujen, a mu manjka socialne note. V prihodnjem tednu (pogovor je bil posnet v petek, op. p.) se bomo sestali s pomembnimi proizvajalci avtomobilskih delov in videli, kako jim lahko pomagamo. Eden od možnih ukrepov je čakanje na delo, kar smo podjetjem omogočali v času poplav. Zelo pomembno bo tudi zagotavljati konkurenčne cene električne energije. Kljub vsemu menim, da slovenska podjetja, ki proizvajajo za avtomobilsko industrijo, izdelujejo kakovostne izdelke. Verjamem, da tudi če se bo v Nemčiji zaprlo nekaj tovarn, se bo proizvodnja v Sloveniji kljub vsemu nadaljevala.

V kolikšni meri so slovenski proizvajalci delov za avtomobilsko industrijo prilagojeni trendom elektrifikacije vozil? Ali gredo v korak s časom?

Da. V sklopu projekta Gremo (Green mobility) smo se dogovorili, da bo država v prihodnjih letih za tehnološko prenovo tem podjetjem namenila 200 milijonov, od tega smo do zdaj že potrdili sofinanciranje projektov v višini dobrih 30 milijonov evrov. Verjamem, da bodo podjetja ostala v koraku s časom. Težava je, da se je prodaja električnih avtomobilov v Evropi zelo znižala. Trenutno so predragi in državljani s povprečnimi dohodki si jih težko privoščijo.

Renault namerava v Revozu leta 2026 zagnati proizvodnjo novega, električnega twinga v letnih serijah po 150.000 vozil. Koliko bo znašala naložba in koliko subvencij bo odobrila država?

Zelo sem ponosen, da nam je v težki konkurenci s francoskimi in španskimi podjetji uspelo prepričati Renault, da bo še naprej vlagal v Sloveniji. Pri tem smo z Renaultom, podobno kot za novo naložbo podjetja Sandoz, vse ključne pogovore vodili na gospodarskem ministrstvu. Pri pogajanjih so sodelovala še druga ministrstva, vključil se je tudi premier. Zaradi dogovora z Renaultom višine naložbe ne morem razkriti, subvencija pa bo odvisna od višine same naložbe, skladno s slovensko zakonodajo.

Ali bo vlada liberalizirala cene goriv zunaj avtocest in hitrih cest?

Za regulacijo cen goriv ni več pristojno ministrstvo za gospodarstvo, temveč okoljsko ministrstvo. Reguliranje marž je bilo za prebivalstvo pozitivno, gospodarstvu pa je povzročilo veliko škode. Od maloprodajne cene goriv namreč več kot polovico pobere država. Ko smo prevzeli vodenje vlade, smo nekoliko sprostili popolno regulacijo cene, kot jo je uvedla prejšnja vlada. V zadnjem času se marže za trgovce počasi povečujejo, s čimer pa trgovci z naftnimi derivati še niso zadovoljni, saj morajo tudi investirati. Do popolne liberalizacije je treba opraviti še kar nekaj pogovorov med državo in trgovci.

Kaj je država naredila v zadnjem letu, da bi se žičnice na Kaninu po lanski zaustavitvi ponovno zagnale? Nekdanji smučarski as Bojan Križaj, ki se je po uspešni karieri podal v podjetniške vode, je našel vlagatelja. Zakaj ne objavite javnega razpisa in najdete vlagatelja, ki bi skupaj z državo investiral v potrebno infrastrukturo?

Zgodba o Kaninu je žalostna. Nisem vajen, da bi s prstom kazal na to, kar so drugi naredili narobe, zato situacije ne bom podrobno komentiral. A dejstvo je, da je na smučišču Kanin lastnica zemljišč in žičnic bovška občina. Žal mi je bilo, da se na občini niso na pravi način prijavili na razpis, ko smo za naložbe na slovenskih smučiščih namenili več kot 50 milijonov evrov, in da niso prejeli osem milijonov evrov, kot so jih prejela smučišča na Rogli, Pohorju, Kopah, v Cerknem ... Po mojem prvem obisku Kanina smo kljub vsemu za avtomatsko sprožanje plazov na gospodarskem ministrstvu namenili pol milijona evrov. Da so se žičnice ustavile, pa je stvar zakonodaje, varnosti in inšpektorjev.

V zadnjem času sta nas ministre obiskali dve skupini možnih vlagateljev. V eni so bili predstavniki proizvajalca žičnic Leitner in hotelirji, ki so predlagali javno-zasebno partnerstvo. Njihova ideja je zanimiva, vendar je v javno-zasebnem partnerstvu treba jasno razmejiti odgovornosti zasebnih partnerjev in države. Druge možne vlagatelje je pripeljal nekdanji vrhunski smučar Bojan Križaj, kar tudi pozdravljamo. Toda ker ima bovška občina vse vajeti v svojih rokah, država pri naložbi trenutno ne more sodelovati. Občini smo jasno sporočili, da če prenese lastništvo zemljišč na smučišču in žičnice na državo, bi država lahko investirala v smučišče.

Po mojem osebnem mnenju bi lahko država poskrbela za glavno infrastrukturo, se pravi kabinsko žičnico, tako kot gradi ceste, za vse drugo pa bi poskrbeli zasebniki. Do te točke še nismo prišli, verjamem pa, da se bomo usedli za mizo.

Za Kanin skupaj z Bovcem bi lahko rekli, da imata rento naravnih danosti, ki omogoča več obiskov in višje cene turističnih in gostinskih storitev. Bi zato morali lastniki prenočitvenih zmogljivosti za vsako nočitev plačevati posebno turistično takso oziroma letni prispevek za infrastrukturo, podobno kot se ta plačuje v številnih alpskih centrih v tujini? Se vam zdi korektno, da bi država v žičnice na Kaninu vlagala ogromna sredstva, v dolini pa bi na tak račun kovali visoke zaslužke in nič plačali?

Takšna ureditev bi bila nedvomno smiselna. Poznam številna avstrijska smučišča, kjer sobodajalci niti ne pomislijo, da od vsake prenočitve ne bi namenili nekaj denarja za obratovanje žičnic. Takšne kulture v Sloveniji še nimamo. Na smučiščih ni le zimska, temveč tudi poletna sezona. Ravno zato je država investirala v žičnice na smučiščih – da lahko obratujejo 365 dni.

Kdaj bi lahko smučali na Kaninu?

To sezono zagotovo ne. Če bi bili zelo aktivni in bi pohiteli, bi lahko naslednjo sezono. Vendar se je najprej treba dogovoriti med občino in državo ter najti zasebnika, ki bi bil pripravljen investirati.

Zakaj ne pripravite finančne konstrukcije in zasebnega vlagatelja poiščete z mednarodnim razpisom?

Vsi, ki se s tem poslom ukvarjajo, vedo, da so se žičnice na Kaninu ustavile. Če bi Kanin predstavljal veliko investicijsko priložnost, bi bil za vlaganje velik interes. Strah me je, da velika ekonomika ne obstaja, zato mora intervenirati država. To je podobno, kot če bi država nehala subvencionirati potniški promet. Če se bo pojavil zasebni vlagatelj, mu bo država pomagala.

Po propadu Adrie Airways je letalska povezljivost Slovenije zelo slaba. Turisti, poslovneži in politiki porabijo bistveno več časa za potovanja. Ali namerava država okrepiti subvencije letalskim prevoznikom za vzpostavitev dodatnih letalskih linij?

Subvencij ni problem okrepiti, vendar bi morali rešitve iskati tudi drugje. Še zmeraj menim, da bi morala imeti Slovenija svojega letalskega prevoznika. Država bi ga morala subvencionirati prvih deset let. Ta sredstva bi si lahko povrnila prek drugih vzvodov. Ker nimamo lastnega letalskega prevoznika, kongresni turizem stagnira, zaradi slabih povezav je slabši tudi ugled Slovenije. Pri pogledih na vzpostavitev letalskega prevoznika imamo v vladi različne poglede.

Ideja o ponovni vzpostavitvi letalskega prevoznika se pojavi vsake toliko časa. Kje se ustavi njena uresničitev?

Pri financiranju. Tudi avtobusni in železniški promet v državi nimata ekonomske logike in ju država subvencionira z visokimi sredstvi. Podobno bi morala subvencionirati letalsko družbo. Verjamem, da tudi tuji letalski prevozniki za delovanje potrebujejo pomoč države.

Slovenski državni holding namerava vzpostaviti dva turistična stebra za državna hotelirska podjetja, enega okoli Save Turizem, drugega v okviru Istrabenza Turizem. Na gospodarskem ministrstvu ste sicer podprli 57 nastanitvenih objektov z 58 milijoni evrov, kar bo prineslo 1158 novih postelj. Ali ni bolj smiselno kot razpršiti subvencije takoj začeti obnavljati državne hotele na elitnih lokacijah? S petzvezdičnimi hoteli bi lahko privabili petične goste, ki dnevno potrošijo bistveno več od povprečja turistov, ki zdaj obiskujejo Slovenijo.

Natančno to sem se vprašal, ko sem prišel na gospodarsko ministrstvo. Pojasnili so mi, da zaradi evropskih pravil o nedovoljenih državnih pomočeh država ne sme financirati državnih turističnih objektov, kot so Hoteli Bernardin, Thermana in tako dalje. Podpiram načrte, da ti hoteli ostanejo v slovenski lasti. Podpiram pa tudi idejo, da jih vodijo upravljalci, ki znajo hotele bistveno boljše upravljati.

Kako bi to organizirali? Bi nepremičnine izločili od dejavnosti?

Da, nato bi moral SDH najti ustrezne upravljalce, ki bi upravljali hotele.

Zakaj je treba čakati več let? Zakaj se ne da kakšnega hotela takoj v upravljanje? V Sloveniji so namreč hoteli upravljani podoptimalno, dobre hotelirske šole, kot jih imajo recimo v Švici, ni.

Najprej smo morali sprejeti turistično strategijo države. SDH pa bo sedaj moral izpeljati načrte in izvesti aktivnosti.

Turistična strategija je bila sprejeta že pred več kot dvema letoma, še preden ste prevzeli ministrovanje.

Vaše vprašanje in ekonomsko razmišljanje razumem. Toda včasih se kot minister zaradi dolgotrajnih postopkov pri nekaterih stvareh čutim nekoliko nemočnega. Takšni postopki v Sloveniji ostajajo velika težava.

Ena od redkih primerjalnih prednosti Slovenije je pokritost z gozdovi. Na gospodarskem ministrstvu že vrsto let na veliko subvencionirate lesnopredelovalno industrijo, kljub temu pa v tej panogi ni izrazitega preboja. Od akcijskega načrta Les je lep v letu 2012 je zaznan zgolj manjši napredek, to je, da se namesto izvažanja hlodovine nekoliko več lesa razžaga. Na žagah se dobršen del slovenske lesnopredelovalne industrije tudi zaključi. Ali ni mogoče vzpostaviti pohištvene industrije, s čimer bi bilo od kubičnega metra lesa mogoče iztržiti nekaj stotakov več?

Morda ste malo preveč kritični. Lesnopredelovalna industrija je imela pred tremi desetletji res bistveno več zaposlenih. Lani smo z našimi ukrepi spodbudili enega večjih investicijskih ciklov v lesnopredelovalni industriji v višini skoraj 90 milijonov evrov iz sredstev načrta za okrevanje in odpornost, s čimer smo pomagali številnim podjetjem. Napredek je viden predvsem pri proizvajalcih hiš – Žiherju, Lumarju IG, Marlesu. Seveda pa lahko država pomaga le do določene mere, nato pa morajo podjetja sama narediti korak naprej. Počasi moramo nehati izvažati hlodovino v Avstrijo in od tam uvažati polizdelke. Do sprememb že prihaja. Tudi Stilles je s pomočjo države izvedel večjo naložbo.

Stilles je izjema.

Z izjemami se začne.

Na julijski lestvici konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD je Slovenija padla za štiri mesta, na 46. mesto od 67 držav. Najslabše sta bili ocenjeni vladna in poslovna učinkovitost.

Verjamem, da veste, kako te lestvice nastajajo.

Dve tretjini predstavljajo statistični podatki, tretjina podatkov temelji na anketah menedžerjev.

Slovenija se glede na BDP in zaposlenost uvršča v evropski vrh, tako da včasih statistika ne pove vsega. Od statističnih podatkov se tudi ne da živeti. Najšibkejša točka je konkurenčnost. Kar zadeva gospodarstvo, so bili lani dobički podjetij zelo dobri, tudi drugi davki so konkurenčni. Treba pa je nekaj storiti pri višini neto izplačila plač. Če bodo plače manj obdavčene, bodo ljudje več trošili. Srednji sloj, ki je zadnjih 30 let plačal najvišjo ceno, nosi najtežji nahrbtnik in treba ga je razbremeniti. Če bomo torej zmanjšali obdavčitev plač, bomo na konju, sicer pa bomo imeli še naprej težave.

Če se na eni strani strinjamo z razbremenitvijo plač, na drugi strani vidimo, da se v socialnem varstvu, zdravstvu in drugje stroški povečujejo in bodo zaradi demografskih gibanj še naraščali. Kako bi to dvoje kot socialdemokrat uskladili?

Prav je, da imamo socialno državo, ampak še bolj prav je, da imamo pravično državo.

Imeti socialno kohezivno državo pomeni tudi višje davke. V skandinavskih državah, ki so nam pogosto za zgled, plačujejo več davkov.

Slovenija je socialna država. Marsikdaj slišimo, kako mladi talenti odhajajo v tujino, ampak ko si začnejo ustvarjati družino v tujini, ugotovijo, da je Slovenija za družine še vedno država, v kateri je bistveno lepše živeti. Ko govorim o pravični državi, imam v mislih predvsem, da bi morali pri socialnih transferjih pregledati, ali jih res prejemajo ljudje, ki so do njih upravičeni, ali pa jih v veliki meri prejemajo tudi tisti, ki so preračunljivi in se znajdejo. Na sistemski ravni moramo te transferje urediti tako, da jih bodo dobili tisti, ki jih resnično potrebujejo. Pregledati bi tudi morali, ali so ustrezni drugi odhodki države. Ogromno denarja namreč na takšen ali drugačen način odteka. Lahko bi ga preusmerili v razbremenitev plač, saj zgolj uvedba davka na nepremičnine ne bo zadostovala za njihovo razbremenitev.

Zakaj tega še niste naredili?

To bomo naredili, ko bomo Socialni demokrati zmagali na naslednjih volitvah.

Na gospodarskem ministrstvu ste pripravili novelo zakona o gostinstvu. Ta bo med drugim prinesla nekaj novih pravil za sobodajalce, vključno s tistimi, ki nepremičnine oddajajo prek platform Airbnb in Booking.

Na tem področju je veliko nepravilnosti. Situacija je ušla izpod nadzora predvsem v velikih turističnih mestih, ne samo pri nas, podobno je tudi v tujini. Zakon, ki smo ga pripravili, navaja, da morajo lokalne skupnosti opredeliti, koliko dni v letu lahko v nekem objektu kratkoročno oddajaš stanovanje. Zakon, ki ga nameravamo sprejeti do konca leta, seveda ne bo reševal najemnega problema v Sloveniji, bo pa uredil razmere pri oddajanju nepremičnin v turistične namene. Tovrstno oddajanje namreč na neki način predstavlja nelojalno konkurenco drugim turističnim objektom, ki morajo izpolnjevati vse predpise.

Bi lahko bil posredni učinek nove zakonodaje sprostitev stanovanj za dolgoročno oddajanje v najem?

Ponekod v manjši meri verjetno res, ampak ta problem lahko rešuje le sklop več zakonov, vključno z uvedbo davka na nepremičnine, gradnjo novih stanovanj ipd.

Bi bilo smiselno obdavčiti prazne nepremičnine, kar bi marsikoga spodbudilo, da bi začel oddajati stanovanje? Podatke o številu praznih nepremičnin bi lahko v nekaj dneh prejeli od elektrodistribucijskih podjetij.

Obdavčitev praznih nepremičnin podpiram, vendar je treba iti po vrstnem redu. Medgeneracijsko in s socialnimi partnerji se moramo najprej dogovoriti, kakšno davčno politiko bomo imeli, ter nato pri njej vztrajati vsaj 15 let, da sploh vidimo, kako ukrepi v praksi delujejo. Davek na nepremičnine je seveda zelo nepopularen ukrep, saj ima velika večina Slovencev svojo nepremičnino. Zaradi tega obstaja velik odpor, češ ne boste mi obdavčili tega, kar sem si zgradil s svojimi lastnimi žulji. Zagovarjam ureditev, da naj bo prvo stanovanje oziroma prva hiša obdavčena tako kot doslej, v višini nadomestila za stavbno zemljišče. Vse drugo, se pravi vsako dodatno stanovanje, pa po progresivni lestvici. To, da ima nekdo v lasti v Sloveniji več deset nepremičnin, je namreč izjemno veliko. Absurden je tudi podatek, da je v Ljubljani 11.000 stanovanj praznih.

Ti problemi so znani že dolgo, vlada pa je zdaj na dobri polovici mandata. Zakaj še niste sprejeli potrebnih ukrepov, zakaj vaša vlada ne bo uvedla davka ne nepremičnine?

(tišina) Kot koalicijski partner ta trenutek podrobnosti težko komentiram, lahko pa rečem, da davčne reforme zagotovo ne bi izvajal na način, kot se izvaja sedaj. O tem sem imel pomisleke. Podpiram davek na nepremičnine in na premoženje, ampak za njuno uvedbo bi bil potreben celostnejši pristop in več pogovorov o tem, kaj sploh je premoženje. Na primer vprašanje je, ali delavnica obrtnika predstavlja premoženje ali ne.

Torej znotraj koalicije ni bilo pojasnila, zakaj davčne reforme ne bo, temveč se je samo umaknila z mize?

Da.

Ali ni bilo politične volje, se je vlada ustrašila odziva javnosti?

Ne vem, ali se je vlada ustrašila odziva javnosti, odločitev je bila pač takšna, kakršna je bila.

Premier Robert Golob je po nedavnem koalicijskem vrhu sporočil, da se davek na nepremičnine ne bo uvedel v tem mandatu. Ste to izvedeli na tiskovni konferenci ali ste se to dogovorili na koalicijskem vrhu?

Novinarji pač sprašujejo in politiki odgovarjamo.

Ali ste za spremembe izvedeli šele takrat, hkrati z novinarji?

Da.

Se vam zdi takšen način komuniciranja s koalicijskimi partnerji ustrezen?

Zadeve so se popravile, niso pa še optimalne. Vsi skupaj se moramo bistveno več pogovarjati, ne pa izključevati. Sam sem politik, ki želi graditi mostove. Včasih je treba kakšno stvar bistveno bolj premisliti in šele potem z njo seznaniti javnost. V tem pogledu je vlada naredila nekaj napak.

Podobno se je, brez predhodnega obveščanja koalicijskih partnerjev, vodil tudi postopek izbire kandidata za evropskega komisarja iz Slovenije. Bi vi, če bi bili premier, ta postopek izpeljali drugače?

V enem delu bi postopek peljal drugače – poklical bi koalicijske partnerje, jim predstavil Tomaža Vesela kot kandidata in jih vprašal, ali se z izbiro strinjajo.

Kako komentirate očitke opozicije ob zamenjavi Tomaža Vesela z Marto Kos
v zadnjem trenutku?

Strinjam se, da je bila menjava kandidata na koncu izpeljana zelo hitro, vendar osebno nisem sodeloval v pogovorih med Ursulo von der Leyen in Robertom Golobom. Ključno je nekaj drugega: ne smemo pozabiti, da je Slovenija dobila zelo dober resor. Da smo prejeli resor širitve EU, je za Slovenijo in tudi za slovensko gospodarstvo velika priložnost. Na vse politične stranke bi apeliral, da je treba kandidata ali kandidatko, ki se bori za tako pomembno pozicijo v Evropi, skupno podpreti, saj se nam bo sicer dogajalo to, kar se nam dogaja že 30 let. Ker na razna imenovanja praviloma gledamo notranjepolitično, ne pa z vidika tega, kaj je dobro za državo, v evropskih institucijah praktično nimamo posameznikov na najpomembnejših mestih.

Kaj se dodaja z drugo interpelacijo ministrice za digitalno preobrazbo? Če bi bili vi premier, bi ji še zaupali ali bi jo že odslovili?

Ne gre za zaupanje, temveč za politično higieno. Opozicija ima svojo nalogo, so pa nekatere interpelacije včasih neupravičene ali politično motivirane. V primeru Emilije Stojmenove Duh pa bi kot premier vendarle ravnal drugače.

Bi že morala oditi?

Da. Morda je izjava tvegana, ampak ne morem mimo tega, da sem poslanec z dolgoletnim stažem. Spoštujem poslance in državni zbor. Niti na kraj pameti mi ne bi nikoli prišlo, da se na vabilo ne bi odzval, če bi bil vabljen na komisijo za nadzor javnih financ.

Aprila ste na volilnem kongresu prevzeli vodenje Socialnih demokratov (SD), pri čemer je odločilo le nekaj glasov. Nekateri so vam zamerili pozen vstop v tekmo, s čimer ste se izognili soočenjem s protikandidati. Kakšno je sobivanje s protikandidati, vam je v stranki uspelo strniti vrste?

V prvi vrsti sem človek, ki ne goji zamer, tudi ko gre za politiko. V volilni boj sem se podal, ker imam to stranko rad, ker sem njen član že 20 let in ker me je k temu nagovarjalo ogromno članov in članic. Podpiral sem župana Ajdovščine Tadeja Beočanina, a se je na koncu ugotovilo, da ta zgodba verjetno ne bi bila uspešna. Zgodilo se je, kakor se je zgodilo, vodenje stranke sem prevzel v njenih najtežjih trenutkih. S protikandidati sem v dobrih odnosih, napetost v stranki se umirja oziroma se je umirila.

Na kongresu ste se ob kritikah na lasten račun pošalili, da ste mislili, da je največji problem stranke visok, skoraj dvomilijonski dolg, ne pa vi. V kakšni finančni kondiciji je stranka?

Sem eden od tistih predsednikov, ki niso predsedniki le za politiko, ampak tudi za knjigovodstvo, računovodstvo ... Kot predsednik stranke moraš vedeti, kaj se dogaja v lastni hiši. Po kongresu smo zato najprej zmanjšali mesečne stroške, kjer se je to le dalo. Moje mnenje je, da moramo prodati nepremičnino na Levstikovi, o čemer se dogovarjamo z več možnimi kupci. Urediti pa moramo tudi situacijo na Nazorjevi ulici.

Ali nerazrešeno finančno stanje vpliva na aktivnosti stranke?

Nekorektno bi bilo, če bi rekel, da ne vpliva. Vplivalo je na primer tudi na odločitev, s kolikšnimi sredstvi bomo šli na evropske volitve. Z generalno sekretarko sva jasno določila, koliko lahko potrošimo za evropske volitve. Postavili smo si limit v višini okoli 40.000 evrov in ga presegli za nekaj tisoč evrov, ob tem pa dosegli soliden volilni rezultat.

Parlamentarne volitve se približujejo. Koliko časa si lahko še privoščite, da najemate nepremičnino na Nazorjevi ulici in ne
prodate vile na Levstikovi?

Ko sem prevzel stranko, je bil prvi cilj, da dobimo eno poslansko mesto v evropskem parlamentu, kar smo dosegli. Drugi cilj je, da do konca leta uredimo finančno sliko stranke.

S kakšnim rezultatom bi bili kot predsednik SD zadovoljni na naslednjih parlamentarnih volitvah?

Ne bi rad napovedoval številk, se pa zavedam politične odgovornosti in kdaj mora predsednik stranke sprejeti določene odločitve.

Bi ponudili svoj odstop, če bi stranka ponovila slab rezultat z zadnjih volitev?

Seveda. Vem, da o tem morda ni najbolje govoriti, a stojim za tem, da je ta stranka glede na terensko kondicijo in dolgo klop izkušenih in strokovnih ljudi pripravljena na bistveno boljši rezultat, kot je bil dosežen na zadnjih volitvah.

Zakaj na že nekaj volitvah ni prišlo do takšnega preboja?

Zavedam se, kje je politika naredila napake. Ključno je, da ti ljudje verjamejo, in šele takrat lahko pride do preboja. Do volitev je še leto in pol, nič ne pomaga, če bi zdaj skočili na 15 odstotkov podpore volilcev, kasneje pa bi se podpora začela zniževati.

Omenili ste 15 odstotkov podpore.

Bom tako povedal – na naslednjih volitvah se ne bojim zmage. (smeh)

Zmagali boste?

Zakaj na naslednjih volitvah ne bi mogli zmagati Socialni demokrati? Ob vseh izkušnjah, ki jih imamo, nimam nobenih težav, da tudi realno napovem možnost zmage na naslednjih volitvah.

Menite, da je realno, da bi glede na dosedanje delo vlade vi izboljšali svoj rezultat?

Da, kot stranka SD.

Kakšni so cilji stranke do konca mandata upoštevaje koalicijsko pogodbo? Kateri projekti so ključni?

Na prvem mestu je zdravstvo. Smo na pravi poti. Ministrica za zdravje se je lotila potrebnih sprememb in v SD ji bomo, kolikor se le da, pomagali. Prav tako je potreben korak naprej pri popoplavni obnovi in zaščiti prebivalcev pred nadaljnjimi tovrstnimi dogodki. V gospodarskem resorju probleme rešujemo hitro, večina prizadetih podjetij je že prejela zaprošena sredstva. Tretja stvar, ki bi jo izpostavil, je plačna reforma v javnem sektorju. Nekatere poklice bi morali ovrednotiti na novo. Samo za primer, v osnovnih šolah nam primanjkuje učiteljev. Ljudje z univerzitetno izobrazbo, ki gredo učit v osnovno ali srednjo šolo, začnejo s tisoč evri plače in poučujejo naše otroke. Da o vzgojiteljicah v vrtcih niti ne govorim. Potem so tu zaposleni v domovih za starejše oziroma v zdravstvu, kot so medicinske sestre, strežnice. Vem, da bo kdo rekel, tudi brez mene ne morete, vendar so omenjeni poklici ključni za razvoj celotne družbe. To so poklici, ki so nujni, da država lahko deluje, zato je treba njihov status na novo urediti.

Na mizi sta dve noveli zakona o zdravstveni dejavnosti. Kateri predlog boste v vaši stranki podprli: vladnega ali iniciative Glas ljudstva?

Kot politik sprejemam vse predloge, ki pridejo z ulice, od ljudi. Zakon, ki sta ga vložila dva poslanca (Miha Kordiš in Mojca Šetinc Pašek, op. p.), bi bilo seveda treba obravnavati z vso resnostjo, vendar bomo podprli vladnega. Ta predlog se namreč sklada z načrti, zastavljenimi v koalicijski pogodbi.

Ste pripravljeni zaostriti odnose znotraj koalicije, če bi se pri noveli zakona o zdravstveni dejavnosti kar koli zapletlo,
če ne bi bila sprejeta oziroma bi bil sprejet drugačen zakon, kot se načrtuje?

Saj jih ne bo treba zaostriti, ker nas bodo odnesli ljudje. Če zdravstva ne uredimo, si drugega mandata ne zaslužimo.

Ste pripravljeni izstopiti iz koalicije?

Najlažje je na koncu vreči puško v koruzo in odkorakati. V življenju se držim načela, da ne bom komentiral naslednjega ministra in da mora človek takrat, ko ima priložnost, narediti vse, kar je v njegovi moči, da stvari spremeni. Socialni demokrati se bomo znotraj vlade potrudili, da bo zakon potrjen. Četudi si bosta na koncu ministrica za zdravje in Gibanje Svoboda pripela medaljo, bom najbolj zadovoljen, da se razmere v zdravstvu uredijo. Bistveno je, da zdravstveni sistem rešimo skupaj.

Kako odgovarjate na kritike, da kot minister za gospodarstvo ne delujete dosti drugače, kot če bi bil resor v kvoti liberalcev iz Gibanja Svoboda? Kje je v vašem mandatu socialdemokratska nota?

V gospodarstvo vlagamo veliko sredstev. Zaradi teh vlaganj imajo tudi delavci lepšo perspektivo. Kot gospodarski minister moram imeti gospodarski pogled, vendar v medresorskih usklajevanjih v ospredje vedno znova postavljam tudi socialne vrednote, predvsem pa pri sprejemanju odločitev našega ministrstva upoštevam socialni dialog. Da nimam socialdemokratskega pogleda, mi zato težko očitate, res pa je, da ne moreš ministrstva voditi le po črki ideologije.