Raziskuje sodobno in zgodovinsko sociolingvistiko, besediloslovje, jezikoslovno stilistiko in korpusno jezikoslovje. Vodil je projekte Sporazumevalni prag za slovenščino, Jezikovni viri za slovenščino in Slovensko korpusno omrežje, v okviru programa EU pa se je ukvarjal z večjezičnostjo v EU. Bil je med tistimi, ki so pripravljali belo knjigo na področju šolstva. Dobrih šest let je enkrat na mesec na Prvem programu Radia Slovenija v oddaji Jutranji jezikovni servis govoril o slovenski jezikovni realnosti ter odgovarjal na jezikovna vprašanja. Izdal je dve knjigi, v prvi V družbi z jezikom (2010) je izdal znanstvene in strokovne razprave, v drugi Naj gre za jezik (2017​) pa je objavil 42 duhovitih razmislekov o jeziku.

Piše besedila in glasbo za skupino Melanholiki, v kateri igra klaviature in poje.

Jezik in družba sta prepletena. Govori vse, če mu znamo prisluhniti na različnih koncih in na različne načine. Od srednjega veka naprej je veljalo, ne samo v slovenskem prostoru, tudi drugod, da je vreden pozornosti, nasploh vreden v družbi, samo prestižni jezik, jezik prestižnih besedil. Ta pa so bila najprej predvsem verska, potem pa leposlovje in uradni jezik, ki je omogočal razvoj družbe, recimo pravni. Latinščina je bila jezik mednarodnega prometa, rezerviran za zelo majhno število ljudi. Omogočala pa je globalno komunikacijo. Jezik soustvarja družbo. Kaj šteje, kaj ne in kaj je vredno pozornosti, pa se spreminja, tudi vloga knjižnega jezika se spreminja. Poganjal je idejo o narodu in imel veliko povezovalnih, pa tudi izločevalnih učinkov. Danes je drugače, čeprav ima še vedno veliko vlogo in potencial. Različne pojavne oblike jezika so danes veliko bolj javne kot kadar koli. S pisanjem, družbenimi omrežji in mediji se ljudje od nekdaj identificiramo z različnimi oblikami jezika in jezikovne rabe v različnih obdobjih in v različnih situacijah. Obstaja pa identifikacija z jezikom kot celoto, kar pri nas, ravno zaradi osredotočenosti na knjižni jezik v znanosti, v šolstvu in tako naprej, morda prezremo. Tisti, ki z jezikom ustvarjajo, in tudi občutljivi pedagogi ter pedagoginje pa to vedo zelo dobro. Če je mladinski film v slovenščini, še posebno če je dober, prepričljiv, ga otroci gledajo raje kot prevedene, tuje filme. Morda nato tudi raje berejo. Zmotno je prepričanje, da lahko z branjem klasike 19. stoletja komur koli privzgojimo veselje do branja. Seveda je treba poznati tradicijo in zgodovino, toda vse bolj je jasno, da bo treba k branju pristopiti še na širši in globlji način kot doslej …

Bralna značka je namenjena bolj tistim, ki tako ali tako berejo, ne več množičnosti. Umetna inteligenca je spremenila že marsikaj in bo še. Za zdaj je jasno, da lahko generira tekste bolje kot mi, zlasti rutinske. Ko bo imela boljše podatke, bo še boljša. Toda razumeti bomo morali sami, mi, analogno. UI ti seveda lahko vse poenostavi, jezika pa se moramo učiti ne samo zato, da se bomo izražali, ampak tudi razumeli. Kako, ne vem, tudi didaktika še ne ve. Podatki o bralni pismenosti so res žalostni, skrb vzbujajoči.

Od zmeraj je bilo tako, da niso vsi ljudje brali. Zdaj pa imaš možnost, da preko interneta dobivaš zadostno količino informacij, in zdi se ti, da si informiran. Pogosto niti ni potrebe, da bi bral daljše tekste, razen iz veselja. Toda z veseljem se ne lotiš knjige, mogoče sploh ne znaš več brati daljših besedil, če pa že, imaš težave s koncentracijo in to hitro pripišeš prezaposlenosti. Ko sem se poleti o tem pogovarjal z mlajšim parom, sta priznala, da ne zmoreta brati knjig, da jima je branje prehud napor. Poskušata, ne moreta. Po drugi strani pa – to ni od včeraj. Pred četrt stoletja sem potoval z letalom slovenskega prevoznika, sedel sem v prvi vrsti. Pride stevardesa in reče: Sir, would you like some coffee? Odgovoril sem ji, da lahko kar po slovensko. Ko me je v angleščini ogovorila še tretjič, sem protestiral, odgovorila je, oprostite, ampak berete knjigo, noben Slovenec ne bere knjige na letalu. Logično, stevardesa izbere jezik glede na znake, ki jih ima o potniku na voljo. Ko smo že pri branju, leta 2007 sem pol leta delal na Dunaju in se redno vozil z metrojem. Ne vem, kako je zdaj, takrat je vsak tretji na vlaku bral knjigo. Vožnja z metrojem je čas za branje, imaš 25 minut do svoje postaje. Boš bral na avtobusu?

Lingvistično gledano je razvoj jezika dokumentirana sprememba. Da gre pri razvoju za izboljšanje jezika, je zavajajoče, je pa tudi večinsko mnenje zlasti starejših, da gre z jezikom na slabše. Odnos do jezika spreminjamo. V določenih obdobjih je človek bolj naklonjen novostim, vemo kdaj. Jezik je živ, če ima tudi generativno moč, ne samo da ustvarja nove izraze, ampak da jih ljudje tudi uporabljajo. Slovenščini gre dobro, ali ji gre na bolje? Pri zgodovini knjižnega jezika lahko res rečemo, da gre za razvoj. Veča se količina besedišča in jezik se specializira. Če bereš Trubarja, lahko ena beseda pomeni pet stvari, sčasoma pa se pomeni specializirajo. Temu lahko rečemo razvoj, v smislu povečanja izrazne moči. Na neki točki pa se začne boj za obliko in to je lahko problematično. V jezikovni skupnosti se nato po navadi obrusijo pomeni in oblike, še posebno tiste, ki so v rabi v izobraževanju. Ena tendenca je bila knjižni jezik čim bolj približati ljudskemu jeziku, druga pa čim manj, da bomo dovolj imenitni in nas bodo drugi prepoznali kot vredne svojega lastnega jezika in kulture. In to ne gre brez konfliktov. Slovenke in Slovenci, vsaj tisti, ki javno pišemo, imamo občutek, da lahko s svojimi izbirami vplivamo na jezik. Ko pride nov izraz, se seveda lahko odločimo, da ga ne bomo uporabljali; a pogosto se sproži razprava, ali ne bi bil drug izraz boljši, in se tako raba ne ustali. Veliko ljudi si predstavlja, da moramo nove besede ustvarjati jezikoslovci. Ne pomislijo pa, da za to ni razloga, še posebno če gre za strokovne izraze. To besedo potrebuješ ti, ne jezikoslovec. Morda se lahko z jezikoslovci posvetuješ, kako tvoriti neko besedo. Po drugi strani pa smo dolgo na silo slovenili besede. Še zdaj se to dogaja. Včasih smo si besede sposojali predvsem iz nemščine, potem iz srbohrvaščine in zdaj iz angleščine. Bile so nam domače, pa grozne, odtujene, neustrezne. Marsikatera je bila res neustrezna, marsikatera pa povsem v redu. Ko jo začneš uporabljati, se prvih dvajsetkrat samemu sebi zdiš čuden. Velikokrat pa tudi samemu sebi premalo imeniten.

Zato se recimo zdi, da daljinec zveni predomače in je bolje daljinski upravljalnik. Čeprav je veliko bolj nerodno. Je velnes res center dobrega počutja? To lahko napišeš na stavbo, kjer to je, ne boš pa nikoli rekel, ali greva danes v center dobrega počutja. V akademskem svetu se pogosto pojavi potreba po novem slovenskem terminu, potem pa dva profesorja tvorita vsak svojega in pri njem vztrajata, študentje pa se morajo pač naučiti, pri kom uporabiti katerega, da je mir.

»Zmotno je prepričanje, da lahko z branjem klasike 19. stoletja komur koli privzgojimo veselje do branja.« Foto: Tomaž Skale

Z lektorji je pa … Fino je, da nekdo za teboj prebere tekst in ve, kaj hočeš, in ve, kaj je cilj. Saj, podobno je v šoli, najlažje je popravljati površinske stvari. In običajno je tako, da nimaš ravno trdnih argumentov za svoje ravnanje, ampak vztrajaš pri svojem. In neverjetno je, kako lahko lektorji uveljavljajo svoje, kot da je to splošna resnica. Sicer danes bistveno manj, a še vedno. Spomnim se, kako me je oče, ki je izjemno dober prevajalec, doma vedno popravljal. Recimo, če sem rekel bom bil, me je popravil v bom.

Ne, tega mi ni popravljal. Saj, ta dvojina je pravzaprav zanimiva. Velikokrat jo uporabljamo. Ampak ne vsi in ne povsod. Znanca sta se preselila iz Škofje Loke v Koper. Na Kranjskem za dva moška ali moškega in žensko vedno uporabljamo dvojino, za dva ne boš rekel smo šli. Primorcev pa to ne moti. Tudi onadva zdaj začenjata uporabljati množino, ker pač tam živita. Dvojine pa nihče ne govori dosledno, kot norma je bila postavljena v 19. stoletju, ker se je naredil red v jeziku. Stvar osebne odločitve je, ali boš doma govor približal normi ali pa boš dvojino opustil. Če šola približno dobro opravlja svoj posel in otroci berejo in so pozorni, ustrezno uporabljajo dvojino. Ne bodo pa nikoli rekli midve sva šli, ampak midve sva šle … No, ko je očetu enkrat neka lektorica založbe lektorirala prevod, me je povprašal za strokovno mnenje o po njegovem mnenju nepotrebnih popravkih. Z njim sem se strinjal, sem ga pa potem slišal, kako je to po telefonu preverjal pri Janezu Gradišniku, prevajalcu in piscu knjig o slovenščini. Tudi ta se je strinjal z očetovim mnenjem in povedal, da o tem pojavu ni pisal. Oče je odšel na založbo, se soočil z lektorico, protestiral proti njenim popravkom, in za enega mu je lektorica odgovorila, da je tako zapisal Gradišnik. Oče jo je seveda lahko postavil na laž. Navaditi bi se že morali, da imamo različne jezikovne okuse in da nočemo uniformiranega načina izražanja. Razen takrat, kot je to res potrebno.

Kaj pa vem. Odnos do jezika se mi zdi nekaj podobnega kot odnos do zdravja. Ta je vrednota, ampak do te vrednote nimaš nobenega odnosa ali pa delaš celo v nasprotju s tem, dokler je vse v redu. Lahko si pa tudi hud hipohonder. Normalen odnos je, da si zdrav in živiš polno. Podobno je z jezikom. Preko jezika moraš imeti odnos do tega, kaj komu sporočaš, in tako tudi gradiš jezikovni odnos. To, da je slovenščina naša vrednota in da nas brez slovenščine ne bi bilo, je morda res, je pa tako abstraktno …​

Ja. Lani smo na izobraževanju za učiteljice in učitelje slovenščine govorili o večjezičnosti. Še vedno je tako, da se pri slovenščini hočeš naučiti slovenščino, pri angleščini pa angleščino, medsebojnega povezovanja pa skoraj ni. Veliko otrok dnevno dobiva informacije v angleščini, ki jih morajo potem izraziti v slovenščini. Zgodi se, da potem govorijo »vzemi fotografijo« (angl. take a picture) in podobno. Potem pa ena od učiteljic pove, kje pravzaprav začutijo svoj jezik. Ko gredo na mednarodne izmenjave in ves dan govorijo angleško, jim je zvečer cel žur, ko končno lahko med seboj govorijo slovensko. To kaže na to, da odnosa do jezika ne razvijaš tako, da se zapiraš vase, v takih primerih, kot sem omenil, ti postane veselje. Moj primer. Harryja Potterja sem bral, ko je izhajal. Malo me je zanimalo, malo pa sem utrjeval angleščino. Peto knjigo sem prebral v slovenščini: kot da sem si nadel očala, v svojem jeziku lahko globlje in natančneje razumeš. In takih primerjalnih izkušenj nam primanjkuje. Mislimo si, da lahko svoj jezik zamenjaš kadar koli, da to ni problem. Ni za majhne stvari, za nekatere pa je. In tudi nočeš imeti tega problema, zakaj bi ga pa imel?

Saj se celo v istem jeziku marsikdaj usodno ne razumeš, ker je podtonov ogromno in je jezik sicer res sredstvo za sporazumevanje, je pa tudi za nesporazumevanje. Precej sem študijsko bival v tujini, si pa ne predstavljam, da bi tam živel dlje časa. V tujem jeziku imaš eno pot do cilja, v svojem pa več, predvsem pa se laže sporazumevaš. Zanimivo pri mladih pa je to, da če na določenem področju nimajo inputa v slovenščini, jim je lažje uporabljati angleščino. Tudi nimajo občutka, kaj si v angleščini zares rekel. Zgodba o jeziku med odmori na slovenskih šolah v Avstriji. Dijaki so govorili nemško. Ko se je to razvedelo, so bili komentarji, da je to konec sveta. Ampak izkazalo se je, da je situacija zelo zapletena. Zakaj? Dijaki so bili z različnih koncev Koroške, doma so govorili v narečjih, v gimnaziji pa se učili knjižni jezik. Kako boš govoril med odmori? Knjižno ne, v dialektu tudi ne, ker se ne razumeš in ker ne zveni primerno. Na razpolago je nemški sleng in ga sproščeno uporabljaš. Kasneje se je izkazalo, da se je to spremenilo, ko se je na te šole vpisovalo vedno več dijakov iz Slovenije, ki so s seboj prinesli slengovsko slovenščino. Podobno je ponekod s Slovenci v Italiji, za vsakdanjo komunikacijo uporabljajo govorno italijanščino, ker jim je to lažje, čeprav obvladajo knjižno slovenščino.

Če začneva s Prekmurci, so, taka je tudi moja izkušnja, res edini, ki morajo zunaj Prekmurja izumiti neki nevtralen pogovorni kod. Če Prekmurci uporabljajo svoj govor, ki ga nismo bili fonetično vajeni, jih ne razumemo dobro. Spomnim se Škafarjevega filma Oča, ki je bil podnaslovljen. Ko sem ga gledal, sem poslušal in skušal prezreti podnapise in čez nekaj časa sem se navadil na prekmurščino. In jo razumel. Ali je okolje tolerantno ali ne, to je pa zelo različno. Načeloma ja. Generacija pred nami pa ni bila tako tolerantna. Če so Mariborčani prišli v Ljubljano, so se morali prilagoditi ali pa niso socialno preživeli. Sprememba se je zgodila v sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi moja mentorica Breda Pogorelec je pri vprašanju, kako normirati govorno slovenščino, vztrajala, da sta centra dva, Ljubljana in Maribor, in da je treba to upoštevati, celo razvijati. S tem, ko si zelo nestandardno dopisujemo na družbenih omrežjih, je to stvar identitete. Seveda je to drugače kot narečja, ki so včasih delovala kot znak zaplankanosti. V šoli danes velja, da naj bi se vsi naučili knjižnega jezika, za domačo rabo pa imaš domači govor. Še danes naletim pri kakšnem kolegu, kolegici na mnenje, da smo reveži tisti, ki nimamo svojega narečja. Ja, kakšno pa je moje? Prinesli so me v Šiško, potem sem živel v Štepanjcu. Konec 19. stoletja so novi slovenski meščani opustili svoj dialekt in govorili neko svojo meščansko govorico, ki se je prej oblikovala v literaturi in šele potem v resničnem življenju. Danes je narečje stvar identitete, nekaj, na kar so ljudje bolj ali manj ponosni in česar si ne pustijo vzeti. Kar je zabavno, priznam pa, da se enim govoricam težje privadim, jih težje sprejmem kot druge. Ene so mi bolj simpatične, druge manj.

Tudi naveličaš se takega slenga

Jezikolumna

So(r)či: govorica mladih, vnetljiva mešanica slovenščine in angleščine

Več nas je takih, večina pa je pač v drugačni službi. Vprašanje je, kaj izpostavljaš in čemu namenjaš svojo poklicno pozornost. In kdo je pripravljen to podpirati in financirati. Liberalnost, neliberalnost?! Znanstveno vprašanje je, kako razumeti celoto jezika. Zelo zahtevno, zlasti če greš iz paradigme, ki se je vzpostavila, da moraš na jezik gledati kot na sistem, ki je neodvisen od trenutne in vsakokratne rabe. Da ga ne raziskuješ v nekih konkretnostih, pri čemer niti ne znaš povedati, zakaj je nastala drugačnost, ampak v neki enovitosti. To je bila metodološka rešitev na začetku 20. stoletja, ki pa je potem v nekaterih okoljih, tudi v našem, s poveličevanjem in izpostavljanjem samo knjižnega jezika dosegla, da je pozornost, namenjena čemur koli drugemu, nepotrebna, razen morda narečjem. Kot če bi pri biologiji rekel, da te zanimajo samo lepi cvetovi in užitne vrtnine, plevel pa ne. Plevel te ne zanima, če si vrtnar, ki hoče imeti na vrtu samo lepe ali koristne stvari. V razumevanju življenja in vegetacije ter prepletenosti te mora zanimati tudi plevel. Od jezikoslovk in jezikoslovcev se pri nas pričakuje, da bodo odkrivali nekaj globoko identitetnega ali pa da bodo knjižni jezik servisirali na tak način, da bo dovolj dober, da bo še boljši, da bo razvoj šel v pravo smer in tako naprej. Marsikomu se je zdelo, da je to lahko in mora biti edina smer raziskovanja. Potem začneš ustvarjati napačne vzročno-posledične povezave. Če bodo ljudje pisali neknjižna SMS-sporočila, to pomeni, da se slabo piše knjižnemu jeziku?! Mlajši raziskovalci so dokazali, da to ne drži. Ravno obratno. Če znaš napisati vsebinski, duhovit SMS, je zelo verjetno, da boš znal dobro pisati tudi v knjižnem jeziku. In obratno. Slovenščina se je v tem smislu odprla. Kar je mene in moje kolegice in kolege, ki učimo tujce slovenščino, zelo presenetilo, ko jih opazuješ, kako napredujejo, kako drugačen svet se ti odpre. Malenkostne razlike, ki so se včasih zdele ključne pri ohranjanju jezika, se zdijo v tej perspektivi razmeroma banalne. Se pa o njih razvnamejo hudi prepiri, primer PR ste omenili. Obsojanje neke jezikovne prakse za slabo, celo škodljivo ima res lahko škodljive učinke. Kar je sicer težko dokazati. Marsikomu se zdi slovenščina neuporabna, ker je odnos, kaj je dobro in kaj slabo, lahko zelo tog. Didaktika se izboljšuje, seveda, so pa določene stvari, ki so naravnost smešne. Moja nedavna starševska izkušnja. Govorni nastop v nižji osnovni šoli: vsebinsko mora biti bogat, čas je natančno določen, v zbornem jeziku. Zakaj? Vsa družina sodeluje, učenka/učenec se govor nauči na pamet, nastop opravi in kaj ima od tega? Ko pride v situacijo, da mora nekaj spontano javno povedati, zmrzne in ne more. Naloga jezikoslovja je, da poskuša pojasniti in razumeti vse jezikovne oblike in njihovo prepletenost. Tukaj pa smo še bolj na začetku. Dolgo smo bili navajeni, da so pristni jezik na eni strani le narečja in krajevni govori neizobraženih in nemobilnih oseb, na drugi strani pa je knjižni jezik v nekih višinah, po možnosti literarnih. Mesta so bila glede jezika sumljiva: mesto je po definiciji prostor mešanja, prepletanja, izumljanja in to je mnogo težje kanalizirati, nadzorovati. Mestna govorica je veljala za problematično, o tem je pisal že Valvazor, polnemška, polslovenska. Ja, ampak z nekim razlogom. Ta slika se počasi, ampak zelo počasi spreminja, a marsikdo na odločevalnih položajih glede jezikoslovja, financiranja in usmerjanja meni, da je najbolje, sicer na sodoben in prijaznejši način, obdržati to staro paradigmo. Hkrati pa utemeljiti, zakaj raziskovati določene govorice, ki so manj prestižne, a so lahko zelo zanimive. Trenutno sicer ni takega pomanjkanja denarja kot pred desetimi leti, ko je raziskovanje skoraj zamrlo, a še vedno nekatere stvari financiramo prej kot druge.

Razpustili so nas, češ da ni predvideno, da bi bili. Res pa smo bili edina delovna skupina, v kateri ni bilo poslancev. Preko odbora za kulturo, šolstvo in šport smo sporočali svoja mnenja. Pri zakonodajalcu je bila ustanovljena zato, da bi organizirano jezikovno politiko in pomembne jezikovne rešitve uveljavljali v zakonodaji. Slovenijo že dlje časa zaznamuje priseljevanje in preko zakonov recimo določaš pogoje, kdo in kdaj mora uporabljati slovenščino in kdo jo mora znati. Vse to ima lahko pozitivne učinke, lahko pa tudi zelo omejevalne. Zdaj sem nalogo skupine jasno definiral, ko je bila ustanovljena, pa njena naloga ni bila tako jasna. Zdelo se je namreč, da smo z osamosvojitvijo tako ali tako dosegli svoje in na svidenje. Potem pa se je izkazalo, da če hoče biti Slovenija resna država, mora imeti jezikovno politiko, četudi je bilo slovenščini zagotovljeno boljše mesto kot kadar koli v zgodovini. So pa druge teme, ki jih je treba obravnavati in reševati. Takrat je bil Dimitrij Rupel predsednik parlamentarnega odbora za kulturo, šolstvo in šport in z Bredo Pogorelec sta skupaj prišla do tega modela, oba sta imela kilometrino v akciji Slovenščina v javnosti v osemdesetih letih. Takrat je Rupel zelo liberalno in zanimivo razpravljal o jezikovni politiki, še danes je to zanimivo prebrati. Namen je bil torej poskrbeti za pravne podlage nadaljnjega razvoja slovenščine in države Slovenije, tudi glede drugih jezikovnih zadev, večina poslancev pa je mislila, da bomo skrbeli za lep jezik zakonov. Bilo je prav mučno, nekaj časa so nam zakone celo pošiljali v lekturo, čeprav ima parlament svojo lektorsko službo. Mene v začetku jezikovna politika niti ni tako zelo zanimala, potem pa je postalo zanimivo, je pa res, da nismo bili zelo učinkoviti, ker so bili tudi v skupini zelo različni pogledi. Dragoceno je bilo že to, da smo o določenih zakonodajnih problemih razpravljali in našli rešitve skupaj s tistimi, ki so nosilci dejavnosti. Recimo pri zakonu o varstvu potrošnikov, pa šolski zakonodaji. Takrat sem spoznal, da je nujno v sodelovanju in pogovoru ugotoviti, kakšne so potrebe na določenem področju, preden vzpostaviš neki jezikovni režim in dosežeš, da stvar deluje. Nekateri jezikoslovci pa so imeli s tem težave, saj se jim je zdelo, da vse o jeziku in rabi tako ali tako najbolje vedo sami, in sploh niso znali prisluhniti drugačnemu mnenju. Včasih je bilo to res mučno …

Potem pa se je zazdelo, da smo z vključitvijo Slovenije v Evropsko unijo dosegli končni cilj, in kar nekaj podobnih ustanov, kot je bila naša, je izpuhtelo. Že dolgo pa imam občutek, da se tudi tisti, ki sicer zelo napredno razmišljajo, pri jeziku ne poglobijo in razmišljajo razmeroma konservativno. Na osi prav/narobe, slabo/dobro, tuje/domače. Če spoznaš jezik v vsej raznolikosti in nisi a priori prepričan, da so nekatere stvari bolj vredne, druge pa manj ali nič, z opazovanjem ustvarjaš celovit odnos do jezika. Tako se lahko še kaj naučiš, ne zato, da boš komu všeč ali da boš bolj nacionalno zaveden. Lahko pa tudi zato.

Jezi me slab tekst, jezi me tekst, ki je napisan zato, da bi pokazal moč in večvrednost, in se samo dela, da sporoča, kar naj bi sporočal. Jezi me, tudi pri sebi, netoleranca do drugačnosti, do jezikovne različnosti. Na živce mi gre navidezno strokovnjakanje, pri katerem je vsebine in sporočila strašno malo, če sploh, veliko pa želje po intelektualni prevladi. Še bolj pa me jezi to, da ljudje tega ne prepoznajo in to kupijo. To mi je res zoprno. Ni treba, da vse kritiziraš in vse pregrizneš, zdrava kritičnost pa je potrebna. Tudi na faksu ljudje kupijo vse sorte. To ni prav. To je vse skupaj neke vrste oglaševanje, tam, kjer ga ne bi smelo biti. V Sloveniji še vedno velja, da je na nekem področju nekdo na vrhu piramide, ki se mu brezpogojno zaupa in je neke vrste kralj na Betajnovi. Edina pot, če hočeš nekaj doseči, je, da mu prideš čim bliže, v skrajnem primeru pa ga tudi vržeš s prestola.

Letos sem prvič prebral Pot Nejca Zaplotnika in bil presenečen, da je bil to tak hit v osemdesetih in da je tako jezikovno neukročeno besedilo. Prebere se na dah in je res nenavadna bralska izkušnja.