Pridobiva lokalno glino in jo žge v tradicionalnih pečeh, v katerih kot gorivo uporablja oljčne koščice. »Nadaljujem znanje, ki sem ga dobil od očeta. Uporabljam iste tehnike, ki se jih je moj oče naučil od svojega očeta. Gre za isti način priprave gline, dekoracij in peke lončarskih izdelkov,« razlaga Kuvdis.

Pravi, da za njegov način dela ni več prostora v današnjem času. Koplje namreč glino, jo spreminja v prah, pretrese skozi sito in nato spet zgnete v glineno maso. Vse te prakse danes ne obstajajo več, zagotavlja. Prav njegov poseben način dela z glino je prepoznala organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), ki je Kuvdisov način izdelovanja lončarskih izdelkov uvrstila na seznam nesnovne kulturne dediščine. Za 70-letnega Kuvdisa je ta poklon Unesca staremu načinu izdelovanja loncev, ki ga je že skorajda povsem izrinila strojna izdelava, velika čast.

»Ni kontinuitete in ni prostora za nadaljevanje naše metode,« vse bolj izginjajočo obrt svojih prednikov obžaluje Kuvdis. Da so stroji desetkrat hitrejši od njegovih rok, ki gnetejo glino, jo nato oblikujejo v izdelek, pečejo v pečeh na starodaven način in izdelke na koncu še pobarvajo izključno z naravnim apnom, ga niti najmanj ne moti. Kajti uživa v tem, da dela s strastjo.