Sliši se za kakšen korak preprosteje kot speči potico.
Nato pa začneš natančno opazovati to roza tvorbo sedmih čudno čednih roza bitij, ki po ulici z neverjetno prezenco in pozitivno nabitim magnetizmom nase vleče trume ljudi. Zazdi se, da kot mnogo stvari, ki jih dandanes tako lahkotno jemljemo za samoumevne - da nekdo ponoči peče kruh, da se lahko v jutrih morda celo pritožimo, češ da ni dovolj zapečen ali še topel, pa da so police v trgovinah založene, ulice počiščene, da internet drvi s svetlobno hitrostjo, da z jeklenimi ptiči dobesedno letamo po nebu in nešteto drugih, majhnih in velikih stvari, ki lajšajo in bogatijo naša sodobna življenja, mi pa kar sproti pozabljamo, kako čudežna pravzaprav so -, tudi ta na videz preprosta in zabavna predstava ni tako spontano in lahkotno skonstruirana in zgolj daje vtis bolj improvizirane, kot v resnici je.
Predstava Invazija, ki jo je kulturno-umetniško društvo Ljud leta 2008 premierno predstavilo v avstrijskem Gradcu, je invazija azilantov iz vesolja, ki so prišli na Zemljo, da bi se asimilirali v našo družbo in iznašli način sobivanja z Zemljani. Osnovna ideja predstave izhaja iz vprašanja emigrantov in sprejemanja drugačnosti. In na tem mestu se prične mala avantura. Z akcijami, ki jih izvajajo med predstavo, pogosto kršijo pravila vedenja v javnem prostoru, nagajivo, a tenkočutno provocirajo ljudi do bolj ali manj skrajnih meja, vstopajo v njihov osebni prostor in skušajo preseči okvir ustaljenih konvencij, prepričanj, ki jih imamo ljudje o sebi, o drugih in o svetu, ki nas obdaja. S predstavo tako vstopajo v širše in kočljivo območje stereotipov nacionalnih karakterjev - vesoljska delegacija je osvojila že preko dvajset držav, od Evrope in Rusije do Azije in Avstralije -, smisel in sporočilo pa sta tako živa in raztegljiva pojma, ki se skonstruirata vsakič znova, glede na prostor in glede na publiko, v kateri se tu in tam pojavi mož v skrbno polikani beli srajci in visoko zategnjeni kravati, ki naključno zbrane z visoko privzdignjenim nosom zgolj ošvrkne, češ, umaknite se mi s poti, nekateri se ukvarjamo z resnim delom.
Invazija je delo. Trdo delo. In ljudovci so težka konjenica. Petinštirideset minut, kolikor običajno traja predstava, je kljub fizičnim in emocionalnim naporom igralcev mačji kašelj proti celotnemu mehanizmu, ki melje v ozadju.
Predstava je komplicirana, pred njo obvezne celodnevne vaje. Spoznati je treba lokacijo, na podlagi tega ustvariti prostorske kompozicije, sestaviti pot, ki jo bodo vesoljci med raziskovanjem novega teritorija osvajali, med predstavo ni časa, da bi vesoljec proučeval zemljevid, da bi vedel, kam na ulici v tujem mestu mora zaviti, da bo prispel od točke A do točke B. Preverijo vse. Kakšna bo svetloba ob uri, ko nastopajo, ali so trgovine odprte, s katere strani bo sijalo sonce, kako je s prometom, pridobiti morajo dovoljenja, zvoniti na domofone, spraševati ljudi, če lahko vstopijo v njihovo stanovanje in uporabijo njihov balkon, spet drugje, če lahko splezajo na streho, urediti je pač treba nešteto podrobnosti na prizoriščih, ki so večinoma tuja mesta.
Vmes je treba načrte usklajevati s festivali, in kjer nimajo njihove podpore in posluha, zna biti zelo naporno, saj se nočejo sprijazniti, da bi bila zaradi tega predstava slabša. V skledo tega kaosa zamešajo še vsaj štiri ure, ko je treba ogreti telesa, raztegniti mišice, se spraviti v kostume, urediti pričeske, umetne pleše in se pobarvati v roza, kar je podvig zase. Barvo je treba nanesti, vtreti in nato še zapudrati, da ostane na svojem mestu. Sledi šus adrenalina in izziv, kako premakniti množico, jo vreči iz vsakodnevne rutine. Včasih se v enem dnevu zvrstita tudi dve ali celo tri predstave, ko se je treba po koncu prve umakniti pred pogledi radovednežev, ni važno, ali je vroče, mrzlo, ali se stiskajo v mali sobici ali podzemni garaži. Treba je čakati. Ure. In znova odigrati, kot da je prvič. In če bi bil konec malo bolj romantičen, bi se samo slekli, zadihali in odšli na pivo. Tako pa sledi še umivanje na juriš, ki je bolj podobno mučnemu drgnjenju s krpicami in trdim milom, da se izpod vesoljske začne kazati človeška identiteta.
Utrinek enega dne, za katerega petnajst ljudovcev vsakodnevno skozi vse leto telefonari, pripravlja pogodbe, pere in popravlja kostume, piše elektronska sporočila, ureja podrobnosti s festivali, logistiko, novinarji, konzulati, sponzorji, oboževalci, da lahko mi, naključni mimoidoči, nekega dne, v nekem mestu pademo v svet med fikcijo in realnostjo. Nepričakovano pasti v fikcijo ljudovcev sredi ulice je lahko le prijetno razburljiv mimobežen trenutek ali pa povod za razmislek o omejitvah, ki jih postavljamo tujcem, ko vstopajo v naš osebni in javni prostor.
