Te čase imeti katerega od njih bi bilo dosežek, merljiv v rekordnem številu všečkov, če ne tudi evrov, saj so plakati tiskovina, ki ji večinoma ni usojeno zbujati pozornosti oziroma obstajati dlje od dogodka, ki ga oglašuje. Bodisi obledijo na dežju in soncu, se strgajo ali jih strga kdo drug, jih prelepi z drugimi plakati in le kakšen, ki je morda ostal v tiskarni ali ga je kak posebej goreč privrženec snel z javne površine, preživi. In je preživel. Sploh če gre za plakate izpred malodane stotih let.
Take vrste plakati so minuli teden zbudili pozornost zbirateljske in tudi širše javnosti. V Hiši otrok in umetnosti ali v nekdanjem Pionirskem domu na Komenskega ulici v Ljubljani je bila 57. dražba plakatov, starih knjig, tiskov in drobnih zbirateljskih predmetov, ki sta jo soorganizirala ljubljanska antikvariata Glavan in Antika Carniola 1989. V prvem delu dražbe pa je bila na voljo zbirka plakatov, ki jo je zbral Miro Slana, od nedavna pokojni zasebni zbiratelj predmetov, vezanih predvsem na stare blagovne znamke.
Priče trgovske dediščine
Slana je v zaselku Lokev na Krasu vodil muzej, poimenovan kot Fabianova muzejska trgovina, v kateri je kopičil predmete, vezane na dediščino slovenskih trgovskih znamk oziroma podjetništva. Poudarjeno ga je zanimala prva polovica 20. stoletja, kar pa je obenem manj znano obdobje, vsaj glede oblikovanja in trženja. Tako so bile že za časa njegovega življenja izpeljane razstave kot Cockta, pijača vaše in naše mladosti, z njegovimi artefakti je bila leta 2014 izpeljana razstava 140 let Šumija; bonboni vseh generacij, tudi razstava o tovarni Saturnus, o čokoladi gorenjka in še kaj. Tudi razstava o podjetju Shell, ki je po Primorski v času, ko je ta spadala pod Italijo, postavljalo bencinske črpalke, ena od njih je stala tudi v Lokvah. Tako je del Slanove zbirke tudi tri metre visok aparat za polnjenje bencina, ki pa ga ni prenesel s črpalke v Lokvah, kajti tistega so odpeljali, ampak ga je visoko motiviran, da takšen kos mora imeti, po desetih letih iskanja vendarle našel in za primerno ceno kupil. V intervjuju za Radio Slovenija cene ni izdal, se pa te glede na dostopno spletno ponudbo gibljejo okoli 5000 evrov.
Zavoljo spremembe družbenega sistema in socialističnih pogledov na trgovanje kot tako je zgodovina trženja in nanj vezanega oglaševanja pred drugo svetovno vojno v naši mikrocivilizaciji manj znana. In nemalokrat presenetljiva. Na tak način so pozornost zbudili tudi plakati. Po večini gre za izdelke, ki so narisani, ob zavoljo tega malodane apriorni estetski vrednosti pa pričujoča zbirka plakatov ponuja vpogled v družbenoekonomsko dejavnost manj znanih časov, kot so trideseta leta prejšnjega stoletja ali prva desetletja po drugi svetovni vojni. Dajejo na primer vedeti, da je bil XII. Ljubljanski velesejem leta 1932 velik dogodek iz zadnjega obdobja vladanja kralja Aleksandra, ki so ga oktobra 1934 ubili v Marseillu. Kakor koli kritiziran zaradi šestojanuarske diktature in podobnih potez Aleksander velja tudi za podobnega Titu oziroma za voditelja, ki je kazal hotenje zediniti ali ohraniti južnoslovanski živelj v eni državi. Plakati izražajo del tistega vzdušja. »Ljubljana zove,« piše na plakatu za ljubljanski velesejem leta 1932, ki je bil na koncu prodan za 400 evrov, medtem ko je drugi plakat za isto prireditev dosegel ceno 500 evrov, plakat za prireditev iz leta 1934, na kateri so v okviru velesejma prikazali slovanske plese, pa za 300 evrov.
Plakat iz leta 1935, na katerem piše Naš Jadran, daje misliti, da je bila ideja turizma tudi za domače goste vsaj v razvoju že tedaj, plakata za radensko in donat tempel pa, da je bilo rivalstvo med Radenci in Rogaško primerljivo s pivskim rivalstvom med unionom in laškim. Da je bilo tudi v kraljevini v obtoku ponarejeno blago, pa bržčas namiguje plakat za »Prave Bata čevlje, samo z znamko«, ki je šel na dražbi za zmernih 240 evrov. Nemara tudi na Hrvaško.
Tudi Kučanov plakat v prodajo
A rekorde so dosegli socialistični sadjarski plakati, konkretno Apples of Yugoslavia iz leta 1949, ki ga je naročilo podjetje Slovenija Sadje in ki obenem daje razmeroma presenetljivo informacijo, da si je tako zgodnjesocialistično sadjarstvo prizadevalo prodreti na tuje trge. Ta plakat dimenzij 98 krat 66 centimetrov je dosegel na dražbi 720 evrov, pri čemer je bila začetna cena 160 evrov. Seveda je šel na Hrvaško. Enako velja za plakat podobnih dimenzij in istega naročnika, na katerem deklič, odet v slovensko narodno nošo, ponuja rdeče češnje, ki je na koncu dosegel ceno 650 evrov. Plakat za cockto, ki je vedno v vlogi favorita, je dosegel 400 evrov, posebne pozornosti pa so bili deležni plakati letalskega prevoznika JAT (ustanovljenega leta 1947) pretežno iz zgodnjih 50. let prejšnjega stoletja. Na njih so oglaševali lete v Pariz, Carigrad, Kairo in Atene, najvišjo ceno 700 evrov pa je dosegel tisti, na katerem se oglašuje let z letalom caravelle, ki pa je slej ko prej nekaj mlajši. Omenjeno francosko reaktivno letalo za srednje razdalje je na trg prišlo leta 1955, JAT pa je prvo pridobil v začetku 60. let.
Presežnih 600 evrov je dosegel tudi plakat Ilirije za kremo za čevlje, ki je sodeč po napisu »Že 25 let poznana« nastal v letu 1933, saj je Ilirija začela delovati leta 1908. Še en plakat za 600 evrov velja omeniti, in sicer tistega za avtomobilistično in motociklistično dirko v Opatiji oziroma za nagrado Jadrana, ki je bila petega in šestega junija 1956. V tistih časih dirka še ni bila del tekmovanja za motociklistični grand prix, kar je postala leta 1969, je pa izsledljiv podatek, da je v kategoriji avtomobilov leta 1956 zmagal Franco Cortese v ferrariju testarossi. Cortese pa ni bil kdor koli. Bil je prvi dirkač, ki je leta 1947 znamki Ferrari privozil zmago. Izmed stotih plakatov jih ni bilo prodanih kvečjemu deset, za 70 evrov sta se prodala tudi plakata »Auf der Sonneseite die Alpen« in lik Milana Kučana za volitve leta 1990 s sloganom »Vredni smo dobrega predsednika«. Ta dva sta ostala v Sloveniji.
»Ne morem reči, da je to najboljša zbirka, ker ne morem reči, da imam vpogled v vse zasebne zbirke, vendar pa vsaj sam takšne zbirke plakatov, kot je zbirka Mira Slane, v tridesetih letih, odkar se ukvarjam s papirjem, nisem videl,« pravi Rok Glavan, organizator dražbe, ki jo je tudi vodil. »Prvi plakati so bili vezani na oglaševanje turizma oziroma krajev in znamenitosti, kot so Bled, Bohinj, Rogaška Slatina, Postojnska jama. Do druge polovice 19. stoletja so bili plakati narejeni z litografsko tehniko, potem je nastopila kromolitografija, ki je bila že barvna. Avtorji plakatov so bili tako imenovani okrasni slikarji, eden bolj znanih pa je Janez Trpin, ki je narisal morje plakatov. Šlo je za prve propagandiste, a plakati so bili dragi in manj premožni podjetniki, kot so gostilničarji ali trgovci, so si privoščili predvsem razglednice. Ker je šlo tudi za modo zbiranja razglednic, je veliko ohranjenih, pri plakatih pa ni tako.«
Zanimivost zbirke je, da se plakat iz leta 1933 po izvedbi ne razlikuje bistveno od plakata iz leta 1960. Tudi plakati iz leta 1960 še vedno niso bili narejeni na ofset, ampak z litografsko tehniko, obenem pa so bili narisani, kajti fotografija je na plakate prišla šele po letu 1960, predhodna litografska tehnika, ki je reproducirala risbe tudi v barvah, pa je vzniknila leta 1817. Tako se omenjena sadjarska plakata iz 30. let po konceptu in izvedbi bistveno ne razlikujeta od plakata, ki je oglaševal 1. kongres Zveze borcev NOV Slovenije iz leta 1949 in se je prodal za 150 evrov. Ne nazadnje je bil v vseh treh primerih avtor Janez Trpin. »Trpin je bil aktiven v tridesetih letih prejšnjega stoletja in takoj po vojni, njegove plakate pa sem zasledil tudi na ameriških dražbah. Na primer plakat Winter in Jugoslavija ali plakat za Planico iz leta 1936. V ZDA se ponuja Trpinov plakat za 6500 dolarjev, pri nas pa je bila za njegov plakat Slovenija sadje izklicna cena 160 evrov. Žalostno se mi zdi, da se ga kot avtorja zunaj ceni bistveno bolj kot pri nas. Obenem je nekdo dejal, da gre za plakate iz časov, ko so oblikovalci še znali risati. Plakati se sicer pojavijo s tiskom, pri nas pa so se informativni plakati pojavili s francosko okupacijo, potem je konec 19. stoletja dejavnost zaživela s tehniko kamnotiska, ko so se pojavili razni plakati.«
Trpinovi plakati najbolj trofejni
Janez Trpin ni edini avtor, čigar dela so se pojavila na dražbi. Izstopajoči so še Otmar Dresle, Ivan Vavpotič (tudi avtor prvih slovenskih poštnih znamk), Milko Bambič, prav tako Maksim Gaspari, Božidar Jakac in Ive Šubic oziroma nekaj mlajši oblikovalci, kot so Jani Bavčer, Oskar Kogoj, Zdravko Papič, Miljenko Licul in Irwini. A Trpinovi plakati so se na dražbi izkazali za najbolj trofejne in spodobi se, da o gospodu povemo kaj več. Že njegova ne preveč obširna biografija govori, da je šlo za ustvarjalca s polnim pokritjem. Rodil se je v Ljubljani leta 1908, kjer je leta 1973 tudi umrl, kot uporabni grafik pa je nadaljeval izročilo svojega očeta Mateja, ki je bil podobar. Kot je zapisano v njegovi ne obširni biografiji, se je najprej izučil za litografa v jugoslovanski tiskarni, nato nadaljeval šolanje na grafični akademiji v Leipzigu in se izpopolnjeval v Berlinu, po vrnitvi v Ljubljano je deloval kot svobodni umetnik ter se v tridesetih letih uveljavil kot avtor plakatov, po letu 1954 pa z družbeno angažiranimi letaki. Bil je tudi eden prvih, ki so v grafično oblikovanje uvedli fotografijo. Očitno človek, ki bi se mu dalo dati vzdevek oče slovenskega plakata.
Minulo sredo je bila torej »derbi« dražba, kar je dala misliti tudi širšeevropska mednarodna udeležba. Resda komorni prireditveni prostor stavbe na Komenskega, v katerem se je zbralo približno sto dražiteljev, je bil poln, kaj hitro pa se je dalo sprevideti, da je zbirka gospoda Slane preveč atraktivna, da bi ostala v Sloveniji. Pri domorodnih dražiteljih ni bilo zaznati borbenosti oziroma odločnosti, kakršno je kazal predvsem dražitelj iz Hrvaške, ki je bil ves čas v telefonski povezavi z dejanskim investitorjem. Površen seštevek vseh njegovih nakupov se giblje okoli 10.000 evrov.
Soorganizator dražbe Jaka Prijatelj, ki je tudi sam dražil za nekatere stranke, ki so že predhodno podale pisemske ponudbe, pojasnjuje: »Na tak način je investitor pridobil zbirko, ki jo je Slana gradil trideset let, obenem pa se mu je to posrečilo za relativno majhen denar, kajti kot že rečeno: tovrstni plakati so lahko na tujem trgu bistveno dražji.«
Zavoljo tega, ker je neznanec iz Hrvaške ustvarjal zbirko in je pokupil vse od A do Ž, je bilo malo priložnosti, da bi skromnejšemu posamezniku uspelo pridobiti kaj manjšega in enkratnega, čeravno plakat za razstavo Umetnik in urbano okolje, ki je bila leta 1997 v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Izklicna cena zanj je bila 70 evrov in Andraž Vogrinčič, slovenski konceptualni umetnik, na dražbi prav tako prisoten, se je v očitnem zanosu ubraniti domače barve borbeno spustil v tekmo s hrvaškim dražilcem, a je moral popustiti pred 200 evri. Kar navaja na zaključek s populistično rimo: »Ah, spet Hrvati, najprej Mercator, zdaj še plakati.«
