Tako imenovane namizne igre so del velike »igralne industrije« in vstopajo v družabnost že desetletja, nekje v začetku osemdesetih pa je bila panoga še v razvoju in eden prvih »hitov« je bil znameniti monopoli. Dobil sem ga od staršev za darilo iz Italije. Že sam naslov in poanta sta nakazovala »čare« kapitalizma. Kaj hitro smo ugotovili, da je igra precej dolgočasna, razen če se igra za pravi denar, kar smo kasneje kot najstniki tudi počeli, in k tej znameniti partiji se bom še vrnil. Kasneje so sledile mnoge druge igre: riziko, reversi, scrabble, bermudski trikotnik, backgammon, cluedo … In zanimiva lastnost vseh teh iger je bila, da so jih neko obdobje igrali tudi odrasli.

Kroglica in doxa

Tako sem nekega poletnega dne, ko se je mama vrnila z Zahoda, prejel miniaturno ruleto in vzel sem jo s seboj na otok Pag, kjer smo počitnikovali. V takratni družinski inštalaciji je bil z nami tudi pisatelj Peter Božič, ki je, kot mi je bilo kasneje pojasnjeno, ravno abstiniral od svojega alkoholnega obdobja. Z mojim vrstnikom Jako Štoko si z ruleto nisva kaj dosti pomagala, medtem ko so odrasli seveda takoj zapopadli »igračko« in ob večerih veselo igrali za denar. Tudi Peter se je burno udeleževal stav in adrenalin ga je očitno premamil, da je srknil kozarček, ki pa je vodil v tridnevno komo in iz sobe ga ni bilo več na spregled.

Midva z Jako sva takrat izumila igro vozlov in se poleg kopanja zapletala v razvozlavanje vrvic. Nekega dne se je Peter besen prikazal na terasi in zatulil: »Ta švicarska prasica ne dela več! Kdor jo najde, je njegova!« In je zabrisal čudovito uro doxo čez ograjo v grmičevje otoškega krša. S prijateljem sva se zapodila po klancu in uro sem prvi zagledal jaz. Danes visi na sliki kot spominski kolaž in pripoveduje zgodbo. Doxa se je namreč navijala s hojo, avtomatsko s premikanjem roke in ker je Peter obležal za več dni, se je ustavila. Nekega dne se je »ustavil« tudi Peter, a za seboj je pustil knjige in pričevanja eksistencialnih globin. Imel je svojo »doxo«, tudi ko je majhna žogica poplesavala po plastični vrtavki rdečih in črnih nevarnih razmerij.

​Reversi (danes ga najdete tudi pod imenom othello) je inteligentna igra za dva, ki sem jo prvič igral v Pampeagu, italijanskih Dolomitih, kjer smo smučali v organizaciji Antene in plesali v hotelskih diskotekah, ker ja, bilo je obdobje diska. Igro je uvedel moj stric Mirč in obsedeno smo jo igrali. Na 64 poljih pokrivamo in obračamo v svojo barvo žetončke s premišljeno taktiko in strategijo. Reversi sem v gimnazijskih letih na Poljanah prinesel v šolo in nastala je prava reversomanija. Potem je s časom utonila v pozabo, dokler mi je ni sošolec Tomaž Grom prinesel za trideseti rojstni dan in sva odigrala hommage nekim lepim časom.

In ker omenjam gimnazijske čase, se vračam na začetni monopoli in partijo s prijatelji, ko smo igrali za denar. Bili je petek pri nas doma in nekje po polnoči, ko je Andraž Zorko že močno presegal naše finančne zmožnosti, je v stanovanje planila odrasla družba, kjer je bil Rac v svojem elementu spet nove vloge, in ko je podajal roke, je strokovno ugotovil, da Zorc zmaguje, ker ima hladne dlani. In res je bilo igre kmalu konec, vseeno pa smo z izkupičkom zmagovalca odšli v Turista in opito plesali dolgo v noč.

Ja, večinoma so družabne igre namenjene družinskemu in prijateljskemu druženju, seveda pa marsikateri igri daje draž hazarderstvo in tako je bilo tudi takrat, ko sva s fotografom in umetniškim poslovnežem Dušanom Arzenškom igrala backgammon za denar in višala stave s stavno kocko. Igro sem sicer prejel že v otroštvu, spet kot darilo s potovanja, in režiser Žare Lužnik me je naučil prvih porazov in prave taktike, čeprav je to igra s kocko, vendar kombinatorika še kako deluje. Torej, nekaj let kasneje na otoku Unije z omenjenim Dušanom preigrava do zadnjega meta. Izzovem stavo in potrebujem met dveh šestic za zmago in več tisoč dolarjev, ko padeta kocki. Dobil sem! A nekako sva oba vedela, da blefirava glede izplačila in tako so denarci splavali po vodi. Igra pa je bila napeta in to šteje.

Igra mora razvneti čustva

Radko Polič starejši, moj ded, ki smo ga klicali Čale, je rad z očetom Cverom in stricem Racem igral preferans, igro kart. Takrat sem bil dostikrat priča, ko so se v strastni igri razvneli in kletvice so letele po sobi kot tuljenje blaznežev, vredno samega Ginsberga. Na splošno je bilo izrazoslovje tudi ob drugih družabnih dogodkih, na primer košarkarskih tekmah po televiziji, veliko bolj sočno in začinjeno kot danes, ko smo v izražanju čustev dostikrat politično korektni.

Z očetom Cverom sva se nekje v začetku osemdesetih let za majske dni odpravila v Pariz na obisk k prijateljem Vesni in Seržu, kjer je bivala moja mama na tednih mode. Usedla sva se v stoenko (zastava 101), ne da bi se privezala, ker tako ali tako ni bilo pasov oziroma vratnih naslonjal na sedežih, in pognala mašino proti sanjskemu mestu. Na poti naju je zajel snežni metež, ampak dospela sva do Pariza in oče je v polomljeni francoščini spraševal za pot, tako da sva že tavala po sumljivem getu, ko so nam končno Maročani povedali, da ne gre za ulico, ampak za četrt. In potem sem bival v bogati, ograjeni vili, kjer sem prvič jedel kuskus in gledal nočne programe na televiziji. Pariz je takrat še imel svoj esprit in ker govorim o družabnih igrah: v nekem bistroju šarmantne pariške četrti sem v kotu lokala zagledal prototip solitera, nasprotja družabnosti: videoigro packman kot stroj iz fantastične prihodnosti. Tako se mi je zdela ta neverjetna omara z zaslonom, ročko (joystickom) in znamenitim limonastim junakom, ki je požiral točke, dokler ga niso ujeli barviti duhci in je z elektronskimi fanfarami zasvetil game over. Bil sem priča novi dobi, tehnologiji, ki je prisesala ljudi na zaslon kot suhe ustnice na kozarec piva.

Seveda so tudi računalniške igre lahko družabne narave in se prirejajo posebne zabave za medmrežna igranja, ampak to niso analogne namizne igre, o katerih govorim, čeprav bi lahko prijatelj Milan Kleč napisal cel roman zgolj o računalniških igrah, kar pa je že igra literature, ki jo Milan še kako dobro obvlada. Tukaj zgolj omenjam packmana kot superheroja nekih novih časov, ki danes v svojih začetkih delujejo zelo naivno in romantično.

Mogoče je vseeno prav, da zaključim kraljevsko: s šahom! Oče mi je prvi povedal za legendo, kjer perzijski kralj ponudi izumitelju šaha vse, kar mu srce poželi …​ In izumitelj kot pravi free spirit izrazi željo po podvajanju zrn na vsakem šahovskem polju, kar na zadnjem polju znese »nemožno« veliko število pšeničnih zrn, kot ga ni žita v kraljestvu in na svetu.

Amsterdam, leto 1994, kraljičin dan, noč v rdeči četrti, Greenshoper coffee shop. Začenjam z belimi in igra se zares. Vmes, med igro, v bledežu dima vstanem in zapustim druščino in svoje tedanje dekle Iuno ter naredim dva kroga okoli mostov. Neprevidnost: kralj je mrtev, a na srečo sem zaljubljen.

In prav to – ljubezen – je najlepša družabna igra vseh časov.