Glejte, če bi bil jaz ljubljanski župan – kar na vso srečo nisem – bi namreč to dvignil na malce višjo raven: vsak par, ki pride na Mesarski most in izrazi željo, da bi zaklenil in ovekovečil svojo gorečo ljubezen, bi dobil od pooblaščenega komunalnega redarja in občinskega uslužbenca položnico za dva tisoč evrov in modri obrazec v enem od tridesetih svetovnih jezikov. Nič posebnega, bi jim pojasnil občinski uslužbenec, dva tisoč evrov je depozit za varovanje ključavnice večne ljubezni, obrazec pa izjava, s katero s popolno materialno in kazensko odgovornostjo potrjujeta, da nobeden od vaju ta trenutek ni v ljubezenski ali zakonski zvezi s kako drugo osebo.
Potem ko bi zaljubljeni par podpisal izjavo, da za njuno ljubezen ni moralnih ali zakonskih ovir, bi pristopil k podpisu rdečega obrazca, s katerim bi se zavezal ljubezni, predanosti in zvestobi do konca življenja, tako da si bo delil materialne in nematerialne dobrine, pridobljene v svoji ljubezenski zvezi. Podpis obrazca seveda zahteva tudi navzočnost dveh prič, a če ju zaljubljenca ne bi imela, bi komunalni redar in občinski uslužbenec z veseljem pomagala v zameno za plačilo le dvajsetih evrov. Potem ko bi tako ob navzočnosti prič prebrala pogoje dogovora in bi ga podpisala, bi ju občinski uslužbenec slovesno vpisal v uradno mestno Knjigo zaljubljenih, komunalni redar bi jima čestital in jima podaril okusno oblikovano ključavnico v obliki srca, ki bi jo zaljubljeni par nato – ob storitvah poklicnega instagramskega fotografa – pripel na ograjo Mesarskega mosta, pardon, Mosta ljubezni, ključe pa bi obredno vrgel v Ljubljanico.
– Ampak, čakajte malo, to je celo po zakonu povsem enako, kot da bi se poročila! bi se morda uprl kak mladi par iz Kanade, Luksemburga ali Prekmurja.
– Recite temu, kakor hočete, bi odgovoril ljubljanski občinski uslužbenec. Mi temu raje rečemo prisega večne ljubezen. Konec koncev, ali ni to smisel tega prisrčnega običaja?
In res, ali ni ravno to smisel pripenjanja ključavnic na mostove in ograje, s katerimi mladi in manj mladi zaljubljeni pari obredno za potrebe družbenih omrežij prisegajo na večno ljubezen? Ali ni to smisel običaja, ki se je razširil po svetu po romantičnem filmu Želim si te italijanskega scenarista Federica Moccie iz leta 2007, v katerem zaljubljeni par zaklene svojo ljubezen s ključavnico na najstarejšem rimskem mostu Ponte Milvio, nakar so zaljubljenci z vsega sveta v ključavnice najprej okovali cel nesrečni Ponte Milvio, v naslednjih petnajstih letih pa še na tisoče mostov, ograj, stolpov in javnih poslopij na vseh turističnih destinacijah sveta? Ali ni ravno to – torej večna ljubezen – ves smisel običaja, s katerim se je na koncu, kot sem pred dnevi prebral v Dnevniku, med ljubezenske destinacije vpisal tudi Mesarski most v Ljubljani, na katerega ograjnih žicah skoraj ni več prostora za nove ključavnice?
Če to namreč ni smisel celotne stvari, bi bilo zelo zanimivo opazovati, kako tisti tip iz Kanade, Luksemburga ali Prekmurja svojemu šokiranemu dekletu pojasnjuje, da je to le neobvezna poletna zafrkancija za instagram in da menda ni tega vzela preveč resno. Seveda je neobvezna poletna zafrkancija za instagram. Omenjeni »običaj« je le še eden od površnih fenomenov sedanjosti, nekaj takega kot globalni tiktok izziv, zgolj poceni generična turistična traparija, prav tako kot so generične turistične traparije tudi idiotske trgovine z generičnimi plastičnimi račkami ali generičnimi božičnimi okraski, vsi »made in China« in vsi povsod isti, enaki po vseh mestih na svetu. Pa so tako tudi »ljubezenske destinacije«, kot je Mesarski most, prekrite z desettisoče enakimi generičnimi ključavnicami, ki jih malo naprej za pet ali šest evrov prodajajo iznajdljivi trgovci. Ki so, pa naj to ostane med nami, neke poletne noči pred nekaj leti sami tudi pripeli prvih dvajset kosov.
Na koncu vam prepuščam, da ocenite: koliko od štirideset tisoč ključavnic na Mesarskem mostu bi ostalo po reviziji tako zaklenjenih »večnih ljubezni«, koliko bi jih ostalo, če bi bile danes na njem le ključavnice parov, ki so skupaj dočakali ta petek? Ostaja, dopuščam, tudi možnost, da sem vse skupaj vzel preveč resno, pritaval iz časa, ko so ljubezen vendarle jemali malo bolj resno. Resneje bi jo jemali tudi površni mladi zaljubljeni pari z instagrama, če bi bil jaz – kar na vso srečo nisem – župan Ljubljane.
– Dober dan, bi rekel naslednji dan čemeren par iz Kanade, Luksemburga ali Prekmurja, prišla sva po tisti depozit.
– Odlično, izvolita, tukaj imata maski in plavuti in ko bosta med štirideset tisoč ključi na dnu reke našla svojega, ko bosta potem našla tudi svojo ključavnico med štirideset tisočimi na ograji in ko jo bosta odklenila in snela z ograje, bosta dobila nazaj svoj denar, bi jima rekel občinski uslužbenec.
Ljubezen, mladi gospod in gospa, ni zafrkancija za instagram.
