Ne vem kolikokrat v življenju sem zamenjal melanholijo, včasih pa tudi depresijo, za lenobo in se na takšen način preslepil, dokler vse skupaj ni izzvenelo; zato sem lenobi še posebej hvaležen, saj me je nevede zdravila, ko me je prenašala okrog, tako da mi je dajala lažno upanje. Usodo je lahko pretentati le z lenobo, nikakor ne z usodnostjo.

Tako sem se poln upanja lotil tudi tega pisanja, ki bi moralo tudi zaradi že omenjenih spoznanj teči po ustaljenih poteh. A se je že kaj kmalu izkazalo, da ne bo šlo tako zlahka, saj v vsem skupaj ni bilo čutiti nobenega olajšanja. Zato sem kot prava lenoba začel vse skupaj prelagati na boljše čase. Vedoč, da boljših časov v bistvu ne bo. Pomembno je namreč čakanje nanje, to je tisto, kar šteje. Naj bo zdaj to čakanje na lenobo.

* * *

Seveda vse skupaj ni nič nenavadnega, saj ja pišem o lenobi in nekoč sem bil vendarle ekspert zanjo; dokler nisem začel delati, preveč delati. Tu je bil moj začetek, a obenem tudi konec. Postal sem karikatura lastne lenobe, še huje, postal sem izdajalec! In kako končajo izdajalci? Tako da delajo do konca svojih dni! Tako! Zdaj delam! Čeprav sem len, tako prekleto len, da se mi še to ne ljubi. Zato pa: Lenuhi vseh dežel, združite se!

* * *

Lene besede štejejo več kot vsako delo, če so položene na papir v pravem ritmu in če za povrh najdejo še bralca, ki je enako len kot tisti, ki jih je napisal. Najboljši so leni bralci, ki ne morejo hitreje, zaradi česar se večkrat ustavljajo na poudarkih, zaradi katerih se je splačalo biti len, poudarkih, ki so zaspali na besedah, kot je recimo poudarek na letih v pesmi Muanisa Sinanovića Gaza: »Imel sem 500 let, a nisem imel časa.«

Muanis, kot bi mi bral misli … pa ne le meni, tudi Mladenu Stilinoviću, konceptualnemu umetniku, ki je bil prepričan, da bi morali slaviti lene rojstne dneve, ker bi se v tem primeru leta odštevala, in ne prištevala, tako da bi bili po koncu proslavljanja v resnici mlajši, ne pa starejši. Takšne rojstne dneve morajo organizirati drugi, ker ti potem ni treba ničesar početi, tako da si posledično res sproščen in lahko samo uživaš … Umetnik se je na koncu vprašal, ali je to sploh mogoče, in ravno to vprašanje je ključno, saj se vse bolj dozdeva, da smo s kapitalizmom izgubili privilegij lenosti, kar pomeni, da je lenoba vedno povezana z določenimi dejavnostmi, ki skrunijo njen učinek; skratka, ne moremo biti leni sami po sebi, vedno moramo biti leni še z nekom ali za nekoga, predvsem pa za nekaj. Biti za nekoga drugega ali z nekom drugim pa že izključuje lenost.

Lenobi namreč ne sme biti žal, da je lena, ne sme ji biti žal vsega, česar ni storila, ker je bila lena. Če ji postane žal za vse, kar je spustila iz rok, ker je bila lena, izgubi vse tisto dostojanstvo, ki ga je imela, ko je bila še lena. Brez dostojanstva pa tukaj ne gre, preprosto ne gre. Ker za takšno zapravljanje življenja potrebuješ dostojanstvo, ki se meri v stoletjih, še bolje tisočletjih, kot v tisti utrujeni skladbi legendarnih Velvet underground Venus in furs, ki bi lahko bila himna lenobi, če ne bi bila tako prekleto usodna.

I am tired, I am weary

I could sleep for a thousand years

A thousand dreams that would awake me

Different colors made of tears

* * *

Telesna lenoba seveda ni enaka umski lenobi ali lenobi duha. Kako ohranjati pravega duha v lenem telesu, je vprašanje, ki se mi nehote prikrade v zavest. Tako da vztrajaš pri lenobi, jo častiš in od nje ne zahtevaš ničesar?! Tako bi bilo verjetno najbolj pravično. A žal ni vedno tako. Dogaja se namreč, da od lenobe vedno kaj zahtevamo in ji nalagamo bremena, ki jih ta vse težje prenaša. To pa ni tista naša prava, neodgovorna lenoba.

Ne vem, kdaj se je zgodilo, da sem ostal brez dostojanstva in nehal biti len, vsaj tako dostojno len, kot sem bil še pred kakšnimi tridesetimi leti, ko je bil v meni še tisti pravi tempo brezdelja, v časih, ko nisem bil sposoben napisati stavka, kaj šele knjige o lenobi. Recimo da v svojem Dnevniku čuvaja počnem ravno to, pišem knjigo o dostojanstvu, ki ga izgubljam z delom.

Ljudje, s katerimi sem se družil, ko smo bili še vsi skupaj leni, so imeli veliko raje bosanske pregovore, kot je bil »Ko rano rani, gubi na dostojanstvu«, vsekakor veliko raje kot slovenskega »Kar seješ, to žanješ« … Ta in recimo »Kuj železo, dokler je vroče« so pregovori, ki ubijajo lenobo, tako da vzbujajo slabo vest.

Lenoba je v svojem bistvu vzvišena, skorajda že aristokratska, četudi je bila pri nas vse predolgo v lasti navadnih ljudi, nekoč vsemogočnega srednjega razreda, ko ta še ni vedel, da izgublja ravno zato, ker časti lenobo … Tudi sam sem rad izgubljal, zato se nikoli nisem navadil na čase zmagovalcev, ki so nadomestili čase lenobe.

* * *

Lenoba ima svoj ritem ali še bolje, tempo; težko ga je ujeti, ko pa ga enkrat le ujameš, se ga zlepa ne osvobodiš. Bojim se, da sem svoj tempo lenobe že zdavnaj izgubil in zdaj lenarim le še takrat, ko sem preveč utrujen, da bi lahko delal: to pa nikakor ni tista prava, pristna lenoba, za katero se splača živeti.

* * *

Zakaj sem se odločil za poklic čuvaja? Najbrž zato, ker sem len, tako prekleto len, in ker se mi zdi poklic književnika preveč garaški, četudi se slovenska garaška javnost s tem ne bo strinjala; pisatelje se v naši ljubi deželici, ki je kljub vsemu garanju še vedno daleč od tega, da bi bila druga Švica, kar je bil v zgodnjih devetdesetih njen primarni cilj, še naprej doživlja kot lenuhe, delomrzneže, skratka tiste, ki ne vedo, kaj je častno delo; resnica je seveda popolnoma drugačna, saj morajo književniki še kako garati, da sploh preživijo, in tega me je najbolj strah; tega nepreglednega dela, pred katerim bežijo celo književniki sami, ki morajo vedno znova dokazovati, da niso leni, zato vse pogosteje pišejo tudi takrat, ko bi morali počivati, se leviti v svojih praznih kupolah čakanja na pravi občutek.

Grozljivo je, da tudi sedaj, ko pišem o lenobi, v resnici delam in se tega še kako zavedam; to pa vsekakor ni prav, ni etično, če se lahko malce pohecam iz samega sebe. Saj kaj drugega pa počnem, kot da se šalim na lasten račun; če ne morem biti len, si lahko privoščim vsaj to. Čeprav se zavedam, da mi to ne bo prav nič pomagalo in tega me je še bolj strah, zdi se mi, da z leti vedno bolj. Kam torej pelje ta moja lenoba, ki ni več tisto, kar bi morala biti? Na pot okrog sveta zagotovo ne! To bi šele bilo pravo garanje, ki ga ne bi preživel. Nimam kondicije, ljudje moji!

Tudi za lenarjenje moraš imeti kondicijo, tako kot mora imeti kondicijo eden najboljših NBA-košarkarjev zadnjih let Nikola Jokić, da lahko tako lenobno premika najbolj garaške obrambne igralce in se tako rekoč norčuje iz njih; zanj pravijo, da je preprosto preveč inteligenten za vse njih, meni pa se zdi, da je tako dober, ker zna ujeti ritem lenobe in jo pretvoriti v eksekucijo, in to na najvišji ravni.

Ameriški sen je utemeljen na upanju; delaš in upaš, ne nujno v tem vrstnem redu, dokler tudi upanje ne postane delo in si za vedno izgubljen. Zdi se mi, da Jokić nekje globoko v sebi prezira Američane, ker mu hočejo vzeti njegov balkanski ritem lenobe in mu naprtiti svojo kapitalistično mantro kopičenja statističnih presežkov. Po drugi strani Američani zavidajo njemu in Dončiću, ker vse skupaj počneta s takšno lenobno lahkotnostjo, torej se nehote norčujeta iz njihovih sanj, ki to že dolgo niso več.

* * *

Čuvaj v muzeju sedi in čaka na obiskovalce. To je prava lenoba.

Zaradi vsega tega se strinjam s svojim kolegom čuvajem, da bi morali uzakoniti pravico do lenobe, v paketu z UTD (univerzalni temeljni dohodek); tisti, ki bi radi svoje dni preživeli lenobno, brez velikih pričakovanj in ciljev, bi dobili podporo države, ki bi jih preprosto pustila pri miru s svojimi fantazmami o splošni blaginji.

V poplavi referendumov bi tako veljalo razmisliti o referendumu za UTD in lenobo. Treba je vrniti temeljne pravice lenobi. Poglejte, kam nas je pripeljalo delo, vzklikajo pobudniki referenduma. Koliko ljudi brez talenta je uspelo z delom in tako izničilo karmo lenuhov. Čas je, da se zbudimo in obranimo svojo lenobo, z vsem denarjem, ki ga nismo zapravili, ker smo bili primorani delati.

Sproščenost nastopi, ko se nehaš boriti z lenobo. Kajti lenobo moraš preprosto sprejeti. »Lenoba, lenoba, zvest ti bom do groba,« je prepeval Žan Zmazek, eden največjih slovenskih trubadurjev, ki je v svojem komadu Lenoba prisegel večno zvestobo lenobi, s katero je vzpostavil poseben odnos. Žal je takšnih samurajev lenobe pri nas vse manj, harakirijev pa vse več; kdor se neha boriti z lenobo, je že obsojen. Napredek žanje sadove naše lenobe. Koliko časa še?

Paradoks! Vse življenje delaš, da bi lahko na koncu lenaril, po možnosti na kakšni križarki na poti okoli sveta; ko pa ta čas pride, si tako zgaran in po možnosti že bolan, da lahko križarko še naprej sanjaš ali pa tudi tega ne več.

* * *

Moj oče je bil pošten delavec, ki je pomagal graditi boljši jutri, v katerem živimo danes. Kot priseljenec z juga se je moral tudi on boriti proti tistim, ki so ga nezasluženo razglašali za lenuha, že zgolj zato, ker je prihajal iz manj razvitih krajev, kjer niso imeli tako razvitih delovnih navad kot v naši deželi pridnih ljudi.

Tudi njemu se je dogajalo, da se je moral sramovati svoje prirojene lenobe, ki mu je sicer še kako pristajala, a jo je zanikal pred samim seboj, samo da je lahko trdo delal in svoji okolici dokazoval, da je vreden zaupanja; tako se je prekomerno trošil in svoj lenobni talent metal svinjam naravnost pod noge, dokler ga niso poteptali in zakopali v blato, ki je postalo temelj vseh teh blokov, v katerih živimo še danes.

Včasih se mi zdi, da me preganja njegov občutek krivde, ki mi ne dovoli biti tako len, kot bi si želel; zato imam občutek, da se borim tudi takrat, ko bi moral zgolj biti, tukaj in zdaj; proletarski duh me lovi po praznih dvoranah muzeja lenobe in me opozarja, da ne delam dovolj in da bom na koncu odgovarjal.

Prijetno lenarjenje je besedna zveza, ki nehote napeljuje na pomisel, da obstaja tudi neprijetno lenarjenje, tisto torej, ki ga je treba plačati, in to pošteno plačati.

Tukaj se moram še enkrat sklicevati na svojega starega, ki je rad dejal, da greš v zapor odležat svoje; takrat, v njegovih časih, ko se je še hkrati delalo in upalo, je bilo to še izvedljivo, saj je nekdo drug plačeval tvoje ležanje, nekdo drug se je zadolževal, da si lahko ti odležal svoje.

Če ga ne bi poznal, bi mislil, da je zavidal vsem tistim, ki so ležali po zaporih, medtem ko je on zunaj, na svobodi, delal tudi za njih. Zato mu je bila morda ta svoboda pogosto odveč oziroma ni vedel, kaj z njo početi, če že ne more ležati, je preležati. To je postalo njegovo ultimativno stališče: ultimat lenobe!

Zdi se mi, da sem sam še danes ujet v ta ultimat svobode in da ne vem, kaj početi, ko nastopi ta ista svoboda, ki jo je treba preležati in odležati. Jaz pa vedno nekaj počnem in prehitro je tudi to odveč.

Kaj potemtakem ostane nam, ki smo še vedno kdaj zares leni? Bore malo ali skoraj nič.

In vendarle: danes je ponedeljek in jaz pišem esej o lenobi. Torej je še upanje!

Lenobe umirajo zadnje.

Iz Dnevnika čuvaja, 2. 9. 2024