Slovenija se duši v oglaševanju, saj je to že davno ušlo izpod nadzora. Polastile so se ga agencije, lastnice oglasnih mest v tesni navezi z oglasnimi agencijami, ki skorajda brez izjeme zasipljejo javni prostor s svojimi maloumnimi gesli in zanikrnim oblikovanjem, vse v znamenju preprostega računa: s čim manj oblikovalskega in tekstovno kreativnega vložka do enormnih zaslužkov.
Onesnaževanja javnega prostora s cenenim, a neverjetno agresivnim oglaševanjem oblasti na državni in občinski ravni še niso zaznale kot resen družbeni problem, ki bi nedvomno terjal odločno zakonsko regulativo, deloma zato, ker imajo oblasti na domala vseh ravneh ves čas težave z učinkovitostjo inšpekcijskih služb, deloma zato, ker se jim iz davkov in prispevkov iz oglaševalske dejavnosti stekajo v proračune nezanemarljivi zneski. Kljub alarmantnemu stanju v tej družbeno nadvse žgoči problematiki je dnevnik Delo spomladi letos vendarle razkril nekaj obetavnejših premikov glede tega, kako se lotiti predvsem krajinskega onesnaževanja z velikimi plakatnimi mesti. Novinarka Tina Horvat je v članku Agresivni oglasni panoji v idilični slovenski krajini (Delo, 26. marca 2024, str. 11) opisala dva boljša zgleda občinskih uprav v Kranjski Gori in Škofji Loki, kako se upreti agresivnemu, pogosto nezakonitemu oglaševanju na kmetijskih zemljiščih, travnikih, jasah, zlasti ob avtocestah.
Z divjim oglaševanjem veliko dela, z zakonitim še mnogo več
Angažiranje županov in občinskih svetov proti nezakonito postavljenim velikim panojem (zakonsko dopustni so seveda vsebinsko enako problematični), oglaševanju na kozolcih, kmečkih hišah in gospodarskih poslopjih je vsekakor upravičeno in povsem razumno je, da so se problema lotili s sprejemanjem ostrejših občinskih odlokov ter krepitvijo inšpekcijskega nadzora. Županji in županu omenjenih občin gre priznanje, da sta problem, ki pa seveda daleč presega meje njunih občin, sploh zaznala in po svojih močeh in ob onemogli zakonodaji poskušala kaj prispevati k očiščenju tega avgijevega hleva oglaševanja v odprtem prostoru v Sloveniji. V članku so navedene tudi očitne pomanjkljivosti slovenske zakonodaje, ki ureja to področje, smešno nizke kazni za kršitelje zakona in predvsem pomanjkanje učinkovitega nadzora. In če občinskim upravam že kje uspe podreti nezakonito postavljeni pano, kaj storiti z zakonito postavljenimi?
Lani sem se oglasil v polemiki, ki se je nanašala na problem jezika na velikih plakatih, ki ga je sprožila agencija Palma s plakatom Greva punca v južne kraje (brez vejic in klicaja), in temo razširil v polje, v katerem sta se znašla županja Kranjske Gore in župan Škofje Loke. V januarski številki revije Ljubljana (januar 2023, str. 21) sem našel nepodpisan prispevek z naslovom Letos nad neurejeno zunanje oglaševanje. V njem pisec navaja, da je po popisu objektov za oglaševanje na območju Mestne občine Ljubljana postavljenih skoraj 10.000 (!) takšnih objektov.
In kako se bodo v mestu lotili reševanja problema? Najprej s preverbami: 1. Ali je objekt skladen s prostorskim načrtom in drugimi prostorskimi akti pred OPN? 2. Ali je objekt postavljen na parceli v lasti MOL? Ali je objekt postavljen v varovalnem pasu občinske ceste? Verjamem, da je namera mestnih veljakov utemeljena na ustrezni zakonodaji in mestnih odlokih, ne verjamem pa, da bo ob 10.000 objektih izvedena hitro, in ne verjamem, da bo kadar koli prišla do konca in odredila, kot piše v zaključku shematske ponazoritve ukrepov: »Objekt je treba odstraniti.« Novinarka Vanja Brkić je v komentarju Lahko bi bili drznejši, objavljenem v Dnevniku (28. septembra 2024), strnila ugotovitve inšpektorata Mestne občine Ljubljana. Prvi vzorec 2400 preverjenih objektov oglaševanja – 487 jih je bilo odstranjenih po preverbi, nekaj sto, še preden bi lastniki dobili odločbo o odstranitvi, preostali so v različnih postopkih pritožb in podobnih manevrih zavlačevanja – potrjuje moje zle slutnje, da bo proces omejevanja oglaševalske povodnji počasen in v bistvu neučinkovit, saj bodo na svojih mestih ostali številni zakonito postavljeni oglaševalski objekti še vedno mogočni onesnaževalci javnega prostora tako v mestih kot na podeželju. Novinarka ima prav, ko zapiše, da bo z divjim oglaševanjem še veliko dela, sam pa bi dodal, da ga bo z zakonitim še mnogo mnogo več.
Zakon o popolni prepovedi oglaševanja v javnem prostoru
Zato ne bom odnehal z vedno vnovičnim pozivanjem pristojnih, da se je treba problema, vsaj po mojem mnenju, nemudoma lotiti z drugega konca in radikalno. V državnem zboru je treba neogibno sprejeti zakon o popolni prepovedi oglaševanja v javnem prostoru, pri čemer je treba javni prostor definirati tako, da tudi zasebna zemljišča in zasebne stavbe ne bi bili izvzeti iz zakona. Hkrati bi moral zakon regulirati pojavljanje napisov (oznak) gospodarskih družb, domačih in tujih, malih podjetij, združenj, organizacij ter zasebnih oznak na objektih in poteh ter hkrati natančno opredeliti, kaj je znak, kaj logotip, kaj je geslo in kaj so funkcionalne usmerjevalne table oziroma znaki. Nedvomno bo moral tudi natančno opredeliti, kje in kako dolgo se sme v javnem prostoru izvajati časovno natančno omejena volilna propaganda.
Seveda se bo nemudoma pojavil odpor vseh, ki sedaj dobro živijo od oglaševalskih dejavnosti, silovit odpor, in nič ne dvomim, da bodo tako znane kot tudi manj znane skupine za pritisk (lobisti vseh vrst) poskušale s političnimi pritiski in korupcijskimi prijemi tak zakon preprečiti. Zakonodajalec pa bo moral poleg tega opraviti še pomemben del svoje naloge, to je državljanom Slovenije povsem odkrito prikazati dilemo, ali so za družbeno popolnoma upravičen ukrep zaščite javnega dobrega (javnega prostora) ali za nadaljnje onesnaževanje in poneumljanje fizičnega in mentalnega javnega prostora. Nič ne bi bilo narobe, če se o takšnem zakonu razpiše referendum. Osebno ne dvomim, da bo rezultat zelo podoben onemu z referenduma o zakonu o vodah poleti 2021.
Peter Krečič
