Začne se v prepolnem dvigalu, kar je gotovo najbolj neprimeren prostor za osvobajanje plinov, še posebej kadar je lift nabito poln, kot v tem primeru. Potem ko se eden od potnikov pošteno sprosti, lahko le še opazujemo izraze na obrazih ostalih osumljencev. Kot vedno je zabavno iskanje krivca, ki po navadi najde način, da se skrije ali se vsaj poskuša skriti. In v tem dvigalu se je res zdelo, da ni bil nihče tisti.
Ob tem se spomnim anekdote, ki mi jo je ob neki priložnosti zaupal tvorec legendarne skupine Zabranjeno pušenje Sejo Sekson. Bilo je zvečer, v napol praznem sarajevskem tramvaju, ko je molk potnikov presekal zvok prdeža. Najprej ni bilo jasno, od kod prihaja, a ko je urejena gospa srednjih let, ki se je oprijemala droga, obrnila zapestje in to dvakrat ponovila, kot bi navijala gas, je bilo takoj vse jasno. Njen poskus, da bi oponašala zvok prdeža, je bil tako očiten, da to ni ušlo potniku, ki je vse skupaj pospremil s ciničnim komentarjem: »Ni izbliza!« Niti približno! Sporočilo je bilo jasno: ni ti uspelo, ali po naše: kdor ga zvoha, ta ga spoha.
Tako lahko v skrajšanem vodniku za napenjanje, kot so ga poimenovali snovalci oglasa, »vidimo« in slišimo prdce iz različnih vetrov, ki nas spravijo v smeh, hkrati pa poučijo, da nekaterih zadev vseeno ne gre jemati tako prekleto resno, ker tudi to navsezadnje škodi.
* * *
Vetrove je pač treba spustiti ven, jih osvoboditi iz ječe, v kateri so samo še bolj nevarni za tistega, ki jih na silo skriva pred okolico. Seveda vsi kraji in situacije niso primerni za tovrstno izražanje, ki pa vendarle lahko zatrese tudi najmočnejše trdnjave morale, o čemer se je mogoče prepričati v tem izvrstnem oglasnem sporočilu.
Španski veter, ki ga sprosti balerina med ogrevanjem na drogu, ali dolg pozdrav čakajočega na avtobusni postaji, ki začudi celo njegovega psa, so zgolj sekvence iz naših življenj, ki gredo tako ali drugače v veter, glasno ali potihoma, ni razlike.
Nekateri so nadarjeni bolj, drugi manj. Nekateri si vzamejo čas tudi tam, kjer ga večini zmanjkuje, tako kot nam zmanjkuje tolerance. Uspešni ljudje se nikdar ne sprašujejo, kaj doživljajo tisti, ki stojijo v vrsti za njimi, ko jim uide nekaj ganljivo toplega iz napačne odprtine. Samo sprostijo se in čakajo naprej. Toplino razdelijo enakomerno med tiste za seboj; češ, naj se oni ukvarjajo s posledicami njihove sproščenosti. Saj navsezadnje je tudi to zdravo: deliti z drugimi, slabo ali dobro.
Tako sem razmišljal oni dan, ko je gospa srednjih let okupirala okenček v eni od ljubljanskih lekarn in si vzela čas za poglobljeno razlago svojih težav, ki morda le niso bile tako zelo nujne in zdravju nevarne. V tej lekarni sta si vrsta za zdravila na recept in vrsta za tiste brez recepta nevarno blizu, tako da so lahko potencialno resno bolni obiskovalci med čakanjem na resna zdravila uživali v predstavi gospe, ki se je prilepila na marmornat pult in se spravila na srednješolskega tehnika, ki ji je poskušal razložiti, da bi bil zanjo vendarle bolj primeren sirup, ali nekaj drugega, v bolj tekočem stanju. Kot se je kmalu izkazalo, je šlo za težave z napenjanjem. Skoraj sem prdnil od smeha!
Mladenič je vztrajal pri svojem, a ona se ni dala. Bila je ena tistih, ki vedo, kaj hočejo! In takšni zlepa ne odnehajo. Pa četudi gre zgolj za tablete za ustavljanje vetra. Natanko to je namreč zahtevala od fanta. Na splošno začudenje vseh, ki so prvič slišali, da takšne tablete sploh obstajajo in celo delujejo. Argument, zakaj tablete, in ne sirup, je bil seveda karseda praktične narave: ker ima lahko gospa tablete v torbici, iz katere jih lahko izvleče v vsaki situaciji. Saj veste, za vsak primer, nikoli ne veš, ko se enkrat začne, je že prepozno. Da ne bi kdo kaj mislil ... Ob teh besedah se je za hip ustavila, kot bi tudi sama ne bila prepričana, kaj bi si kdo mislili in zakaj pravzaprav ... No, pa saj gre za mojo toplino, mar ne, je pomislila in že se ji je povrnila samozavest, s katero je nadaljevala pohod pravičnice. Ustrežljivi mladenič je končno uvidel, da se gospa ne heca in da je pač ena tistih, ki preprosto verjamejo v tablete, pa naj gre za tiste na recept, ki jih bodo nekoč dočakali tisti v vrsti poleg njene, ali tablete za trenutno ustavljanje plinov. Gospa pač ni bila romantična duša, ki v svojem neuspehu lahko vidi tudi uspeh, tako, prosto po Kantu.
Res, kdo bi si mislil, da sploh obstajajo tablete za preprečevanje vetra. Ob tem so se mi porajala različna vprašanja, med ostalimi tudi tisto ključno: lahko sploh ustavimo veter? Seveda ne! Vetra se pač ne da ustaviti … Veter hoče ven, hoče na svobodo, mi pa ga držimo v zaporu, proti njegovi volji … In šele ko se tako bori v nas, postaja nevaren, zato so vsakršne šale na račun prdenja v veter še kako dobrodošle. Tudi sam sem bil od nekdaj liberalno orientiran, vsaj ko je šlo za sprejemanje različnih vetrov.
* * *
Prdeže sem celo razdelil v dve skupini, ki sem ju ustrezno poimenoval: prvo tvorijo tihomirji, drugo zvonimirji. Slednji so bolj pošteni, recimo temu transparentni, saj najavijo svoj prihod, tako da se lahko nanje pripravimo, medtem ko so tihomirji bolj zahrbtni, čeravno toplejši in vsebinsko bogatejši. Pri zvonimirju skratka veš, kaj te čaka, pa vseeno ne moreš veliko narediti, pri tihomirju pa je presenečenje zagotovljeno. A naj bo prdež še tako pošten, na koncu vedno smrdi. Zato je vsakršno razlikovanje popolnoma odvečno. In tudi tablete, ki morda lahko upočasnijo rojevanje vetra, vsekakor ne morejo ustaviti tihomirja. Verjemite mi, ni teh tablet.
Poleg neprijetnega vonja druži tihomirja in zvonimirja tudi dejstvo, da sta oba za mir: eden bolj zase, tako da ni jasno, dokler ni prepozno, drugi na glas, tako da vsi vedo, pa vseeno ne pomaga. Tako enega kot drugega na koncu doleti ista usoda: oba gresta v veter … Ker odgovor gre vedno z vetrom, pa če se še tako trudimo. In zaradi vsega tega se je treba sprostiti prej, ker nikoli ne veš, kaj bo zadnje, kar boš storil. Zato je treba pustiti vetru prosto pot, da bo tisto, kar mora biti, ker nihče ne ve, kje se veter začne, ali kot bi dejal pesnik: vse so to mala vaje v slugu, jest pa sam vem, da veter bi zmogu. Vse bolj se mi dozdeva, da vem, kaj je hotel pesnik s temi verzi povedati.
