Trener Ajaxa Frank de Boer je tako izjavil, da ga odhod Guardiole sploh ne preseneča, saj da je ta z Barco osvojil že vse, kar se osvojiti da, kar se je slišalo povsem logično, saj v štirih sezonah ob trinajstih osvojenih pokalih ni bilo kluba, ki v gosteh na Nou Campu ne bi dajal vtisa, da ne prihaja iz Šmartnega ob Paki brez treh nosilcev igre.

A le nekaj minut zatem, ko se je bil svet že pripravljen strinjati z nekdanjim igralcem Barcelone in zaključiti debato, se je oglasil še Arsene Wenger, človek, ki že leta trmasto poskuša sestaviti angleško kopijo katalonskega velikana, v kateri Xavija, Iniesto in Messija upodabljajo Arteta, Rosicky in Walcott, in se iz nekega razloga čudi svojemu neuspehu. Wenger je za razliko od de Boura izrazil presenečenje in pojasnil, da Guardiola zanj ni sinonim za vse osvojene pokale, ampak pooseblja nogometno filozofijo, ki je ustvarila najboljše moštvo vseh časov, moštvo, ki ga je užitek gledati celo takrat, kadar izgublja proti tako kilavemu moštvu, kot je letošnji Chealsea.

Tako smo se ljubitelji nogometa nenadoma znašli v precepu. Tudi Wenger je seveda zvenel povsem logično in po krajšem razmisleku mu je človek moral prikimati, da je razlika med letošnjo luzersko Barcelono in tisto triumfalno izpred treh let resnično znašala le šest milimetrov, kolikor je ločilo strel Inieste, ki je pred tremi leti v devetdeseti minuti na Stanford Bridgu zatresel mrežo Petra Cecha, od strela Pedra, ki je ob koncu letošnjega londonskega gostovanja zadel zgolj vratnico.

Četudi namreč upoštevamo poškodbe in zdravstvene težave Ville, Abidala, Affelaya, Piqueja in Pedra, nič kaj prijetno dejstvo, da se mojemu vrstniku Xaviju poznajo leta, Guardiolove neposrečene eksperimente s sistemom 3-4-3 in ne dovolj uspelo integracijo Cesca Fabregasa, moramo vseeno ugotoviti, da je bila Barcelona tudi v tej sezoni podobno dominantna in da je igrala enako privlačen nogomet kot vsa pretekla leta.

A živimo v svetu, v katerem štejejo lovorike (cilj pa opravičuje sredstva) in ki mu zato vsaj toliko kot Barcelona zadnja leta vlada Jose Mourihno, nesporni genij, trenerski Messi, ki je pokale osvajal celo z Interjem, klubom, za katerega je bil človek prepričan, da bi lahko v njegove črno-modre drese oblekel tudi enajsterico Barcelone, pa bi na domačem San Siru še vedno igrali bunker proti Ceseni in se veselili remija brez zadetkov.

Zato je, vsaj tako je bilo razumeti Wengerja, še toliko bolj pomembno, da obstajajo tudi klubi in trenerji, ki ne glede na to, da niti v stošestinsedemdesetem poskusu preboja skozi strnjeno nasprotnikovo obrambo ne pridejo do zadetka, še naprej vztrajajo pri svoji atraktivni igri in ne nabijajo žoge na pamet v šestnajstmetrski prostor upajoč, da se bo ponesreči odbila v gol. Zato je pomembno, da obstajajo klubi, ki delujejo na dolgi rok, iz sezone v sezono razvijajo in nadgrajujejo svoj slog igre in ki ob morebitnem neuspehu ne zamenjajo trenerja, večine igralcev in klubske filozofije.

Pomembno je torej, da obstajajo klubi, ki jih nikoli nista in jih tudi ne bosta trenirala Rafa Benitez ali Roberto Mancini.

Zato bi moral biti odhod Pepa Guardiole (četudi je treba razumeti njegovo izčrpanost, ki naj bi bila glavni razlog za odhod) tragična novica za prav vsakega ljubitelja nogometa in le nadejamo se lahko, da bo Barca pod vodstvom njegovega dosedanjega pomočnika Tita Vilanove nadaljevala s svojim tika-taka nogometom in z vsem, kar paše zraven (pa čeprav bo še kdaj izgubila tekmo, na kateri bo Xavi zbral več uspešnih podaj od celotne nasprotne enajsterice).

V nasprotnem primeru bi nam namreč preostal le nogomet, v katerem trener pol ure pred koncem tekme, takoj po tistem, ko je njegovo moštvo doseglo vodilni zadetek, iz igre potegne kreativca Carlosa Teveza in namesto njega na zelenico pošlje razbijača Nigela de Jonga, da bi tekmo, kot se temu strokovno reče, zaprl.

Preostal bi nam torej nogomet, s katerim so nekoč v devetdesetih Italijani osvajali naslov za naslovom in ob katerem je Ivo Milovanovič ob koncu prenosa vedno znova začutil dolžnost, da se opraviči svojim gledalcev in jim pojasni, da tekma resda ni prinesla ne zadetkov, ne priložnosti, ne atraktivnih potez, a da na tako pomembnih srečanjih pač ne gre pričakovati, da bi katera od ekip karkoli tvegala.

Preostal bi nam torej nogomet, ki bi bil na oko resda precej neprivlačen, bi bil pa zato v taktičnem smislu prava poslastica in bi se raznorazni strokovnjaki in doktorji nogometa spet lahko navduševali nad "disciplinirano igro v obrambi", "rahlo premočjo na sredini igrišča" in "potrpežljivim čakanjem na nasprotnikovo napako".

Preostal bi nam torej nogomet, zaradi katerega bi moški ob sobotah zvečer s pivom v roki gledali Maria.