Zavist je to, kaj pa drugega, zavist, ker se drugi zabavajo, medtem ko on sredi noči buden razmišlja le o tem, da mora navsezgodaj vstati, odpeljati otroke v vrtec in ženo v službo ter se ob osmih zjutraj naslikati v direktorjevi pisarni na sestanku. Zato se zdi Ljubljančanu edino prav, da ko spi on, spijo tudi vsi drugi prebivalci in obiskovalci njegovega mesta. Iz solidarnosti do njega in njegovih jutranjih opravkov. Iz obzirnosti do njegovega rahlega spanca in slabo tesnečih oken. Iz spoštovanja do vseh, ki jim v teh težkih časih ni do zabave.

In seveda tudi zato, ker v Ljubljani že od nekdaj velja, da se podnevi dela in ponoči spi. Zabava pa se na počitnicah, na smučariji v Kronplatzu ali na kampiranju pri Poreču, in le občasno med vikendi, v tetini zidanici na Dolenjskem, ko je trgatev, ali pa za kakšen praznik, ko se pač šika, da se družina zbere, nazdravi in morda, ampak res morda, eno ta kratko zapoje.

Nikakor pa se ne gre v Ljubljani zabavati kar tako, brez razloga, samo zato, da je žur. To pač ne gre in zato gredo Ljubljančanu na živce dolgo v noč odprti lokali, klubi, bari in diskoteke. Zato so mu trn v peti K4, Casablanca, Cirkus, Compaòeros in druge beznice, ki vabijo nespečneže, in zato si na vso moč prizadeva, da jih zaprejo.

Ponočevanje, je prepričan Ljubljančan, je v nasprotju s tisočletno kulturo tega mirnega mesta, ki zvečer po dnevniku ugasne luč in odide na zasluženi počitek, kakor odidejo po dnevniku na počitek vsa podobna srednjeevropska mesta, od Gradca do Krakova. Mi nismo Mediteranci, da bi se cele noči lenobno valjali po ulicah in trgih, opolnoči naročali hrano in ob vinu prežvekovali do jutra. Mi nismo Balkanci, da bi živeli v gostilnah, da bi s harmoniko in rakijo zdravili svojo žalost in bedo in se pretvarjali, da jutri ne obstaja.

Ne, mi smo mitteleuropeische Leute in pri nas ponoči bedijo le objestni in nevzgojeni mulci, tatovi motornih koles in dežurne medicinske sestre. In kdor sredi noči tava po praznih ljubljanskih ulicah, obupan iščoč še tisti zadnji šank, za katerim gostom še niso postregli zadnje runde, je v očeh ljudi, ki na poti do stranišča radovedno kukajo skozi okno, le izgubljena duša, ki jo preganja lasten nemir.

Ponočnjaki zato pri nas že pred polnočjo izginejo s prizorišča, kot da jih nikoli ni bilo. Poskrijejo se po zapuščenih vojašnicah in tovarnah in sem ter tja se zaprejo še v kakšno nepredušno zaprto klet, da jih Ljubljančan niti slučajno ne bi videl ali bognedaj slišal.

Ker če jih Ljubljančan vidi in sliši, pokliče 113 in policiste retorično vpraša, kaj se to pravi takole razgrajati pod njegovim oknom, in jih zatem še bolj retorično vpraša, ali bo ta podivjana zapita in zadrogirana mularija zjutraj namesto njega vstala in šla delat.

Ker če jih Ljubljančan vidi in sliši, napiše naslednji dan sto in eno pritožbo in jo razpošlje na četrtno skupnost, mestno občino in v pisma bralcev ter javno zahteva svoj javni red in mir. Ker je to njegova pravica, njega, ki mora navsezgodaj, ko bo ta podivjana zapita in zadrogirana mularija še brezskrbno spala, vstati in peljati otroke v vrtec in ženo v službo.

Zato ponočnjaki vedo, da je bolje, da jih Ljubljančan ne vidi in ne sliši, in da je bolje, da se lokali, klubi bari in diskoteke zaprejo ob spodobni uri, oni pa še pravočasno skrijejo v svoje zapuščene vojašnice in tovarne in sem ter tja zaprejo v kakšno nepredušno zaprto klet.

In tudi ponočnjaki vedo, da samo če zapremo K4, Cirkus, Compaòeros, Casablanco in druge beznice, bo Ljubljana ostala Ljubljana in se ne bo spremenila v razuzdano leglo izprijencev vseh vrst.

In še naprej bo vladal naš stari lublanski red in še naprej se bo podnevi delalo, ponoči pa spalo in se bo naš Ljubljančan, ko bo v polsnu izpraznil svoj mehur, v miru in tišini privlekel do svoje postelje, brez vznemirjajočih misli o tem, da se tam zunaj življenje odvija brez njega in da na tem groznem in skrbi polnem svetu živijo tudi ljudje, ki se brezbrižno zabavajo in se imajo fajn.

Ker to, da se imajo ljudje v Ljubljani fajn, pač ni fer.