Staršem študentov s filozofske - torej moji generaciji, ki je svoje barikade že davno zapustila in končala z visokim holesterolom in nizkim sarkazmom - so se zdeli njihovi uporniški otroci seveda nepojmljivo smešni.

Nekateri so nanje gledali z vzvišenim prezirom, kot na nezrele telebane in neodgovorne lenuhe, ki zapravljajo njihov denar, se drogirajo, zafrkavajo, popivajo, vzklikajo komunistične parole in poštenim, pridnim študentom ne dovolijo, da bi se učili. Drugi spet so nanje gledali z vzvišenim sočutjem, kot na čudovito naivne otroke, ki gredo skozi svoje adolescentno uporništvo, tako kot se prebolevajo vse druge otroške bolezni, od noric in rdečk do svetovne revolucije, in ki, ubožčki, še ne vedo, da se bo njihova slavna revolucija čez nekaj let končala z nervozno debelo ženo, dvema prestopnikoma, nadutim mladim šefom, stanovanjskim posojilom v višini sedemsto evrov in zamašenim odtokom v kopalni kadi.

Meni pa so se zdeli smešni prav oni, moji zabuhli in plešasti vrstniki, ki so brezglavo zbežali iz komunizma med belo blago, zdaj pa serjejo po lastnih otrocih, ker nočejo biti belo blago kot oni. Do njih sem čutil enako mešanico prezira in sočutja, ki so jo oni čutili do lastnih otrok s filozofske. Potem sem gledal te otroke, jih poslušal, kako z veliko strastjo govorijo o neposredni demokraciji, pravični družbi in delavskem upravljanju, pa se mi je spet zdelo smešno. A to ni imelo zveze z njimi.

Smešno se mi je zdelo, da se zgodovina vrti kot pralni stroj, vse v tem bobnu se obrača in sprevrača ter prihaja ven narobe obrnjeno, pomešano in premaknjeno. Nihče nima takšnega smisla za humor kot zgodovina.

Gledal sem namreč ta dekleta in fante, kako sanjajo o novi družbi socialne pravičnosti in resno preučujejo najnovejšo idejo zahodnega protikapitalističnega gibanja - delavsko upravljanje -, in videl samega sebe pred petindvajsetimi leti, študenta prvega letnika umetnostne zgodovine, ki se je šel med dvema svetovnima revolucijama učit o skrivnostih nemškega ekspresionizma, pričakal pa ga je predmet - socializem in samoupravljanje!

Povejte: kaj ni to čudovito noro?

To, kar se danes kot obvezna literatura študentskega revolucionarnega gibanja napol naskrivaj kopira in deli po spletnih družabnih omrežjih, smo imeli mi kot obvezen predmet v srednjih šolah in univerzah! Teorija in praksa samoupravnega socializma v srednji šoli, socializem in samoupravljanje na fakulteti so bila naša najhujša nočna mora! Danes pa so čista subverzija! Jebenti, ta socializem je bil prav huda avantgarda. Le da mi tega nismo mogli vedeti.

Prav res, nihče nima takšnega smisla za humor kot zgodovina: petindvajset let pozneje se revolucionarji učijo iz učbenikov svojih staršev, oni - nekdanji nezreli telebani in neodgovorne lenobe, ki so v osemdesetih zapravljali denar svojih staršev, se drogirali, zafrkavali, popivali in vzklikali protikomunistične parole, pa zdaj ponavljajo razred in se učijo od svojih otrok teorijo in prakso samoupravnega socializma!

Delavcem Jadrankamena z otoka Brač, tipičnega nekdanjega uspešnega hrvaškega podjetja, ki je v devetdesetih pripadlo Tuđmanovemu teniškemu sparing partnerju Brunu Orešarju in končalo okradeno, v agoniji stečaja, so tako pred kratkim strokovnjaki z zagrebškega Inštituta za ekonomsko demokracijo predavali o delavskem delničarstvu in samoupravljanju! Prebivalci Šolte, nekega drugega otoka v bližini Splita, pa so ustanovili pravo kmetijsko zadrugo, ki naj bi povezala lastnike razdrobljenih parcel in pridelovala organsko hrano!

Delavci in kmetje so, skratka, odkrili socializem.

Potem ko se ga je spet spomnila tujina in se je tako na naše univerze vrnil davno pozabljeni Karl Marx, skoraj novi Che Guevara, ikona protikapitalistične gverile. Povsem nepravično pa je pri tem zapostavljen neki drug, mulariji povsem neznan, njihovim staršem pa dobro znan lik: Edvard Kardelj, tovariš Bevc, drugi človek Titove Jugoslavije in oče delavskega samoupravljanja.

Tovariš Bevc je imel kar veliko lepih idej, morda je bil to najtrši komunist od vseh, verjel je v leninistično odmiranje države - eno tistih abstraktnih stvari iz Teorije in prakse samoupravnega socializma, ki smo se jih učili na pamet, a jih pravzaprav nikoli nismo razumeli - in brezrazredno skupnost svobodnih ljudi, družbo namesto države, prav tisto "society", ki jo je nekako prav v teh letih Margaret Thatcher, mati liberalnega kapitalizma, slovesno pokopala z znamenito izjavo, da "kaj takega, kot je 'družba', ne obstaja".

In če bi bila zgodovina pravična, tako kot je duhovita, bi bil Edvard Kardelj novi junak protikapitalistične gverile, mularija na filozofski bi ga nosila kot Che Guevaro in bi bil celo njegov sivi, socialistični in prav nič ikonogenični lik na majicah prikladno gibanje odpora proti potrošniški ideologiji umetne mladosti in izpraznjene lepote.

Petindvajset let pozneje, skratka, študenti na filozofski vzklikajo "Tovarne delavcem!", delavci Jadrankamena vzklikajo "Tujega nočemo, svojega ne damo!" in zgodovina se vrti kot centrifuga pralnega stroja, vse v tem bobnu se obrača in sprevrača ter prihaja ven narobe obrnjeno, pomešano in premaknjeno. Res, nihče nima takšnega smisla za humor kot zgodovina.

Gledam potem bronastega tovariša Kardelja med tistimi anonimnimi figurami brez obraza v središču Ljubljane - tovariš Bevc se je postavil na čelo anonymousov in jih pripeljal na Trg republike - in zaklel bi se, preverite jutri, če mi ne verjamete, da mu poplesuje desni brk.