Ustno ex-yu izročilo je tako prepolno zgodbic o, recimo, kosovskih Albancih, nad katerimi se med služenjem vojaškega roka v Bileči ali Požarevcu veselo izživljajo pripadniki tistih bolj bratskih in bolj enotnih narodov. Šiptarji, kot se jim je takrat ljubkovalno reklo, so pač v svoji nekdanji nadvse strpni domovini veljali za sladoledarje, ki multikulturnim Jugoslovanom strežejo plastične limonade in sladoled modro nebo. Če torej kosovskemu Albancu ni bilo slučajno ime Bekim Fehmiu ali Fadil Vokri, si ga ljudje brez korneta v roki sploh niso znali predstavljati. Povprečen prebivalec socialistične Jugoslavije je bil pač prepričan, da je Tito te ljudi spustil v državo zgolj zato, da bi lahko turistom na Jadranu nekdo stregel banana split.

Z razpadom Jugoslavije, ki je na najbolj tragičen način razkril vse globoko zakoreninjene predsodke naših narodov in narodnosti, so številni kosovski Albanci postali državljani Republike Slovenije. Postali so torej del svobodne in demokratične evropske družbe, družbe drugačnih, a enakopravnih, čez čas pa so skupaj z vsemi nami vstopili v Evropsko unijo, v kateri se, kot ste najbrž opazili, govori zgolj o spoštovanju različnosti, molče pa voli ksenofobe, homofobe, islamofobe in druge nestrpneže.

A njihov položaj je v državi, ki je celo med prvimi priznala neodvisnost Kosova in tako izrazila solidarnost z narodom, ki je bil v preteklosti žrtev Miloševićevega velikosrbskega terorja in ki si je, tako kot mi, zaželel samostojne in neodvisne države, doživel le kozmetične popravke.

Če so namreč Šiptarji, kot jim še naprej ljubkovalno rečemo, v socialistični Jugoslaviji prodajali sladoled, v demokratični Evropi pečejo burek, in ne glede na to, kako je Albancu v Sloveniji ime, si ga ljudje brez sirovega bureka v roki sploh ne znajo predstavljati. Povprečni prebivalec demokratične Slovenije pač živi v prepričanju, da smo tem novim državljanom podarili državljanstvo samo zato, da lahko tudi v ponedeljek ob štirih zjutraj na Miklošičevi potešimo pijansko lakoto.

Pri trženjski akciji Adrie Airways, v kateri ste morali v ponedeljek, če ste želeli ceneje leteti v Prištino, vtipkati skrajno žaljivo geslo "sladoled2012", je torej presenetljivo samo to, da so namesto sodobnega, skoraj avtohtonega slovenskega predsodka o albanskih prodajalcih bureka posegli po že rahlo arhaičnem jugoslovanskem stereotipu o sladoledarjih.

Morda jim je geslo "burek2012" zvenelo rahlo politično nekorektno. Ali pa jim je že sama beseda burek preveč dišala po balkanski zaostalosti in primitivizmu, po nečem, kar je v popolnem nasprotju z vsem, kar naj bi poosebljala sodobna letalska družba.

Sladoled je že bolj evropska zadeva, sladoled je fensi, so verjetno razmišljali naši vrli oglaševalci. Če pomislimo na znamki Carte D'or ali Ben&Jerry's, so si zadovoljno prikimavali, je sladoled v naši družbi lahko celo statusni simbol. Sladoled prodajajo tudi spodaj v Maximarketu, med tistimi finimi, dragimi delikatesnimi rečmi, se je oglasil nekdo. Kepica v centru Ljubljane stane več kot burek, je dodal nekdo drug. Sploh pa, so vsi skupaj zmagoslavno zaključili, človek, ki prodaja sladoled, že ne more biti užaljen, če mu rečeš, da je sladoledar.

In tako ste morali v ponedeljek, če ste želeli za "zgolj" 131 evrov z Adrio Airways poleteti iz Ljubljane v Prištino, v spletni obrazec vtipkati geslo "sladoled2012".

Žalostno, a resnično, a sladoled in burek sta edini stvari, ki povprečnega državljana Slovenije v letu 2012 lahko asociirata na let v Prištino, in izbor gesla bo zato marsikdo zagovarjal kot povsem logičnega.

A na žalost ni vse, kar je logično, tudi prav, in dejstvo je, da prav to, da se je nekomu zdelo geslo "sladoled2012" za Prištino enakovredno geslu "bigbang2012" za London ali "kalemegdan2012" za Beograd, lepo pokaže, kakšen odnos imamo v naši družbi do naših sodržavljanov, kosovskih Albancev.

Vsa ta zgodba z Adrio, Prištino in sladoledom namreč govori prav o tem, da o njih ne vemo čisto nič in da nas tudi nič v zvezi z njimi ne zanima. Zdi se nam, da so muslimani in da imajo še bolj kot drugi priseljenci neka čudna in neizgovorljiva imena. Slišali smo nekaj o tem, da imajo veliko otrok in da niso Slovani, ampak potomci Ilirov, in da na glavah včasih nosijo bele čepice.

Skratka nič. A kljub temu vsak od nas zelo dobro ve, da na njih lahko naleti le v slaščičarni, pekarni ali v trgovini s sadjem in zelenjavo.

Vse to pa pomeni, da se, ko gre za odnos do drugega, naša demokratična evropska družba prav v ničemer ne razlikuje od enoumne, zatiralske in kakšne vse še jugoslovanske družbe, iz katere smo baje prav zaradi te njene zatohlosti nekoč brezglavo bežali. Tudi nas, novopečene Evropejce in demokrate, namreč, tako kot nekoč vse tiste Jugoslovane, ki so se v vojski izživljali nad ljudmi s čudnim naglasom, sploh ne briga, kdo so v resnici ti ljudje, ki živijo med nami, in nas tudi ne zanima, kako je v naši družbi biti kosovski Albanec.

Predvsem pa nam vsem skupaj dol visi za to, kako neskončno zaničevanega in ponižanega se počuti nekdo, ki mora v želji, da bi lahko čim ceneje poletel na obisk k sorodnikom v Prištino, v spletni obrazec vtipkati "sladoled2012".