Ker mu računalnik pač dobro služi tak, kot je, in se ga noče dotikati. Ne upa si inštalirati nobenega dodatnega softvera, noče naložiti nobenih nenujnih posodobitev. Računalnik obravnava kot resno orodje za delo, ki si ga ne more privoščiti pohabljenega, če bi se kar koli softverskega zapletlo. Očitno človek, ki ga je nekoč pičila kača, pa se zdaj boji zvite vrvi. Pa ne gre za kakšnega nepismenega ovčerejca s hribov, ampak resnega programerja, takega, ki ve, kako mašine delujejo, in zna tudi kaj popraviti. Ampak noče, stara šola, pravi. Ne šravfaj, dokler deluje. Lahko se kaj sesuje. Ne bo se, pravim jaz, lahko se, pravi on. Filozofija paranoje.

Ko sem bil enkrat na obisku pri Kostji Gatniku, sem njegovega maca lahko gledal le od daleč. Čeprav tip ve, da obvladam, ali pa prav zato. Od daleč mi je kazal svojo predpotopno verzijo Photoshopa, da sem se samo križal. Ampak on ne potrebuje drugega. On je umetnik in to je njegov čopič. On ne potrebuje turbočopiča. On potrebuje čopič. To je njegov čopič. Ali čutiš razliko?

Ni neumna filozofija.

Ampak jaz sem druge sorte računalničar, na diametralno nasprotnih okopih. Jaz zjutraj najprej kliknem na Software Update, ali je kaj novega. Moj telefon je na zadnji verziji istega jutra, ko pridejo posodobitve iz glavnega štaba. Ste vedeli, da imajo tudi tiskalniki in fotoaparati svoj vgrajen softver, ki zastari? No, v naši hiši nikoli! Kdaj ste nazadnje posodabljali firmware v avtoradiu? Jaz prejšnji mesec. Potem vam je lahko jasno, zakaj mi gre tako na živce tisti naš domači Android, ki je še kar dve (ja, dve!) različici v zaostanku, da ga skoraj v vsakem zapisu omenjam. Enkrat mi ni uspelo posodobiti evropskih zemljevidov v priusu in sem ga hotel takoj peljati na avtosejem. V dobi virusov in druge spamerske nesnage sem kar malo živčen, če nimam vseh posodobitev. Digitalna paranoja ima dva obraza.

Danes sem se pa prvič opekel. Zaklal me je prekleti ProKlik, zadnjega pol ducata let zagotovo najšibkejši člen mojega digitalnega življenja, kolnem ga iz dna duše, softverski zmazek nad zmazki. Samo zaradi njega še gonim eno kopijo Windowsov, vse drugo z lahkoto postorim na macu, ni ga opravka, ki ga ne bi mogel. Razen preklete banke za firmo, NLB pa ob vseh milijardah levo in desno ne zmore spraviti skupaj enega računovodskega programa za maca ali, bog ne daj, linux. Mobilne naprave? Te so pa sploh uganka, da jih ni sram.

Ko sem kliknil na meni "posodobitev programa", me je odpeljalo na splet, odprlo se je nekaj oken za potrditev, potem je računalnik mlel… in na koncu se mi je odprla nekakšna neuporabna in omejena demo verzija aplikacije, mojih nalogov in virmanov nikjer, vse predloge pa izgubljene. Saj poznaš tisto, ko ti ekran mrkne po nekaj urah pisanja? No, to.

Arih naju je z Magnificom potunkal, da nisva mogla reči ne. Njegova hčerka hodi na bežigrajsko gimnazijo, vsako leto imajo neke vrste kulturni dan, in če nočejo imeti pouka, morajo imeti en kulturni program. Pa si je brihtna mularija, vsa čast, nič ne rečem - čeprav sem sam s šubičke - izmislila, da jim tistega dne po eno šolsko uro odpredavajo znane slovenske face. Arihova tamala je organizatorka, seveda je najprej fotra pocukala za rokav, naj se zmeni s kom, ki je že bil na televiziji, in je on pocukal naprej mene in Robija in najbrž še koga. Pižamo sem recimo tudi srečal tam, ampak on je bil ves nasmejan in z veseljem tam, ker je že verziran pravljičar in ima rad otroke. Jaz se z njimi težje znajdem.

Od mene so hoteli slišati v glavnem o spletnem pokru, me je kar malo zaskrbelo za mladino. Ali se res nič več ne kotalkajo in mečkajo, ali res samo še za računalniki visijo? Ampak nisem hotel težiti s svojimi drugimi kreativnimi vrhunci in sem raje spet pripovedoval tiste stare zgodbe o naši bivši mednarodni (San Francisco, Las Vegas, Ljubljana) tajni internetni kartaški združbi in o tem, kako smo s softverom po modelu odjemalec-strežnik analizirali strategijo igre in nasprotnike.

Spraševali so z zanimanjem, poslušali pozorno, smejali so se na pravih mestih. Ko sem odhajal, niso morili z avtogrami, razšli smo se zadovoljni, jaz malo manj, ker je še toliko za povedati, kako sem zanimiv in faca…

Šele zunaj sem se zavedel, da sem jih pravzaprav pozabil jaz kaj vprašati. Kako kaj živijo in če se zdaj, na mrežo nakonektani, kaj lažje parijo, kot smo se mi. Če kaj kradejo knjige, kdaj so nazadnje sprožili požarni alarm, v kakšni obliki dobijo ukor po razredniku (email ali pdf?) in kako se v novem tisočletju zdaj plonka - najbrž ne več s cedlcev, halo - če se sploh še sme v teh kontrarevolucionarnih časih. Kar koli to že pomeni.