V Ljubljani sta tako preživela samo dva kina in glede tega slovenska prestolnica ni nič drugačna od preostalih mest nekdanje Jugoslavije. Tiho izginotje kinodvoran iz mestnih središč je samo še eno od znamenj velikih sprememb v naših majhnih družbah in njim pripadajočih majhnih kulturah. Televizija, DVD, internet, share-servisi, gadgeti in razne tehnološke 3D-senzacije so nas odvlekli iz kina, smešne zastarele institucije, v kateri se je - danes povsem nepredstavljivo - samo gledal film. Natanko tako, samo film, brez nagradnih iger, kafičev, partijev, multimedijev, interakcij in drugih spremljajočih vsebin.
Kini pa niso izginili: le odšli so tja, kamor so šli tudi vsi drugi - v velika trgovska središča na obrobju mesta. Kinokulturo je tako zamenjala kultura multipleksov, pošastnih zabavišč v nakupovalnih svetiščih, v katerih povsem v duhu nove dobe ni umetniških filmov, ni nove romunske kinematografije: vse je podrejeno zabavi in zaslužku, ker se samo zabava izplača. V bistvu multipleks dvorane, kini za množično zabavo, tako niso nič drugega kot preživeli kini za mulce in porniče, kino Sloga naše dobe. Le da so se mulci iz središča mesta preselili v nakupovalna središča. In ostali tam.
Nakupovalno središče, revolucionarni odgovor korporativnega kapitalizma na potrebo potrošnika, da vse kupuje na enem mestu - da torej ne izgublja časa, ampak denar -, se je tako spremenilo v črno luknjo, ki vsesava vse življenje.
Prve so, zdavnaj pred kini, iz mest izginile male trgovinice za vogalom in dobre stare samopostrežne. Ubili so jih velikanski bleščeči hipermarketi v predmestjih, ki nam ponujajo vse, kar so nam tudi one, le da na enem mestu, ceneje in s parkiriščem. Potem so iz središča začeli izginjati trgovine in butiki, hipermarketi pa so metastazirali v trgovska središča, v katerih smo lahko kupili vse od hrane in pijače do obleke in obutve, od tehnike do pohištva, in tako postali izletniške točke sodobnega urbanega človeka. Če so nas naši starši za konec tedna v starem fičku vlekli v hribe in gozdove okoli mesta, smo mi naše otroke ob nedeljah stlačili v vozičke v obliki otroških avtomobilčkov in jih vlekli po zloščenih tleh nakupovalnih središč.
Prebivalci mest so se dobesedno preselili v potrošniška svetišča in živijo na relaciji dom-služba-nakupovanje, trgovska središča pa so postala resnična vzporedna samooskrbovalna mesta z vsemi urbanimi atributi: za trgovinami so prišli kafiči, restavracije in fastfoodi - McDonaldsi so se iz nekdaj privlačnih mestnih središč preselili v nadstropja velikanskih centrov - za njimi pa so se vselile tudi trafike, pošte in lekarne, zlatarne, galerije in knjigarne pa stavnice, zabaviščni saloni in otroške igralnice, poslovalnice velikih bank, zavarovalnic in mobilnih operaterjev.
Potem pa seveda tudi kini.
Velikanske črne luknje v predmestjih so tako posesale vse življenje iz mestnega središča. V tesnih zgodovinskih jedrih, na nekdanjih živih sprehajališčih, korzih in bregovih rek se drug za drugim zapirajo kini, galerije, trgovine, trafike, knjigarne in restavracije, na zaprašenih okenskih steklih pa na soncu bledijo napisi: Preselili smo se v Mega-WestGate-Avenue-CityOne-Kurac-Palac-Shopping-Mall. V središčih mest so tako ostala samo velika stanovanjska poslopja, stare palače, muzeji, gledališča, gimnazije in cerkve.
Ni pametno verjeti, da bo dolgo ostalo tako. Če vprašate mene, ne bo dolgo, ko bo denimo tudi korporativni duh Cerkve dojel, da so njene stranke ob nedeljah v trgovskih središčih, in tedaj bodo po pragmatični logiki "vse na enem mestu" v zgornjih nadstropjih velikanskih bleščečih hangarjev vzniknile najprej manjše kapelice za utrujene kupce, potem pa še multipleks cerkve z dvoranami za katoličane, pravoslavne, protestante, jude, muslimane, budiste in šintoiste.
Kako se bo vse to končalo? Tega ni težko uganiti. Zagrebški podjetnik in vizionar Tomo Horvatinčić je ponudil model, korporativno utopijo - središče Cvetno, grdo skladišče ljudi, v katerem so v zgornjih nadstropjih luksuzna stanovanja, v spodnjih pa klasično trgovsko mesto. Človek končno nima nikakršne potrebe, da bi zapustil nakupovalno središče: v njem živi, spi, kupuje in se zabava, ne potrebuje niti avtomobila, od stanovanja do trgovine in od trgovine do restavracije se vozi z - dvigalom.
Kmalu se bodo tako za stanovanji v velike nakupovalne komplekse na obrobju mest naselile tudi šole in fakultete, potem pa tudi gledališča in bolnišnice, pisarne podjetij ter državnih institucij in trgovskih središč nikoli več ne bomo zapustili. V njih se bomo rojevali, kupovali, se šolali, kupovali, delali, kupovali, živeli, kupovali, se zabavali in kupovali. In seveda umirali: pokopavali nas bodo v orjaških praznih podzemnih garažah, ker - naj spomnim - avtomobilov ne bomo več potrebovali.
Vse dokler nekega dne kak korporativni vizionar ne bo opazil fantastičnega potenciala pustih starih zapuščenih mestnih središč in nam namesto koncepta "vse na enem mestu" prodal koncept "vsaka stvar na svojem mestu", revolucionarno idejo življenja na odprtem z majhnimi trgovinicami, raztresenimi po tako imenovanih ulicah, in kafiči na tako imenovanih trgih - tu butik, tam restavracija, tu knjigarna, tam kino.
Da, da, prav kino, v katerem bi se - danes povsem nepredstavljivo - samo gledal film, brez nagradnih iger, kafičev, partijev, multimedijev, interakcij in drugih spremljajočih vsebin. Potem pa, zakaj pa ne, celo specializirani mali kini samo za porniče.
Vem, zveni noro, a bo, verjemite, zabavno.