Policijski potapljači so izvlekli šestindvajset trupel, še najmanj sto potnikov pa je pogrešanih. To pa je bilo tudi bolj ali manj vse. Izvedeli nismo niti, zakaj se je trajekt potopil, niti imena kapitana. Jebenti, izvedeli nismo niti, kako se je sploh imenoval trajekt! Dobro, če smo iskreni, nas niti ni tako zelo zanimalo. Najmanj sto šestindvajset trupel smo tako pustili v motnih vodah reke Meghne in nadaljevali z brskanjem za pomembnimi novicami.

Pajek je v Madridu naložil Ronaldovega lamborghinija, Charlize Theron je posvojila zdravega dečka, Angelina Jolie je besna na Brada Pitta, ker je sinu povedal za svojo nekdanjo zvezo z Jennifer Aniston. V toskanskem mestu Grosseto pa se je pod obleganjem firbcev, novinarjev in policije začelo sojenje Francescu Schettinu, kapitanu italijanske križarke Costa Concordia, ki se je pred dvema mesecema in pol potopila pred toskansko obalo in potegnila v smrt dvaintrideset ljudi.

To bo sojenje desetletja. Komaj čakamo, da se kot priča pojavi Domnica Cemortan, skrivnostna svetlolasa Moldavka, ki je zmešala glavo kapitanu Schettinu. Je bil te usodne noči kapitan namesto s prvim oficirjem na poveljniškem mostu z njo v kabini? Je bilo kaj seksa? Je bilo kaj kokaina? Bo na sojenju, kot takrat pri Clintonu, navzoča kapitanova soproga Fabiola?

Dva meseca in pol vsak dan zadržujoč dih spremljamo vse o katastrofi italijanske križarke, vsi elementi dobre medijske zgodbe so zbrani na enem mestu: privlačni posnetki prevrnjene ogromne ladje, podvodni kadri potopljenega razkošja, škandalozno ravnanje posadke in končno afera poročenega kapitana s skrivnostno svetlolasko. In še preden je minilo mesec dni, kar se je ladja potopila, so na National Geographicu že postregli enourni dokumentarec o tragediji pri otočku Giglio!

V čem je torej kleč? Potopljena italijanska križarka ni prevažala prijateljev Angeline Jolie in Brada Pitta na poroko stoletja, na palubi ni bil tout le Hollywood, s kapitanom ni bila Kim Kardashian, ampak neka neznana, brezvezna Moldavka. In končno, umrlo ni tisoč ljudi, ampak komaj trideset. Če nam je ob takšnih dogodkih poleg zahodnjaškega sočutja dopuščena tudi zahodnjaška ironija, toliko ljudi v Bangladešu ali na Filipinih umre, ko se prevrne taksi.

V nesreči trajekta na reki Meghne je umrlo štirikrat več potnikov, mi pa ne vemo niti, kako se je imenoval trajekt. Po kratki telegrafski vesti o nesreči ni prišla do nas niti ena novica iz Bangladeša in tudi nikoli ne bo prišla: teh sto šestindvajset ljudi nas ne zanima, njihova življenja pa tudi niso ne vem kakšna zgodba. Na bangladeškem trajektu ni bilo bazenov, igralnic, koktajl barov, kokaina, skrivnostnih svetlolask in Evropejcev v havajskih srajcah, ampak le dvesto nesrečnikov na stari, razpadajoči in niti malo glamurozni ladji. Bangladeš prepreda dvesto trideset rek, trajekt je v tej državi isto kot na Filipinih s sedem tisoč otoki ali to, kar je železnica v Indiji - edini način, da lahko revni potujejo. In razmeroma pogost način, da umrejo.

Samo nekaj mesecev pred katastrofo Costa Concordie je v nesreči trajekta na vzhodu Bangladeša umrlo dvaintrideset ljudi, natanko toliko kot na potopljeni italijanski križarki, in to večinoma žensk in otrok, pa nas poročila o nesreči nikoli niso dosegla. Vam kaj pove ime Don~a Paz? Ne? V tragediji te filipinske ladje pred petindvajsetimi leti je umrlo skoraj štiri tisoč petsto ljudi, trikrat več kot v katastrofi Titanika!

So Filipini in Bangladeš za nas predaleč? Celo v času globalizacije, ko se je zemeljska krogla pomanjšala na velikost žogice za golf, novice z drugega konca sveta pa spremljamo v realnem času? Trajekt z dvesto siromaki se je potopil sedem tisoč petsto kilometrov od italijanske obale, razkošna Costa Concordia pa le sto metrov stran?

Pa poglejmo, kako je z geografijo. Japonska je celih deset tisoč kilometrov stran od nas, pa vendar smo kataklizmo, ki je to državo prizadela pred natanko letom dni, ko sta apokaliptični potres in strašni cunami vzela skoraj dvajset tisoč življenj, spremljali v neposrednem štiriindvajseturnem prenosu. Gledali smo grozljive posnetke z zemljo zravnanih mest, vsak dan znova prebirali neverjetne življenjske zgodbe preživelih, zadržujoč dih smo spremljali dramo v jedrski elektrarni Fukušima, junaški boj japonskega naroda in impresivne podobe obnovljenih mest.

Kdo se, mimogrede, še spomni potresa pod morjem pred indonezijskim otokom Sumatro in cunamija, ki je na božič leta 2004 opustošil obale desetih držav jugovzhodne Azije, ene najhujših naravnih katastrof v vsej zgodovini, v kateri je življenje izgubilo več kot dvesto trideset tisoč ljudi - za eno celo mesto velikosti Gradca? Indokina nam je celo bližja od Japonske, pa vendar so nas z opustošenih obal Tajske, Indonezije, Šrilanke ali Bangladeša zanimale samo novice o "naših", o belih turistih v havajskih srajcah in njihovih belih otrocih, ki so se tam znašli prav na božične praznike.

Torej nima to nobene zveze z geografijo: bogata Japonska je, tako kot luksuzna križarka Costa Concordia, naš teritorij, to je scela naša zgodba. Z ubogimi mrtvimi reveži iz Bangladeša, Filipinov ali Indonezije pa nimamo nič skupnega. Tam ni lepih, urejenih mest, ki bi se spremenila v ruševine, ni razburljive jedrske drame, ni bazenov, igralnic, koktajl barov, kokaina, skrivnostnih svetlolask in Evropejcev v havajskih srajcah.