Na podobno zapoznelo pot lustracije so stopili Makedonci pred štirimi leti, prah pa se je vnovič dvignil po lanskem prvem decembru, ko so si za politiki morali svoj očiščevalni križ naložiti še novinarji in duhovščina. Od njih se je zahtevalo, da posebni komisiji za ugotovitev dejstev (bolj prepoznavni kot lustracijska komisija) v roku dveh mesecev predložijo izjavo, da od leta 1944 do današnjih dni niso sodelovali s tajnimi službami. Ustavno sodišče je proti koncu januarja začasno ustavilo lustracijski postopek, saj pri novinarjih in duhovnikih ne gre za nosilce javnih funkcij, dokončno odločitev o januarja 2008 sprejetem zakonu pa bo objavilo čez nekaj mesecev. Je pa že ugotovilo, da lustracijski postopek ne more zajemati obdobja po letu 1991, ko je Makedonija z razpadom Jugoslavije krenila na samostojno pot.

Postkomunistične lustracije so se v vzhodni Evropi, vključno z državami bivše Jugoslavije, najprej in temeljito lotili na Češkem. Rabot bivšega režima niso prepustili sodišču, ampak so se v izogib morebitni ponovitvi revolucije iz leta 1948 odločili, da zunajsodno poskrbijo za čiščenje komunističnih elementov. Očiščevalna akcija, utemeljena v leta 1991 sprejetem zakonu, ki je zajela (so)delavce komunistične tajne službe, izpostavljene javne uslužbence, sodstvo, vojsko, državna podjetja, centralno banko, akademske položaje in državne elektronske medije, je v naslednjih šestih letih pod drobnogled postavila več kot tristo tisoč ljudi. Za "kontaminirane" jih je bilo spoznanih le okoli pet odstotkov, lustracija pa se je počasi razvodenela skozi sodne postopke, v katerih je tudi po zaslugi uničene dokumentacije nekdanje tajne službe zmanjkalo pravih dokazov o režimskem udinjanju lustrirancev.

Dokaj dosledna lustracija je zajela še bivšo Vzhodno Nemčijo, delno po vzoru denacifikacije, sicer pa so se je na različne načine lotili tudi na Slovaškem, Madžarskem, v baltskih državah in na Poljskem. Tam sta se v njenem mlinu leta 2000 družno znašla legendarni sindikalni vodja in poznejši predsednik Lech Walesa ter njegov naslednik na čelu države Aleksander Kwasniewski. Ugibanja o njunem nekdanjem sodelovanju s tajno službo je na koncu presekalo sodišče z ugotovitvijo, da o tem ni dokazov. Poljski parlament je prvi lustracijski zakon sprejel leta 1992, a ga je ustavno sodišče razglasilo za protiustavnega. Do naslednjega se je dokopal pet let kasneje, ga spremenil leta 2007 in zdaj navkljub nekaterim znova ustavno spornim členom diha za ovratnik ljudem na več kot petdesetih kategoriziranih delovnih položajih, če so bili rojeni pred avgustom 1972 in so bili torej konec leta 1990, ko je Poljska končno svobodno zadihala, že polnoletni. Če se v zakon ne bi vtaknilo ustavno sodišče, bi moralo izjavo o (ne)sodelovanju s tajno službo podati vsaj sedemsto tisoč Poljakov, tako pa je po mnenju nekaterih poljskih politikov proces lustracije zaključen, zato se zavzemajo za javno objavo arhiva tajne policije iz komunističnega obdobja. Temu nasprotuje sedanja Tuskova vlada, prepričana, da bi množica zaupnih in osebnih podatkov prizadela mnoge nedolžne ljudi.

Če je kdo mislil, da je v Sloveniji dve desetletji po padcu komunizma in pol stoletja po njegovem zmehčanju čas, da se pobude o lustraciji sodelavcev takratnega režima pospravijo na smetišče zgodovine, njihova vest pa prepusti osebnim presojam, se je močno zmotil. Tisto, kar je zanimivo, je, da revanšistom z vrha nasprotnih si političnih polov ni treba niti s prstom migniti, da tovrstne pobude zaživijo polnokrvno življenje. Za to namreč vneto skrbi novinarska srenja, zvečine prepričana, da je rojena brez izvirnega greha. Pa ni. Kršenje človekovih pravic je bilo doslej imanentno še vsakemu sistemu in tudi sedanjemu v Sloveniji, enako na tako imenovanem demokratičnem Zahodu kot na avtokratskem Bližnjem ali Daljnem vzhodu. Današnji lustratorji bodo tako jutrišnji lustriranci, saj zdajšnji lustriranci niso nič drugega kot včerajšnji lustratorji. Pri tem je pravzaprav nepomembno, da je bila včerajšnja "lustracija" začinjena z izgubo življenj, današnja pa bolj z izgubo duha, in da smo prepričani, da slednje v Sloveniji (še) ni bilo. Lustrirani so bili vsaj tujerodni in tudi množično izbrisani.

Namesto brskanja po zaprašenih arhivih bi se bilo vredno ozreti okoli sebe in razpoznati, kdo danes - in ne pred štirimi desetletji - v imenu kariere, idejnega prepričanja, pritlehnih koristi, kompromisarstva ali nekega lažnega domoljubja, začinjenega z nacionalističnimi vzgibi, krati človekove, socialne, državljanske in druge pravice sodržavljanom in soljudem. Da ne omenjamo gejev, postavljenih v razžarjeno predreferendumsko ozračje družinskega zakonika. Bo kdo postavil vprašanje o njihovi umestnosti opravljanja katerekoli (odgovorne) javne funkcije?

Da ne bo pomote. Menim, da bi bila prava Meršolova poteza odstop s poslanskega mesta. Ne zaradi morebitne slabe vesti, saj verjamem, tako kot Spomenka Hribar, da "je delal iz zavesti, da dela dobro", ampak zaradi očiščenja, ki ga družba nujno potrebuje. Očiščenje navlake, ki jo tudi zaradi stalne tihe lustracije po nepotrebnem s seboj prinašajo ljudje, ko se potegujejo in povzpnejo na javne funkcije. Ni presenečenje, da je Meršol sodeloval s tajno službo svoje bivše države, presenečenje je, da ga novinarska žilica tudi po štirih desetletjih in povsem na varnem ni spodbudila k "samorazkritju", ampak se je pustil razgaliti še skoraj golobradim kolegom.