To je govorica, ki jo dobro poznajo prebivalci Vukovarja, Kijeva, Foče, Prozorja, Sarajeva, Groznija, Faludže, Rumbeka in kopice mest, kjer je različne segmente članic mednarodne skupnosti kdaj zaskrbelo, da bo prišlo do humanitarne katastrofe.

Do katastrofe pride, vendar s humanitarnostjo nima nobene praktične zveze. Zgodba se vedno konča tako, da strokovne ekipe čez nekaj let z bagri izkopavajo množične grobove in identificirajo trupla. Politiki vijejo roke nad zločini proti človeštvu, medtem ko pravniki poskušajo razrešiti dileme, ali je šlo za hudodelstva proti človeštvu, ekscese vojaških enot, ki so ušle nadzoru, genocid ali običajen množični pomor. Govoriti o zločinih proti človeštvu je od Srebrenice naprej nespodobno. To dilemo smo razrešili tam. Zločin se zgodi ponoči in na skrivaj, ko v bližini ni nobenega policista. Če pride do množičnega pomora pred očmi vsega sveta, medtem ko je mogoče gledati neposredne slikovne prenose napadov na mesta skozi stotine različnih kanalov in se na facebooku strinjati, da so nam všeč, to ni zločin proti človeštvu. Človeštvu se ne zgodi nič. Sedi pred ekrani in gleda. To nikoli ni bilo nevarno početje. Zločin se je zgodil nad prebivalci Homsa, ki so skoraj mesec dni na ekrane pošiljali slike pomora s svojih mobilnih telefonov. Konec tedna so slike ugasnile, mesto je zavzela sirska vojska. Treba je pripraviti bagre.

Februarja 1999 je umrl jordanski kralj Husein. Iz Jeruzalema sem odšel na njegov pogreb v Aman. Govorili so, da se je na dvorišču pred palačo, kjer je ležal na parah, zbrala največja množica svetovnih državnikov od Titovega pogreba naprej. Tedanji in dva nekdanja ameriška predsednika so se trepljali po ramenih s saudskim prestolonaslednikom, ki je sproščeno klepetal z belgijsko kraljico, egiptovskim predsednikom Mubarakom in sudanskim predsednikom Baširjem. Okrog pa so se sprehajali kralji, predsedniki, princi in šejki. Primajal se je Boris Jelcin, ki je bil tako pijan, da ni mogel po stopnicah, in se je priklonil kar ob njihovem vznožju. Vzdušje med politiki je bilo sproščeno in skoraj tovariško. Potem je v družbi sirske delegacije prišel Hafez Al Asad v črnem plašču in delavski čepici. Nasmehi so izginili, prisotnim pa je zastal korak. Tam je bila zbrana svetovna druščina, ki je znala zatirati lastno prebivalstvo. Vsi so vedeli, s kom imajo opraviti.

Voditelji vseh arabskih držav so zatirali opozicijo proti svojim režimom. Asad pa je ni imel, ker jo je sproti pobijal. Ko so se mu v mestu Hami uprli muslimanski bratje, je cele četrti s tanki zravnal z zemljo in naredil velika parkirišča, pod katerimi so bili pokopani njihovi prebivalci. Takrat iz Hame ni bilo slik. Samo suha poročila, da je bilo med uporom in po njem ubitih trideset tisoč ljudi. Za svojega naslednika je vzgajal sina Basila, ki je vodil sirsko obveščevalno službo. Ko so koga aretirali in ga vrgli v zapor, so ga pospremili s prijaznim opozorilom: "Ne skrbi, tukaj te tudi muhe ne bodo našle." Ko se je ubil v avtomobilski nesreči, je naslednik postal njegov mlajši brat Bašar. Sirija je bila načelno skoraj socialistična država, ki je razvijala šolstvo in razsvetljeno laično oblast z močnim srednjim razredom. V njej se je bilo mogoče svobodno izobraževati do najvišje stopnje, trgovati, ustanavljati podjetja in razvijati turizem. Prepovedano je bilo samo nenadzorovano politično delovanje. Za kakršnokoli disidentsko politiko je bila predpisana smrt ali zapor, ki se je praviloma iztekel v smrt. Tako je bilo v tridesetih letih režima Asada očeta in dvanajstih letih njegovega sina Bašarja.

Štirideset let je bilo v Siriji videti samo režim in pacificirano državo, nad katero je vladala Asadova družina v zavezništvu s trgovskim srednjim razredom in izbranimi predstavniki različnih manjšin. Tako kot v Tuniziji, Egiptu in Iranu se je pod režimom razvila družba, ki se je lani uprla s političnimi demonstracijami. Protestniki so bili zelo pazljivi, da protestov niso obarvali versko ali etnično. Govorili so politično govorico in zahtevali participacijo pri upravljanju države. Kot odgovor so dobili topovske granate. Občudovanja vredno ni to, da so se na koncu uprli z orožjem, ampak kako dolgo vztrajajo pri političnih protestih brez orožja.

To ne potrebuje humanitarne pomoči, ampak dolgoročno solidarnost. Bo kdo kaj naredil?

Tony Judt je nekaj mesecev pred smrtjo v intervjuju za Objektiv preroško napovedal, kaj se bo zgodilo.

"Tudi če bi Evropa imela vojsko in letalstvo, je nepredstavljivo, da bi napadla Sirijo, ki je le sto kilometrov od evropske meje. Prenevarno je. Problem Evrope je, da pravi 'Pretvarjali se bomo, da to ni naš problem'. To je mnogo bolj resen defekt, kot da narediš napako. Umiti si roke nad težavami nekoga drugega je od nekdaj veljalo za strašno moralno hibo. Sedaj je to tisto, kar Evropa počne."

Do arabske pomladi je bilo takrat še točno eno leto. Vsi smo vedeli.