Ta čudoviti prosti trg tabletk
Preživele so državljansko vojno, rdečekožce, veliko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, vietnamsko vojno, odpravo rasne segregacije, pitje kokakole in žretje čipsov, smrt Elvisa Presleyja in Michaela Jacksona, izum antibaby tabletke, aids, uničenje sindikalnega gibanja, pregon komunistov, mandat Busha starejšega, dva mandata Busha mlajšega, laži o iraškem orožju za množično uničevanje, napad 11/9 in celo temnopoltega predsednika. Zato Združene države Amerike ne morejo propasti. Vsaka druga država, ki bi šla skozi takšno golgoto, bi izginila z obličja Zemlje, toda ne ZDA. Zakaj? Ker bolj kot v boga verjamejo v trg. Ni še konkretnih dokazov, ampak Američani so skoraj prepričani, da je tudi vesolje nastalo na temelju prostega trga in tržnih zakonitosti. Poglejmo konkreten primer, da si ne bi kdo mislil, da jim pihamo na dušo, ker nas je strah njihovih raketnih jedrskih konic. Vsak dan na tisoče Američanov z juga in iz osrednjega dela ZDA z avti, posebnimi avtobusi in letali potuje na Florido. Pa ne da bi se pražili na peščenih plažah Miamija, ampak da bi dokazali moč tržne logike in sposobnost bogatenja, samo če hočeš in nisi suženj filozofije, da je za plačo treba celo delati. Na Floridi namreč lahko z zdravniškim receptom kupiš "čudežno" zdravilo proti bolečinam oxycodon. Drugod po ZDA ga težko dobiš oziroma je število tabletk na receptu omejeno. Na Floridi pa, ker v lekarnah nihče ne preverja receptov, floridski zdravniki za 275 dolarjev z veseljem napišejo receptov, kolikor hočeš. V to je vračunan tudi enominutni specialistični pregled, v katerem tri metre oddaljen zdravnik diagnosticira bolečino v križu. Od bolečin izmozgan pacient potem hitro in spretno skoči v avto in v bližnji lekarni kupi 180 tabletk za 720 dolarjev in gre ves srečen domov v dan ali dva vožnje oddaljen Ohio, Oregon, Kentucky ali Manitobo. Seveda, zdaj vas strašno zanima, kakšno zvezo ima to z ameriškim preživetjem in tržnimi zakonitostmi. Pojdimo po vrsti. Brezposelni Američan potrebuje 1100 dolarjev osnovnega kapitala: sto za bencin ali avtobusno vozovnico in tisoč za zdravnika ter tabletke in hajdi na Florido. Torej, posel že imajo banke, ki Američanu posodijo 1100 dolarjev, črpalkarji in avtobusni prevozniki. Ker morajo na poti do Floride in nazaj jesti, služijo tudi obcestne restavracije. Pozor, nekateri celo prespijo in cveti turizem. Priden zdravnik na Floridi lahko obdela vsaj sto pacientov na dan, saj mu vsak vzame minutko, kar znaša 27.500 dolarjev na dan ali več, kot je povprečna letna plača. Lekarnarji pri stotih pacientih zaslužijo 72.000 dolarjev na dan. Ker pa zelo bolni kupec tablet ugotovi, da ga je na poti domov bolečina minila, v kraju, od koder je, proda vsako tabletko oxycodona za 30 dolarjev. Ker jih je prinesel 180, je to, ko odštejemo stroške, nekaj več kot 4000 dolarjev. Sto obiskov Floride na leto je 400.000 dolarjev čistega. A to ni vse. Zadovoljna je farmacevtska industrija, zadovoljni so delodajalci. Kdor golta oxycodon, gre lahko naslednji dan v službo, čeprav je dan prej zaradi bolečin treskal z glavo ob sosedov hrast. Manj je bolniških, manj izpada v proizvodnji, raste produktivnost in z njo dobički, plače so boljše, s tem se veča poraba, ta spodbuja proizvodnjo... Amerika se krepi. Vsako leto sicer v ZDA umre vsaj 30.000 ljudi, ker so se predozirali z zdravili. Pa ne z aspirini, ampak s tistimi na recept. Na Floridi so samo lani aretirali 33 zdravnikov, ki so "tako, na uč" diagnosticirali in pisali recepte za tabletke proti bolečinam. Ampak te zgodbe o smrti zaradi naphanosti s tabletkami in pogoltnosti zdravnikov si izmišljujejo ameriški skrajni levičarji, ki so proti demokraciji, tržnim zakonitostim, poslovni iznajdljivosti in razvoju dežele nasploh. Pravi Američani jim sporočajo: ne bo vam uspelo.
V čakalnici
Življenje v naši Podalpiji je čudovito za tiste, ki jim je največja vrlina potrpežljivost, čakanje pa življenjski filozofski slog. Naša država je ena največjih čakalnic v Evropi, morda pa tudi širše. Začel bom pri sebi. Na servisu so diagnosticirali začetek rjavenja na avtu s sedemletno protikorozijsko garancijo. "Mirno pojdite domov, vse bo v redu, avto bo kot nov, poklicali vas bomo!" Začel se je tretji mesec čakanja. Na ultrazvok trebuha bom čakal šest mesecev. Poklical sem zavarovalnico, da preverim, kako je z mojim nezgodnim zavarovanjem. "Bodite brez skrbi, jutri vas bo poklicala naša uslužbenka!" Od tedaj je minilo 67 dni. In še čakam. Takoj ko sem dobil izračun dohodnine, sem poslal popravek zaradi (njihove) napake. Denar naj bi dobil, ne pa plačal. V prvem primeru bi moral plačati te dni, v drugem bom čakal september, oktober, morda november. Čakam mojstra, ki je pred tremi meseci dejal, da bo naslednji teden prišel montirat ograjo na stopnišču. V prazni gostilni pol ure čakam račun. Toda človeku je res v veliko tolažbo, ko vidi, da ni sam v čakalnici. 70.000 delavcev mesece čaka na plače. Dva milijona ljudi čaka na pokojninsko reformo. Milijon jih čaka, da Pahor odstopi, drugi milijon jih čaka, da gredo na smetišče zgodovine vsi sedanji slovenski politiki. Toda oni so, očitno, pokojninsko reformo že sprejeli in bodo delali do stopetega leta. Ljudstvo čaka, da izve, kdo je pobil domobrance, čaka, da izve, kdo je pobral denar od prodaje orožja, čaka, da bo vsaj en tajkun plačal svojo pogoltnost in nesposobnost, zaradi katerih je več deset tisoč delavcev - na čakanju. Tisoči čakajo leto, dve, da pridejo na vrsto za novi kolk. Istospolni čakajo, da prenehajo biti drugorazredni državljani. Denar čakajo smučarji skakalci. Ljubljančani čakajo, da končno obnovijo Opero. Na postaji Blanca čakamo francosko-nemški vlak, da nas popelje v lepšo Evropo. Nekdo v čakalnici pravi: "Na tej postaji se ta vlak ne ustavi!" Nihče mu ne verjame. In čakamo. In pojemo: "Čakal sn te kot kreten." (Mi2)
