Njegovo zgodovino Jugoslavije od leta 1918 do 1992 so ravnokar ponatisnili pri Beletrini. Knjiga je nastala iz radijskih oddaj, ki jih je imel v slovenskem programu Radia Trst. Najprej je leta 1992 v italijanščini izšla z naslovom Il giorno di San Vito. Vidovdan. Slovenski prevod je izšel leta 1995, trideset let pozneje pa je ponovno v knjigarnah. Njegova pripoved o Jugoslaviji se izteče z nastankom slovenske države kot nečim neizogibnim. Med pisanjem nove knjige o Edvardu Kardelju je v svoji hiši na strmi tržaški ulici, ki pelje na Opčine, govoril, kako po treh desetletjih razume začetek in konec države, o kateri piše že vse življenje.
Vaša Jugoslavija je v slovenščini prvič izšla leta 1995. Ste jo za ponatis na novo predelali?Ne, pustil sem jo takšno, kot je bila. Naj bo pričevanje časa, v katerem je nastala. Pisal sem jo z velikim žarom, ker sem bil ogorčen zaradi razmer v Jugoslaviji in sem komaj čakal na našo osamosvojitev.
V prvih poglavjih knjige ste našteli vsa protislovja, konflikte in probleme narodov, ki so leta 1918 ustanavljali novo državo. Protislovja se v ravni vrsti vijejo do leta 1992. Je bilo že v začetku zapisano, da se bo Slovenija iz nje izselila?Mislim, da je bilo točno tako. Jugoslavija je nastala v takšni hitrici in na tako skrpucan način, da ni mogla imeti trdnih temeljev. Njeni narodi so se združili v romantični iluziji, da je jezikovna sorodnost cement, ki lahko državo drži skupaj. V resnici pa se sploh niso poznali med sabo in niso imeli skupne zgodovinske tradicije. Do leta 1918 so živeli v različnih državnih enotah, imeli so različne veroizpovedi in različne mentalitete. Optimizem, s katerim so šli v združitveno avanturo, ni bil utemeljen. Jasno je, zakaj ni šlo. Slovenci in Hrvati niso računali na hegemonijo Srbov v nastajajoči kraljevini in je niso nameravali sprejeti.
Ali ni bila od začetka zastavljena kot država treh narodov? Srbov, Hrvatov in Slovencev.Tako so rekli, vendar se Slovenci sploh niso zavedali, kako pisana je združba, v katero se podajajo. Niso razumeli Bosne in Hercegovine in niso videli Kosova. Odmislili so tudi Makedonijo in prečanske Srbe, tiste, ki so živeli na napačni strani Drine. V opravičilo jim je treba šteti, da so se znašli v stiski, ki jo je narekovala grozeča mednarodna situacija. Položaj Slovencev in Hrvatov je bil ob koncu prve svetovne vojne porazen. S habsburško monarhijo vred smo bili premagani, medtem ko so bili Srbi kljub svoji zaostalosti in vojnemu razdejanju med zmagovalci. Prišlo je do neuravnotežene združitve, ki je preprečevala, da bi se nova država oblikovala na korekten, za vse sprejemljiv način.
