Po vsesplošnem nacionalnem rajanju, podobnem pijanosti z olimpijskimi zlatimi kolajnami ali zmagami na Giru, Touru, Vuelti ali v Planici, ki delujejo kot zdravilni obliž na ranjen nacionalni ponos, neizbežno sledi streznitev ob spoznanju, kaj je komisarki dejansko dano v upravljanje v naslednji petletki. Tri ključna področja njenega portfelja bodo osma širitev EU, vzhodno partnerstvo in Ukrajina.
Ukrajina bi spremenila Evropo
Od zadnje širitve je minilo desetletje. Nazadnje se je EU razširila s Hrvaško leta 2013, pred štirimi leti (2020) se je prvič skrčila, ko jo je zapustila Velika Britanija. Na članstvo v Uniji v različnem statusu in stanju pridružitvenih pogajanj čaka enajst držav. Čakalna vrsta se začne s Turčijo (od leta 1999, z zamrznjenim statusom od leta 2018). Sledijo Makedonija (2005), Črna gora (2010), Srbija (2013), Albanija (2014), Bosna in Hercegovina (2022), Gruzija (2023), Moldavija (2024), Ukrajina (2024). Od leta 2022 za članstvo v EU prosi tudi Kosovo. Po širitvenem načrtu evropske komisije iz leta 2018 naj bi bilo šest balkanskih držav zrelih za sprejem do leta 2026. To je tako rekoč pojutrišnjem. Prej ali slej bo morala EU ponovno zagristi tudi v kislo jabolko Turčije. Ukrajina lahko zaradi vojne ali kot del mirovnih pogajanj postane prioritetna naloga za polnopravno članico EU. Za Rusijo, ki odločno nasprotuje njenemu sprejemu v Nato, bi članstvo Ukrajine v EU morda lahko bilo sprejemljivo, kot pogajalski vložek. Ostanek Balkana bi s tem postal kolateralna širitvena žrtev te vojne. S prejemom balkanskih aspirantk v EU bi se povečala varnost ter stabilnost južne Evrope ter preprečilo zaostrovanje in tekmovanje preostalih velikih sil, Rusije in Kitajske (pa tudi Turčije) za regionalni vpliv. Vendar je v danih okoliščinah varnostno tveganje še večje na vzhodu, zato utegneta prednost pri sprejemu dobiti tudi Moldavija in Gruzija. Kje oziroma kaj je tukaj resnični interes Slovenije? Po dveh desetletjih od širitvenega vala 2004 je jasno, da »stari Evropi« ni uspelo spremeniti »nove Evrope« po svoji podobi. Politična transformacija družbe deluje v obe smeri in je bistveno počasnejši evolucijski proces, kot se nam je dozdevalo v viharnih časih ob koncu hladne vojne. Sprejem tako velike države, kot je Ukrajina (po prebivalstvu in površini), s socialnimi anomalijami (korupcija, pravice manjšin, ilegalna trgovina), ekonomsko šibkostjo ter še posebej z vojnim uničenjem, vključno s posttravmatičnim sindromom, bi neizbežno spremenil Evropo po ukrajinski podobi, bolj kot obratno.
Z vzhodnim partnerstvom (Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Moldavija in Ukrajina) želi Evropska unija od leta 2009 krepiti ekonomske, okoljevarstvene, pa tudi politične in varnostne odnose s to regijo. Program je nastal v času drugačnih odnosov Evropske unije z Rusko federacijo, ko se je verjelo, da bo poglabljanje odnosov z veliko vzhodno sosedo postopno krepilo demokratične sile in procese v Rusiji in državah partnerstva. Vendar se to ni zgodilo. Za Rusko federacijo je to območje njena bližnja soseščina, ki jo razume kot rusko ekskluzivno vplivno območje, v katerem imajo države te regije omejeno suverenost izbiranja svojih mednarodnih povezav. To je tudi območje trenutno najdaljše sodobne vojne brez jasne perspektive za njeno končanje ali vsaj stabilno premirje. Druga, bliskovita vojna v Gorskem Karabahu se je končala z zmago, ki je vodila v popolno etnično (o)čiščenje ozemlja, brez posledic za čistilca in brez odziva EU.
Komisarka Kosova je nepopisan list
Ukrajina je sama po sebi skrajno zahteven resor. Časovno jo lahko razdelimo na tri ključna obdobja: čas vojne, čas pogajanj o premirju/miru in čas povojne obnove. Prvo obdobje vsebuje vse vrste vojaške, ekonomske in politične pomoči EU, ki jih je s prevešanjem vojne v tretje leto vse težje zagotavljati v zadostnih količinah in kakovosti. Nasproti ji stoji strašljiv nasprotnik, Ruska federacija, z drugo najštevilnejšo vojsko na svetu (za Kitajsko, a pred Indijo in ZDA), ki grozi tudi z jedrskim orožjem. V primeru, da v ZDA novembra zmaga Trump, bo problem vojne v Ukrajini za Evropsko unijo multipliciran do trenutno nepredstavljivih razsežnosti. Ko bodo nastopili pogoji za rusko-ukrajinsko vojno premirje ali mirovna pogajanja, bodo ta pomembno, celo odločilno vplivala na širšo regionalno in globalno podobo sveta. Mesto in vloga Evropske unije v njih bo odločilna za njen povojni položaj v svetu. V diplomatsko dinamičnem času pred rusko agresijo evropska skupna in nacionalne diplomacije v odvračanju Putina od napada na Ukrajino niso bile uspešne. Kakšnih vidnih uspehov ne dosegajo niti v tem vojnem času. Izgledi, da bo v prihajajoči fazi vojne kaj drugače, niso obetajoči. Na koncu te vojne bo doseženo nekakšno premirje ali mir. Takrat bo določena tudi vloga EU v povojni obnovi Ukrajine (v mednarodno priznanih mejah ali zmanjšane za ozemlja, ki bodo pripadla Rusiji). Sedanje grobe ocene mednarodnih finančnih institucij govorijo najmanj o ceni velikosti Marshallovega načrta za obnovo porušene zahodne Evrope po drugi svetovni vojni.
Izzivi in problemi, ki jih pokriva resor Kosove, niso odgovornost Slovenije, kot zmotno meni premier, temveč komisarke. Te izzive premier rešuje, skupaj s preostalimi članicami, na evropskem svetu. Zato naj si ne žene preveč k srcu odgovornosti za svetovni mir. Kosova iz Ljubljane ne bo dobivala niti sugestij, kaj šele navodil. Kar naj se pozanima pri naših nekdanjih komisarjih. Slovenija bo uspešna toliko, kot bo uspešna njena komisarka. Podobno kot pri športu se nam tudi v politiki zdi, da smo za zlate medalje in šampionske titule z našim navijanjem zaslužni tudi mi sami. Pa nismo. Razprave, ki smo jim bili priča, ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugod po Evropi, o bolj ali manj pomembnih in za nacionalne politike koristnih ministrskih resorjih, je vulgarna preslikava notranjepolitičnih odnosov v državah članicah, kjer je »teža« resorja odvisna od »teže« političnih strank v vladajočih strukturah. V Evropski uniji takšno razumevanje vodi v politično segregacijo, ta pa v zaton Unije.
Komisarka Kosova je nepopisan list. Ne poznamo je v nobeni od vlog, ki jo bodo čakale že dan po prevzemu resorja. V teh vlogah bo morala šele odkriti sama sebe. To ni public relations, niti strateško komuniciranje, to je hard diplomacy – blood, sweat and tears. V podobni vlogi to na trd način spoznava veleposlanik Samo Žbogar v varnostnem svetu OZN. Zaslišanje v odboru za evropske zadeve državnega zbora je potrdilo komunikacijske veščine kandidatke. To ji bo v težavni diplomaciji vojne v Ukrajini, kriznih razmer v vzhodni soseščini ter navzkrižnih interesov kandidatk za članstvo nedvomno koristen pripomoček. Ni pa z ničemer razkrilo, kako zares razume kompleksnost izzivov, ki jo čakajo in kako se jih namerava lotiti.
Resor bo v naslednji petletki odločilno vplival na usodo Evropske unije, oblikoval bo njeno novo, drugačno podobo ali pa se inertno zoperstavljal spremembam. Ključ svetovnega miru, o katerem vzneseno govori premier Golob, dejansko ni ključ, temveč zelo zelo zapletena koda. V tem nemirnem desetletju ga ni bilo junaka – politika, ki bi mu ga uspelo dekodirati. Zato danes živimo v času nemira in vojn. Kakor koli grobo se sliši, lahko razumemo odločitev predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen tudi tako, da v svoji novi »vladi« naši komisarki zaupa resor širitve, ker Uniji v naslednjem petletnem mandatu širitev, vključno z vzhodnim partnerstvom in Ukrajino, ne bo prioritetna naloga. Ne vem, ali naj me to veseli ali žalosti.
