Sadež imajo za gnoj, ker naenkrat na veliko dozori in hitro odpade. Zakaj je pod drevesi vse postlano? Ker ringlojev nihče več ne obira, še manj pa pobira, saj velja ta sadež za pravo nadlogo. S tal ga je težko čistiti, ko se sadeži razmažejo, se po njih pasejo tudi škodljive čebulne muhe, ki se potem po njivah lotijo vrtanja v čebulo, por in česen, da začnejo gniti, še preden dozorijo. Kmetje so se mi tudi potožili, da se korenine ringloja na široko razraščajo, zaradi česar je pod drevesi težko kositi.

Tako me pravzaprav ni presenetilo, da se je ringlo znašel tudi med 32 rastlinskimi vrstami, ki jih je treba zatirati in iztrebljati, ker je zaradi svoje odpornosti invazivna, zaradi izvora pa tujerodna rastlina. Ringlo je naveden tudi v komunikacijskem načrtu Zavoda za varstvo narave za področje iztrebljanja škodljivih rastlinskih vrst do leta 2027! Če se torej za ringlo ne bomo posebej zavzeli in ga vzeli v bran, na Slovenskem nima prav svetle prihodnosti, saj ga nobeden ne mara. Pred leti sem bil po službeni dolžnosti vpleten v evropski projekt Applause o možnostih in načinih predelave invazivnih tujerodnih rastlin v uporabne namene. Čisto po naključju sem pri enem od projektov iz tega programa postal pozoren na izčrpen opis takšnega tujerodnega sadeža. Ta naj ne bi bil ringlo, ampak štrboncelj, iz katerega naj bi se dalo pripraviti okusen smuti ali speči okusno pito. Vabilo na kulinarično delavnico o predelavi tega neringloja me je spodbudilo, da malo raziščem, kako je pravzaprav z imenom te sadne sorte.

Pri nas jo najbolj poznamo po imenu ringlo, ki je poslovenjena oblika bolj znanega imena renkloda, ta pa je izpeljanka iz francoskega reine-claude po francoski kraljici Klavdiji (fr. la reine Claude). S tem imenom so se francoski agronomi poklonili »zlati« kraljici, prvi ženi kralja Franca I. Francoskega, ki je skrbela za dvorne sadovnjake. Tam so zasadili sadike zlato rumene slive, podvrste zelenega ringloja po izvoru iz Perzije, ki jih je kralju daroval sultan Sulejman Veličastni ob obnovi zavezništva leta 1543. Ringloju rečejo pri nas tudi cimber iz imena cimbura, po primorsko cimbala, po štajersko špingel, po domače špengel. Italijani mu največkrat rečejo ljubkovalno susina ali spevno mirabela, sangue di drago (hudičeva kri), Nemci zveneče Zwetschken, Angleži pa greengage, po Williamu Gageu, ki je prvi uvozil sadike iz Francije. Najbolj nenavadno slovensko ime za češnjeliko slivo, tudi plavko oziroma plavkico, je tisti štrboncelj oziroma štrbuncel, ki je podvrsta divjih ringlojev. Pravimo ji tudi trnulja, ki jo zlahka prepoznamo po drobnih, borovničastih plodovih temno modre barve. Že ime pove, da rastejo na grmih črnega trna, kjer dozorijo pozno jeseni in imajo zato največ zdravilnih učinkovin. Z njimi se je bojda zdravil tudi tisti skrivnostni ledeniški človek Ötzi iz neolitika.

Ringlo je po vseh kulinaričnih opisih sadež posebnega kislosladkastega okusa. Ko poješ prvega, se ne moreš ustaviti, kot da se sadežev ne moreš nikoli najesti. Ringloji zares ponujajo cel razpon okusov od zelo sladkega do zmerno trpkega. Različno velike jagode so lahko čisto okrogle, jajčaste in srčaste, podolgovate in zašiljene. Barve lupine so vse od svetlo do zlato rumene, od svetlo do modrozelene, od pepelnato rožnate do temno rdeče, od vijoličaste do modrovijoličaste in temno modre. Meso ringlojev je čvrsto in sočno, ko je sadež zrel, dobi vabljivo, zelenkasto, rdečkasto ali oranžno barvo. Iz rdečih sadežev se koščice raje ločijo od mesa kot iz modrih sort, iz rumenih pa jih je težko ločiti. Iz toliko različnih vrst ringlojev se da izbrati sadeže za različne okuse in predelave, bodisi za dodatke jedem bodisi za napitke, sokove, sirupe, kompote, marmelade, džeme in sladice, likerje ali žganice.

Zanimivo je vedeti, da ringloja ne štejejo med navadne slive, ampak velja za zelo kultivirano in imenitno sorto sadja. Upravičeno v vseh ozirih, po izvoru, zgodovini, razširjenosti, imenu, okusu, užitnosti in uporabnosti. Nasprotno temu velja v naši javnosti, z izjemo redkih ljubiteljev, za manjvredno sadje, primerno kvečjemu za žganjekuho. Se bojim, da dobivajo zelo podoben status tudi slive, mogoče le z izjemo češpljevih cmokov. Če sodimo samo po številu imen in številu vrst ter podvrsti, bogate možnosti uživanja in predelave, se lahko samo čudimo, kako to, da je pri nas ringlo tako zapostavljena vrsta sadja, da se nam niti sadežev ne ljubi pobirati. Bolj spodbudni so opisi ringlojev v ponudbi sadik iz naših drevesnic. Naj iz njih povzamem: sorta je samooplodna, odporna proti pozebi, uspeva tudi v višjih legah; značilna je bujna rast in izjemna rodnost, zori od začetka julija do septembra; okusne sadeže lahko jemo sveže, lahko pa jih kuhamo, destiliramo, sušimo, solimo, vlagamo ali pa damo zamrzniti. Sami superlativi!

Ringlo je po vsem svetu priljubljeno sadje, posebej v Franciji, Angliji, Iranu in na Japonskem. Zakaj je potem prav pri nas tako težko priti do tega imenitnega sadeža? Veliko sem poizvedoval, ringloja ni nikjer mogoče dobiti niti v trgovinah, niti na tržnicah, niti pri sadjarjih, niti po spletu. Povsod samo, da artikla ni na zalogi ali da artikel trenutno ni na voljo. Jaz se že znajdem, ringloje nabavim z dreves na Kajuhovi in Viški cesti in me ni nič sram, saj nikomur ne delam škode.