Gre za naravo človeka kot družbenega bitja, ki v skupnosti določa in sprejema družbene norme. Kazensko pravo tako ni in ne sme biti orodje za trenutne politične cilje ali pridobivanje glasov, temveč naj bi ščitilo najbolj temeljne vrednote skupnosti – tako pri vprašanju, kaj kaznovati, kot pri vprašanju, kako kaznovati.
Če smo še pred časom ugotavljali, da se je slovensko kazensko pravo bolj ali manj uspešno izogibalo populističnim posegom zakonodajalca, je v zadnjem obdobju ta ugotovitev vse manj zanesljiva. Vse več je namreč primerov, ko za posamične spremembe ni ustreznih strokovnih podlag in premislekov, temveč se zdi, da te spremembe v najboljšem primeru izhajajo iz neznanja in poenostavljanja kompleksnih družbenih pojavov, v najslabšem pa zgolj zasledujejo kratkoročne politične cilje in populistične agende. Pogosto gre verjetno za kombinacijo obojega. Tega niti ni mogoče pripisati samo eni politični opciji, temveč gre za splošnejši pojav, ko politične stranke kazensko pravo, predvsem pa zakonsko zagrožene kazni uporabijo kot vsesplošno zdravilo za kateri koli družbeni problem. Imamo preveč tihotapcev? Dvignimo kazni. Imamo preveč zločinov iz sovraštva? Dvignimo kazni. Imamo preveč mladoletniške kriminalitete? Dvignimo kazni.
Pri tem ni pomembno, da so v večini primerov sami družbeni problemi napačno diagnosticirani. Niti ni pomembno, da s predlagano rešitvijo, torej dvigom kazni, sploh ni mogoče doseči želenega cilja. Niti ni pomembno, da z nepremišljenimi spontanimi posegi krhamo koherentnost celega sistema. Pomemben je zgolj vtis, ki ga dvig kazni pusti v javnosti: nam je pa res mar.
Mladoletniška kriminaliteta upada
Zadnjemu takemu poskusu smo bili priča pred kratkim, ko je bil javnosti predstavljen predlog novele KZ-1, s katerim bi uvedli možnost, da v mladoletniški zapor pošljemo tudi otroke, stare 14 let.
Mladoletni storilci kaznivih dejanj se bistveno razlikujejo od odraslih storilcev, kar utemeljuje posebno obravnavo v kazenskem pravu. Temu že stoletja ustaljenemu stališču pritrjujejo sodobne študije s področja nevroznanosti in psihologije: možgani mladostnikov, zlasti deli, ki nadzorujejo impulze in predvidevanje posledic, se razvijajo najmanj do sredine dvajsetih let. Mladostniki imajo drugačne sposobnosti za moralno presojo in so bolj dovzetni za vplive okolja in vrstnikov. Poleg tega je njihove negativne vedenjske vzorce vendarle lažje spreminjati kot pri odraslih. V tem obdobju se lažje učijo ter sprejemajo vplive okolja, izobraževanje in pozitivne vedenjske spremembe. Ustrezne intervencije, kot so terapija, mentorstvo in podporni programi, so lahko pri njih zelo učinkovite, kar večina sodobnih sistemov smiselno vključuje tudi v kazenskopravno obravnavanje.
Pomembno je še eno najbolj nespornih kriminoloških spoznanj, zaradi katerega radikalno ukrepanje v tem obdobju v velikem deležu primerov morda niti ni potrebno. Krivulja starostne porazdelitve kriminalitete prikazuje povezavo med starostjo in stopnjo kriminalne aktivnosti. Kriminaliteta običajno doseže vrh okoli 16. ali 17. leta, nato pa po koncu adolescence strmo upade. Ta krivulja nam pove, da je kriminaliteta najpogostejša v najstniških letih, kar je pogosto povezano s prej opisanimi razvojnimi dejavniki, impulzivnostjo, vplivom vrstnikov in eksperimentiranjem. Kar je še bolj zanimivo, upad kriminalne aktivnosti nastopi ne glede na zunanje ukrepe – ti lahko včasih celo poslabšajo situacijo.
To pa nikakor ne pomeni, da se nam ni treba ukvarjati z mladoletniško kriminaliteto. Vsaj del teh mladih nujno potrebuje signale, da je njihovo početje nesprejemljivo in da se od njih pričakuje drugačno ravnanje. Vsaj del njih pa pri tem nujno potrebuje tudi zunanjo podporo. Tu nastopi država.
Slovenski sistem obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj temelji na načelih (v Evropi razširjenega) zaščitniškega modela, ki poudarja vzgojo, prevzgojo in prilagojeno ukrepanje glede na starost in osebnostne značilnosti mladoletnika. Veljavna ureditev je skoraj nespremenjena že desetletja, in to kljub temu da je nov Kazenski zakonik leta 2008 predvidel ločen zakon, ki bo uredil kazensko odgovornost mladoletnih oseb. Ta je bil že večkrat v postopku izdelave, a sistemske in koherentne oblike, predvsem pa take, ki bi jo sprejel državni zbor, nikoli ni dočakal. Mladoletni storilci očitno niso bili nikoli dovolj visoko na prioritetnem seznamu nobene od vlad, ki so se zamenjale v zadnjih 16 letih. Morda je tako zato, ker z izjemo posameznih ekscesnih primerov v širšem smislu ne predstavljajo najbolj perečega dela naše kriminalitetne realnosti. Mladoletniška kriminaliteta pri nas – in tudi drugod po Evropi – je v zadnjih 30 letih upadala. Če je bil leta 1995 delež mladoletnih storilcev med vsemi storilci 22,8 odstotka, je bil leta 2020 le še 5,2 odstotka. Podobno velja tudi za kriminaliteto samo: leta 1995 je bil delež mladoletniške kriminalitete v primerjavi z vso kriminaliteto 11,7 odstotka, leta 2020 zgolj 2,2 odstotka. Padajo ne le deleži, temveč tudi absolutna števila: leta 2003 je policija ovadila 2364 mladoletnikov, leta 2021 – zaradi vpliva pandemije – le še 614. Zadnji dve leti njihovo število nekoliko raste in se vrača na predpandemično raven, vendar je v primerjavi z letom 2003 še vedno za polovico manjše. Evropski raziskovalci ugotavljajo, da lahko manjšo stopnjo mladoletniške kriminalitete pripišemo množici različnih dejavnikov – izboljšanim socialnim storitvam, preventivnim ukrepom in močnejšim poudarkom na rehabilitaciji namesto kaznovanja. Poleg tega se seveda spreminjajo tudi mladi sami – način, na katerega dneve preživlja mladina danes, je radikalno drugačen od mladosti njihovih staršev.
Nezavedni krik na pomoč
Ob tem se spreminja tudi struktura mladoletniške kriminalitete. Čeprav danes mladoletniki še vedno najpogosteje izvršujejo nenasilna kazniva dejanja (v približno 80 odstotkih), običajno premoženjske narave, je pomembno narasel delež nasilnih kaznivih dejanj, ki je leta 2023 dosegel 16,4 odstotka. Gotovo gre za trend, potreben pozornosti, a statistiko je treba brati natančno: podrobnejša analiza namreč pokaže, da med nasilnimi dejanji delež hujših oblik upada; leta 2003 je znašal 11 odstotkov, leta 2023 le še 4 odstotke. Narašča torej le delež blažjih oblik nasilja, pri katerih denimo ne pride niti do lahke telesne poškodbe. In ker gre pri mladoletniški kriminaliteti za kompleksen pojav, sledi še dodaten zaplet: statistično povečanje števila nasilnih kaznivih dejanj mladih ne pomeni nujno poslabšanja stanja, lahko je namreč tudi posledica spremenjene občutljivosti družbe za določene vrste kaznivih dejanj ali sprememb v policijskih praksah. V zadnjih letih so pristopi ničelne tolerance do različnih oblik nasilja prodrli v vse segmente družbenega življenja, kar lahko vodi k večjemu številu prijav, tudi če se dejanska pogostost teh dejanj v družbi ni spremenila.
V minulih letih smo na Inštitutu za kriminologijo sodelovali pri obsežnem projektu, ki sta ga za ministrstvo za pravosodje financirala Svet Evrope in evropska komisija, njegov namen pa je bil preučiti obstoječo normativno ureditev, njeno delovanje v praksi ter skupaj z domačimi in tujimi eksperti iskati rešitve, na podlagi katerih bi lahko izboljšali slovenski sistem obravnave mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Vse to ob upoštevanju usmeritev širokega kroga deležnikov, sestavljenega predvsem iz ljudi, ki mladoletnike obravnavajo v praksi.
Nastale so obsežne in poglobljene študije slovenske ureditve, ki ponujajo dober posnetek stanja. V splošnem lahko rečemo, da normativna ureditev ni slaba. Jasno je, da potrebuje sistematično ureditev in vpeljavo rešitev, ki so bile predvidene že v preteklih načrtovanih reformah – rešitve za obravnavo mladostnikov s psihičnimi in vedenjskimi motnjami, večjo fleksibilnost pri spreminjanju izrečenih ukrepov, specializacijo ljudi, ki obravnavajo mladostnike. Več težav smo zaznali v praksi. Postopki zoper mladoletnike denimo pogosto trajajo predolgo, prihaja do nesprejemljivih razlik med tožilstvi in sodišči pri uporabi vzgojnih ali alternativnih ukrepov, pomanjkljivo in premalo dosledno je spremljanje vzgojnih ukrepov in kazni. Predvsem pri slednjem bi morali res dobro sodelovati sodišča in centri za socialno delo. Pa ne.
Ena od splošnih ugotovitev je, da mladostniške kriminalitete nikakor ne moremo izvzeti iz družbenega konteksta. Storilci kažejo težave že veliko prej, preden pride do kaznivih dejanj, velik delež jih ne hodi redno v šolo, izhaja iz slabše urejenih družinskih okolij, iz nižjih socioekonomskih razredov. In ja, tudi iz etničnih manjšin. To so vprašanja, ki bi jih lahko in bi jih morali naslavljati, preden stopi na prizorišče kazensko pravo. Pri mladostnikih je poseganje po kaznivih dejanjih pogosto nezaveden krik na pomoč – okolje, v katerem deluje mladostnik, ne daje pravih signalov in ti morajo priti od drugod.
Mladoletni zapor je skrajni ukrep
To pa ne pomeni, da jih moramo dati v zapor. Oprostite, mladoletniški zapor. Predlagatelj novele trdi, da bo s tem ukrepom zmanjšal število kaznivih dejanj mladoletnikov, in ocenjuje, da bo to dosegel že »zgolj z možnostjo izreka mladoletniškega zapora v kombinaciji z nekaterimi drugimi ukrepi«, ki pa jih niti ne opiše niti ne predlaga. Višanje zagroženih kazni bi teoretično lahko učinkovalo le, če bi se vsak storilec pred izvršitvijo kaznivega dejanja vprašal, kakšna je za to dejanje zagrožena kazen in ali jo je pripravljen tvegati. Ljudje pa seveda nismo hodeči kalkulatorji, ki bi ravnali izključno na podlagi pretehtanih odločitev. Mladi še zlasti ne. Številne raziskave kažejo, da je odvračalni učinek kazni v redkih primerih minimalen, večinoma pa ga sploh ni. Groziti s strogimi kaznimi z namenom, da bomo ljudi prestrašili, enostavno ne deluje. To smo, mimogrede, zelo jasno videli tudi z eno od prejšnjih političnih sprememb naše kazenske zakonodaje, ko smo povišali zagrožene kazni za tihotapce migrantov. Teh je zdaj toliko, da so praktično ohromili delovanje našega kazenskopravnega sistema. Toliko o odvračanju.
Zapiranje mladoletnikov je v našem sistemu – in praktično vseh primerjalnih ureditvah ter mednarodnih sporazumih, ki jim je Slovenija zavezana – skrajni ukrep, zagrožen za najhujše primere. Tudi če je zapor prilagojen mladoletnim storilcem, prinaša številne negativne posledice, zaradi katerih se mu je treba izogibati, kadar je to le mogoče. Poveča se na primer tveganje za povratništvo, saj mladi v zaporu krepijo napačne socialne stike. Otežijo se možnosti za usposabljanje in izobraževanje ali produktivno delo. Zapor nujno pomeni stigmatizacijo in oteži vračanje in vključevanje mladostnika v zunanjo skupnost. Zaporsko okolje tudi s prilagoditvami ne deluje na način, ki bi pri mladih spodbudil nove vzorce vedenja. V nekaterih primerih drugih možnosti ni, v veliki veliki večini pa obstajajo boljše alternative.
Predlog za širitev uporabe mladoletniškega zapora v sistemu, ki že desetletja relativno dobro deluje brez njega, bi zato moral postreči z doslej neznanimi ugotovitvami in dokazi, da se bo nekaj radikalno spremenilo na bolje. Sama takih študij ne poznam, niti jih ne navaja predlagatelj novele. Namesto tega se pavšalno sklicuje na nekatere ureditve, ki po njegovem mnenju strožje obravnavajo mladostnike, pri čemer se ne potrudi niti natančno prebrati magistrskega zaključnega dela, ki ga pri tem navaja kot vir.
Deklariran cilj predlagatelja je le en: zmanjšanje števila kaznivih dejanj mladoletnih storilcev. Vendar pa je očitno, da ne meri na vse storilce, ampak zgolj na tiste, ki jih uvodoma izpostavlja – posamezne skupine Romov v jugovzhodni Sloveniji. Ker zakona seveda ne more pisati samo zanje, bodo spremembe vplivale na vse mladostnike, čeprav predlagatelj tega niti ne omenja niti ne razmisli o širših posledicah. Da ne bo pomote – romska kriminaliteta je pojav, ki ga je treba reševati. In to ne s komisijami in obljubami, temveč z jasno in pretehtano celostno politiko in učinkovitimi ukrepi, ki bodo naslovili širši kontekst, iz katerega izhaja. Reševanje teh vprašanj s pomočjo kaznovalne politike in celo sprememb kazenske zakonodaje pa je ne le etično in moralno sporno, temveč tudi neučinkovito. Podobni poskusi so v nekaterih tujih državah poglobili težave, namesto da bi jih rešili.
Kazensko pravo ni univerzalna rešitev za vse družbene težave. Ni čarobna paličica, ki bi z dvigom kazni, novimi inkriminacijami ali uvajanjem novih ukrepov čudežno odpravila kriminaliteto ali njene posamezne oblike. Če politika tega ne razume, ima vse možnosti in moralno dolžnost, da se o tem pouči. Če to ve, pa kljub temu predlaga všečne, a površne in škodljive spremembe, je to neodgovorno. Kazensko pravo v sodobnih družbah predstavlja moment, v katerem je moč države nad posameznikom največja. Zato mora temeljiti na premišljenosti in strokovnosti, ne na naivnih željah in kratkoročnih političnih interesih.
Izr. prof. dr. Mojca M. Plesničar je znanstvena sodelavka na Inštitutu za kriminologijo in docentka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
